Jedro

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obdolženec po predstavitvi obtožnice podal izjavo, da je obtožnico razumel in je krivdo po obtožnici v celoti priznal. Ob tem je bil tudi posebej vprašan, ali je imel dovolj časa za posvetovanje s svojo zagovornico, kar je le-ta potrdil, pojasnil pa je tudi, da razume kaj se mu očita in da krivdo po obtožnici priznava, prav tako pa je (v navzočnosti svoje zagovornice) izjavil tudi, da (v nasprotju s tem, kar sicer v pritožbi navaja zagovornica) soglaša s kaznijo, kot jo predlaga tožilstvo. Zato so kakršni koli pomisleki v smeri, da se obdolženec ni zavedal kaj pomeni priznanje krivde, odveč. Obdolženec pa je bil posebej poučen tudi, da je priznanje krivde nepreklicno.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega S.P. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi S.P. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in stroški obdolžencu po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, za kar mu je bila izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora in stranska denarna kazen v znesku 1.116,50 EUR, na podlagi 48. a člena KZ-1E pa tudi stranska kazen izgon tujca iz države za dobo dveh let, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe. V zaporno kazen je bil obdolžencu na podlagi 56. člena KZ-1E vštet tudi čas pridržanja, odločeno pa je bilo tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila tako obdolženec kot njegova zagovornica.

3. Obdolženec v pritožbi navaja, da se v prvi vrsti pritožuje zaradi višine izrečene stranske denarne kazni, ker le-to šteje za previsoko, saj so materialni prejemki v Srbiji od koder izhaja, znatno manjši kot v Republiki Sloveniji. Poleg tega je nezaposlen in brez kakršnih koli socialnih prejemkov v svoji državi, ima dva otroka, vsi pa se preživljajo le z osebnim dohodkom njegove žene. Zaradi plačila denarne kazni bo močno prizadeta eksistenca njegove družine, zaradi česar predlaga, da mu pritožbeno sodišče denarno kazen zmanjša. V nadaljevanju navaja, da se pritožuje tudi zaradi višine izrečene zaporne kazni, saj meni, da je bilo pri odmeri le-te spregledanih precej dejstev. Navaja, da je bil pod pritiskom policije, v strahu pred previsoko kaznijo, pri tem pa se je vse odigralo tudi zelo hitro in bilo ga je strah. Izpostavlja, da v avtu ni bil sam, krivdo pa je prevzel nase zaradi strahu, pa tudi sporni telefon, ki ga spravlja v direktno povezavo z soobdolženci ni več v njegovi lasti, ampak ga je prodal osebam, ki so vključene v obravnavano kaznivo dejanje in so ga dalje uporabljale. V priporu je od ostalih obdolžencev izvedel, da so za identična kazniva dejanja dobili znatno nižje zaporne kazni. Ugotavlja, da je sam dobil tako visoko zaporno kazen zaradi „količine migrantov, ki so jih imeli v avtomobilih“, pri čemer pa sam tudi ne more odgovarjati za to, kako je M. vozil avto, v katerem je bilo toliko migrantov. Končnega predloga pritožbenemu sodišču ni oblikoval. V pritožbi izpostavi le, da upa, da bo pritožbeno sodišče sprejelo pravilno odločitev.

4. Obdolženčeva zagovornica se prav tako pritožuje zaradi kazenske sankcije, in sicer zaradi višine kazni, pri čemer izpostavlja tudi, da izpodbijana sodba nima razlogov o primernosti višine izrečene zaporne kazni, denarne kazni in trajanje izgona tujca iz države, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišče po njeni oceni tudi ni dovolj upoštevalo načela individualizacije kazenske sankcije ter okoliščine, da je ob priznanju krivde dovoljena omilitev kazni. To, da je okrožni državni tožilec na predobravnavnem naroku predlagal kazen za primer priznanja krivde pa po oceni zagovornice tudi še ne pomeni, da se s takšnim predlogom strinja tudi obdolženec. Pritožnica meni, da bi sodišče pri odmeri kazni moralo upoštevati tudi vlogo, ki jo je pri obravnavanem kaznivem dejanju odigral obdolženec, izpostavlja pa tudi, da obdolženec ni imel vpliva na to, koliko tujcev bosta soobdolženca sprejela v vozilo, kot tudi ne, kakšno bo njuno nadaljnjo ravnanje. Nadalje izpostavlja, da je previsoka tudi denarna kazen, ki jo je sodišče odmerilo obdolžencu, saj pri višini le-te sodišče ni upoštevalo, da je obdolženec brezposeln, oče dveh nepreskrbljenih otrok, upoštevalo pa tudi ni dejstva, da je povprečni dohodek v Srbiji mnogo nižji kot v Republiki Sloveniji. Dejstvo je, da je sodišče pritožnika obsodilo na povsem enako visoko zaporno kazen kot oba sostorilca predstavlja kršitev individualizacije kazenske sankcije, pri odmeri kazni pa se sodišče z individualizacijo kazni sploh ni ukvarjalo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da obdolžencu izreče milejšo kazen, pri čemer naj upošteva vse okoliščine tako, da bo obdolženčeva kazen skladna s sodno prakso, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obdolženec po predstavitvi obtožnice podal izjavo, da je obtožnico razumel in je krivdo po obtožnici v celoti priznal. Ob tem je bil tudi posebej vprašan, ali je imel dovolj časa za posvetovanje s svojo zagovornico, kar je le-ta potrdil, pojasnil pa je tudi, da razume kaj se mu očita in da krivdo po obtožnici priznava, prav tako pa je (v navzočnosti svoje zagovornice) izjavil tudi, da (v nasprotju s tem, kar sicer v pritožbi navaja zagovornica) soglaša s kaznijo, kot jo predlaga tožilstvo. Zato so kakršni koli pomisleki v smeri, da se obdolženec ni zavedal kaj pomeni priznanje krivde, odveč. Obdolženec pa je bil posebej poučen tudi, da je priznanje krivde nepreklicno. Pritožbeno sodišče se je zato po tem, ko je tudi samo preverilo zaključke prvostopnega sodišča o tem, da je obdolženčevo priznanje brez vsakega dvoma podprto tudi z dokazi v spisu, ukvarjalo zgolj z vprašanjem primernosti in zakonitosti na prvi stopnji obdolžencu izrečene glavne in stranskih kazni, kar vsebinsko grajata tako obdolženec kot obdolženčeva zagovornica. Navedbe, ki jih znotraj tega pritožbenega razloga navaja v svoji pritožbi obdolženec, pa je pritožbeno sodišče glede na vse že navedeno upoštevalo v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbo o kazenskih sankcijah. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja še, da pritožbene navedbe obdolženca v smeri, da je dejanje na policiji priznal zaradi strahu, da bo dobil visoko zaporno kazen, v podatkih kazenskega spisa nimajo podlage. Iz spisa namreč ne izhaja ničesar, kar bi obdolženčeve pritožbene trditve v tej smeri potrjevalo, pri čemer je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo priznanje krivde, ki ga je obdolženec podal na sodišču, da bi kdor koli na sodišču, kjer je bila navzoča tudi obdolženčeva zagovornica, na obdolženca kakor koli pritiskal naj dejanje prizna, pa sicer ne navaja niti obdolženec sam, niti kaj takega ne izhaja iz zapisnika.

7. Obdolženčevo priznanje je torej sodišče sprejelo po tem, ko je ugotovilo, da je njegovo priznanje jasno in določno ter nedvomno podprto tudi z drugimi dokazi v spisu, kar je v izpodbijani sodbi določno navedlo tudi prvostopno sodišče. 8. Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo glede na pritožbi obdolženca in njegove zagovornice pa je pokazal, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo in okoliščine storjenega kaznivega dejanja ter stopnjo krivde obdolžencema, pri čemer je upoštevaje vse navedeno obdolžencu izreklo tudi povsem primerno zaporno kazen in primerni stranski kazni. Svojo odločitev je prvostopno sodišče tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbena izvajanja obdolženčeve zagovornice v smeri, da izpodbijana sodba nima razlogov o primernosti višine izrečene kazni zapora, denarne kazni in trajanje izgona tujca iz države, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, brez podlage.

9. Tako zaporna kazen, kot stranska denarna kazen sta bili obdolžencu izrečeni ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, predvsem tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec krivdo po obtožnici priznal, kot olajševalna okoliščina pa je bil upoštevan tudi obdolženčev ekonomsko socialni položaj, predvsem tudi, da je obdolženec brez dohodkov ter oče dveh nepreskrbljenih otrok, kot je to še posebej izpostavljeno v točki 6 izpodbijane sodbe. Glede nato, da je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, v zvezi s členom 20 KZ-1 in je (po šestem odstavku 308. člena KZ-1) za navedeno kaznivo dejanje predpisana kazen od enega do osmih let zapora in denarna kazen, je prvostopno sodišče torej obdolžencu zaporno kazen izreklo na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Zato se upoštevaje tudi obteževalne okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni navedlo že prvostopno sodišče, torej upoštevaje tudi težo obravnavanega kaznivega dejanja, sam način izvršitve in dejstvo, da je obdolženec zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi izkoristil življenjsko stisko tujcev, obdolžencu na prvi stopnji izrečena zaporna kazen, pa tudi stranska denarna kazen, pokažeta kot povsem primerni in pravični in ju nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca, za kar se zavzemata tako obdolženec kot njegova zagovornica.

10. Neutemeljeno pa obdolženec in njegova zagovornica grajata višino stranske denarne kazni sklicujoč se pri tem tudi na okoliščino, da so dohodki v Srbiji nižji kot v Republiki Sloveniji. Obdolžencu je namreč tudi denarna kazen izrečena dokaj nizko, le nekaj nad spodnjo mejo predpisane kazni (število dnevnih zneskov namreč sploh ne more biti manjše od 10 in ne večje od 360, za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti pa ne večje od 1.500,00 - drugi odstavek 47. člena KZ-1). Sodišče je obdolžencu kot stransko denarno kazen tako izreklo (le) 50 dnevnih zneskov v skupnem znesku 1.116,50 EUR, ker je obdolženec brez zaposlitve in niso bili znani podatki o njegovih prihodkih pa je kot podlago za dnevni znesek sodišče vzelo 1/30 minimalne plače v Republiki Sloveniji. Glede na že izpostavljeno težo in zavržnost obdolženčevega dejanja, pa kot že navedeno, navedeni znesek prav gotovo ni previsok, kot skušata to prikazati pritožbi. Ker je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje izvršil v Republiki Sloveniji, za kar mu je bilo v Republiki Sloveniji tudi sojeno po slovenski zakonodaji, zato so tudi kakršni koli pritožbeni pomisleki o tem, da bi sodišče zaradi višine povprečnega dohodka v S. moralo (že tako nizko odmerjeno) denarno kazen še znižati, brez podlage.

11. Glede nato, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu (po šestem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, v zvezi z 20. členom KZ-1) in glede nato, da, kot je to sicer že obrazloženo, tudi pritožbeno sodišče meni, da je obdolžencu izrečena kazen povsem primerna in se v tem pritožbenemu postopku pritožbeno sodišče tudi ne more ukvarjati z zapornimi kaznimi, ki so bile v ločenih postopkih izrečene obdolženčevim sostorilcem, kar izpostavljata pritožbi, pa tudi ni mogoče soglašati z navedbami, da je prvostopno sodišče, ker je „pritožnika obsodilo na povsem enako visoko zaporno kazen kot oba omenjena sostorilca ...“ prekršilo načelo individualizacije kazenske sankcije. In tudi sicer, glede na obdolženčeve pritožbene navedbe v smeri, da so nekateri storilci za identična kazniva dejanja dobili znatno nižje kazni in je višina kazni očitno odvisna od „količine migrantov, ki so jih imeli v avtomobilih“, pri čemer obdolženec sam naj ne bi imel vpliva na to, koliko ljudi bosta soobdolženca dala v avto, niti na to, kako bosta vozila, pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da je bil obdolženec spoznan za krivega, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu, v skladu z določbo 20. člena KZ-1. Zato so vse pritožbene navedbe v smeri minimaliziranja obdolženčeve vloge pri izvršitvi kaznivega dejanja, v smeri zniževanja izrečenih kazni, brez vsake podlage.

12. Glede na navedeno, in ker v pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker tudi, kot je že navedeno, ni mogoče soglašati z navedbami zagovornice, da prvostopna sodba nima razlogov o primernosti višine izrečenih kazni in trajanju izgona tujca iz države, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), stroški obdolžencu po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa obremenjujejo proračun.