Jedro

Proti sklepu, s katerim sodišče med izvršilnim postopkom na predlog upnika spremeni sklep o izvršbi tako, da določi novo izvršilno sredstvo (prim. 3. odst. 34. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), dolžnik lahko ugovarja, vendar z omejitvijo ugovornih razlogov na novo izvršilno sredstvo (iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja, št. I/96, stran 3). Na to je bil dolžnik posebej opozorjen v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Nepravilno je tudi dolžnikovo naziranje, da zaradi vloženih tožb za ugotovitev nedopustnosti izvršbe obstajajo procesne ovire za nadaljevanje izvršilnega postopka in s tem spremembe sredstev in predmetov izvršbe (med strankama je namreč sporna višina terjatve). ZIZ namreč v zgoraj opisanem primeru ustavitve postopka ne predvideva.

Izrek

I. Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnik sam nosi stroške ugovora. Dolžnik mora upniku povrniti 1.700,00 SIT stroškov odgovora na ugovor. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

AD I) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršilni postopek opr. št. Ig 416/2000 nadaljuje na novem predmetu in z novim sredstvom izvršbe- rubežem denarnih sredstev dolžnika pri dolžnikovem dolžniku APP in prenakazilom na račun upnika do višine izvršljive terjatve, ter dolžnikovemu dolžniku prepovedalo izplačevati zarubljeni del denarne terjatve. V pravočasnem ugovoru dolžnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kaj pomeni dikcija do višine izvršljive terjatve. Iz ugovora izhaja tudi, da so s tem, ko med strankama teče pred sodiščem že nekaj pravd, podane tudi procesne ovire za nadaljevanje postopka zaradi visečnosti. Zaradi tega izvršilnega postopka ni mogoče nadaljevati z novim izvršilnim sredstvom, saj naj bi bilo treba počakati na rešitev ostalih sporov. Upnik je v zadevi opr. št. Ig xy predlagal izvršbo po odprtih postavkah med strankama z rubežem sredstev, ki jih ima dolžnik pri APP ter prenosom sredstev na upnikov račun. Sodišče je v predmetni zadevi izdalo sklep z dne 24.5.2001, s katerim je razveljavilo predmetni sklep v delu, s katerim je dovolilo izvršbo. Zaradi tega dolžnik opozarja, da je podana kršitev določb postopka in sicer visečnost ter prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Po mnenju dolžnika je izpodbijani sklep v nasprotju tudi z 80. čl. ZIZ, saj se z njim blokira njegovo poslovanje. Dolžnik je prijavil tudi stroške ugovora. Upnik je v odgovoru na ugovor prerekal ugovorne navedbe ter prijavil stroške. Ugovor ni utemeljen. V obravnavanem primeru je dolžnik proti sklepu o izvršbi (na podlagi izvršilnega naslova) vložil obrazložen ugovor (list. št. 13 spisa). Kakor izhaja iz obvestila na list. št. 18 spisa, je ravnal tudi skladno z napotilom prvostopenjskega sodišča in vložil tožbe za nedopustnost izvršbe. Upnik je nato z vlogo (prejeta dne 30.7.2001 (list. št. 48 spisa)), na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep, predlagal dodatno sredstvo izvršbe. Proti sklepu, s katerim sodišče med izvršilnim postopkom na predlog upnika spremeni sklep o izvršbi tako, da določi novo izvršilno sredstvo (prim. 3. odst. 34. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), dolžnik lahko ugovarja, vendar z omejitvijo ugovornih razlogov na novo izvršilno sredstvo (iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja, št. I/96, stran 3). Na to je bil dolžnik posebej opozorjen v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Vendar pa dolžnik v ugovoru ni zatrjeval nobenega od ugovornih razlogov, ki bi se nanašali na novo izvršilno sredstvo. Ugovorna navedba, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, kaj pomeni dikcija "do višine izvršljive terjatve" namreč ni pravno upoštevna. Sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa res ni navedlo zneska terjatve, vendar s tem določb izvršilnega postopka ni kršilo (339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ). Omenjena besedna zveza se namreč nanaša na terjatev, navedeno v predlogu za izvršbo z dne 28.8.2000 (na podlagi slednjega je bil dne 5.10.2000 izdan sklep o izvršbi), zato izpodbijani sklep nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Do enakega zaključka je, upoštevajoč dejstvo, da mu je bil sklep o izvršbi (in predlog za izvršbo) vročen (1. odst. 45. čl. ZIZ), lahko prišel tudi dolžnik. Nepravilno je tudi dolžnikovo naziranje, da zaradi vloženih tožb za ugotovitev nedopustnosti izvršbe obstajajo procesne ovire za nadaljevanje izvršilnega postopka in s tem spremembe sredstev in predmetov izvršbe (med strankama je namreč sporna višina terjatve). ZIZ namreč v zgoraj opisanem primeru ustavitve postopka ne predvideva. Do slednje bi lahko prišlo (razen drugih primerov, določenih v ZIZ) le, če bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen, ali izrečen za neveljavnega (1. odst. 76. čl. ZIZ). Za obravnavani primer prav tako ni predvidena prekinitev postopka (ZIZ jo omenja le v 37. čl., drugače pa se za ta institut uporablja ZPP (205 do 208 čl. in 211. čl.)). Med postopkom bi tako dolžnik, ob izpolnitvi pogojev iz 71. čl. ZIZ, lahko predlagal le odlog izvršbe. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega ugotavlja, da dolžnik v ugovoru ni navajal razlogov, ki bi preprečevali dovolitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. V luči zgornjega zaključka je tako pravno neupoštevna tudi navedba, da je izvršba na denarna sredstva dolžnika v nasprotju z 80. čl. ZIZ (takšno izvajanje dolžnika bi bilo možno v ugovoru proti sklepu o izvršbi (7. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ)). Sodišče prve stopnje ja zato pravilno štelo, da je ugovor neutemeljen, in ravnalo po 2. odst. 54. čl. ZIZ (ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi). Ker sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP, oba v zvezi s 15. čl. ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je ugovor kot neutemeljen zavrnilo ter izpodbijani sklep kot zakonit in pravilen potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Odločitev o stroških temelji na 5. odst. 38. čl. ZIZ. Tako mora dolžnik upniku povrniti 1.700,00 SIT stroškov za odgovor na ugovor (1. odst. 58. čl. ZIZ), pri čemer ta znesek predstavlja sodno takso za odgovor na ugovor v višini 100 točk (po tar. št. 1/3 Zakona o sodnih taksah), kar ob vrednosti točke 17,00 SIT na dan odločanja znaša 1.700,00 SIT. Drugih stroškov upnik ni zaznamoval. Dolžnik z ugovorom ni uspel, zato je sodišče druge stopnje sklenilo, da sam krije ugovorne stroške (arg. a contrario 6. odst. 38. čl. ZIZ). AD2) Z izpodbijanim sklepom opr. št. Ig 416/2000-31 z dne 23.11.2001 je sodišče prve stopnje udeleženki odmerilo in naložilo v plačilo sodno takso v znesku 218.000,00 SIT. Iz pravočasne pritožbe izhaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe Zakona o sodnih taksah in taksno tarifo, saj ugovor tretjega v taksni tarifi ni posebej določen. Prvostopenjsko sodišče bi tako za ugovor lahko odmerilo takso le v višini 100 tč., za izdani sklep 50 tč. ter 100 tč. za vloženo pritožbo, kar skupno znese 250 tč oziroma 4.250,00 SIT. Sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti tudi določbe 6. odst. tar. št. 1 taksne tarife, saj pritožnica ni gospodarski subjekt, ampak svoje interese zastopa kot lastnica dela premoženja, ki ga je obsegal sklep o izvršbi. Pooblaščenec pritožnice je v pritožbi prijavil tudi stroške. Pritožba ni utemeljena. Pritožba nima prav, ko pravi, da ugovor tretjega ni določen s taksno tarifo. 4. odst. tar. št. 3 taksne tarife namreč določa, da se za ugovor proti sklepu o izvršbi plača taksa po 2. odstavku tarifne številke 1. V citirani določbi tako ni posebej določeno, ali se taksa plača samo v primeru dolžnikovega ali pa tudi ugovora tretjega. Upoštevajoč navedeno, sodišče druge stopnje zaključuje, da je določba o plačilu sodne takse v primeru vložitve ugovora proti sklepu o izvršbi splošna, zaradi česar se nanaša na dolžnika in na tretjega, v obravnavanem primeru torej tudi na pritožnico. Pravno neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da sodišče v obravnavanem primeru ne bi smelo uporabiti 6. odstavka tar. št. 1 taksne tarife. Le-ta je v času vložitve ugovora in pritožbe ter izdanega sklepa določala, da se v izvršilnem postopku, v katerem sodišče postopa za prisilno izvršitev sodne odločbe (izvršilni naslov), izdane v postopku v gospodarskih sporih, za vloge iz 2. in 3. odst. te tarifne številke plača taksa, določena v teh odstavkih, povečana za 100%. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za izvršilno zadevo iz gospodarskega spora (vpisnik Ig - 2. odst. 300. čl. sodnega reda), saj sta tako dolžnik, kot tudi upnik gospodarska subjekta v smislu 481. čl. ZPP, velja tudi za pritožnico, ki v nastopa le v vlogi tretje (in ne upnika oz. dolžnika) določba 6. odst. tar. št. 1 taksne tarife. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP, oba pa v zvezi s 15. čl. ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep kot zakonit in pravilen potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama krije pritožbene stroške (arg. a contrario 6. odst. 38. čl. ZIZ).