Jedro

Ker ZMEPIZ v 49. členu, ki ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, ni izrecno določil, kdaj se na tak način pridobi, izgubi ali spremeni status zavarovanca, je treba to vprašanje reševati glede na vse okoliščine mogočih odločitev na podlagi tega člena zakona. Če bi se bilo pri odločanju o statusu zavarovanca po 1. alineji tega člena (t. j., če je bilo ugotovljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena) še mogoče neposredno opreti na splošno določbo drugega odstavka 45. člena ZMEPIZ, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, so pri odločanju o spremembi podlage zavarovanja (4. alineja) pomembne druge okoliščine.

Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja, kot pravno urejenega statusa, le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbama tožene stranke z dne 1.3.2004 in 27.7.2004, izdanima po uradni dolžnosti, je bilo odločeno, da je tožniku prenehala dotedanja lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti z 10.7.2001 in da ima od 11.7.2001 dalje lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne podjetniške dejavnosti v svojstvu samostojnega podjetnika (s.p.).

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in navedeni odločbi tožene stranke, kolikor sta se nanašali na čas pred 1.1.2004, odpravilo. Odločilo je, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti z 31.12.2003, od 1.1.2004 dalje pa ima lastnost zavarovanca kot samostojni podjetnik. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvami, da je tožnik ves čas opravljal kmetijsko dejavnost, kot samostojni podjetnik pa v letih 2001, 2002 in 2003 ni dosegal dohodkov, ki bi dosegali vsaj višino minimalne plače in je takšno višino dohodkov iz naslova opravljene registrirane podjetniške dejavnosti presegel šele v letu 2004. Zato se ne more šteti, da bi dejavnost samostojnega podjetnika do konca leta 2003 opravljal kot edini ali glavni poklic.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje, pri tem pa za svojo odločitev navedlo še dodatne razloge. Za odločilno je ugotovilo, da je tožena stranka z izdajo spornih odločb nezakonito posegla v tožnikov pravno varovan položaj zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti za nazaj. Po presoji sodišča bi lahko tožena stranka ob izpolnjenih pogojih po uradni dolžnosti tožniku določila drugačen status zavarovanca na podlagi spremenjenega zavarovalnega temelja od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje. Ne glede na takšno pravno izhodišče sodbe sodišča prve stopnje ni spreminjalo, ker se je pritožila samo tožena stranka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje tako razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je sicer sprejelo tudi sodišče druge stopnje, kot dodatnim razlogom sodbe sodišča druge stopnje. Navaja, da je podlaga za ugotovitev statusa zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne podjetniške dejavnosti zgolj ustrezna priglasitev oziroma pridobitev tega statusa in dohodkovni cenzus v smislu ustvarjanja dohodka iz tega naslova najmanj v višini minimalne plače ni bistven. Glede ugotavljanja drugačne podlage za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa navaja, da ne gre za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, saj zavarovanje ob ugotovitvi zavarovalnega temelja nastane že z vpisom v matično evidenco zavarovancev. Hkrati pa je pravna podlaga za ugotovitev drugačnega temelja za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi za nazaj izrecno urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ–1; Ur. l. RS, št. 109/99 s spremembami) in Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000) in bi moralo sodišče te določbe upoštevati.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija ne navaja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče izpodbijane sodbe z vidika tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Na podlagi 45. člena ZMEPIZ je zavarovalno razmerje v smislu določb ZPIZ–1 o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju razmerje med zavodom in osebo, ki se vključi v zavarovanje. Pri tem zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je pogoj za zavarovanje.

V 46. členu ZMEPIZ je opredeljena lastnost zavarovanca. Lastnost zavarovanca ima vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ–1 in je prijavljena v zavarovanje. Praviloma se pridobi lastnost zavarovanca na podlagi prijave v zavarovanje (47. in 48. člen ZMEPIZ), lahko pa tudi z ugotavljanjem zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca s strani zavoda (po uradni dolžnosti) v primerih, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje (1. alineja), oziroma če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbami 25. člena ZPIZ–1 (4. alineja 49. člena ZMEPIZ). Pri tem določba 25. člena ZPIZ–1 rešuje vprašanje zavarovanja v primerih, da zavarovana oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po večih podlagah. Določa, da se v tem primeru zavaruje po tisti podlagi, ki je v ZPIZ–1 navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila (lahko) vključena v zavarovanje.

ZMEPIZ v 47. členu izrecno določa, da pridobi oseba lastnost zavarovanca v primeru pravočasne prijave ne z dnevom prijave, temveč z dnevom izpolnitve pogojev za zavarovanje, ki je v primeru opravljanja samostojne podjetniške dejavnosti v smislu 15. člena ZPIZ–1 opredeljuje z dnevom vpisa v register samostojnih podjetnikov (3. alineja) in v primeru opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti v smislu 16. člena ZPIZ–1 z dnem začetka opravljanja kmetijske dejavnosti (7. alineja). Tudi za primer ugotavljanja lastnosti zavarovanca, če prijava ni bila vložena v zakonitem roku, določa pridobitev lastnosti zavarovanca enako, to je z dejansko izpolnitvijo pogojev za zavarovanje (prvi odstavek 48. člena). V primeru ugotavljanja zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca, če prijava v zavarovanje sploh ni bila vložena, če jo je pristojni organ zavrnil ali če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen na drugi podlagi v nasprotju z določbami 25. člena ZPIZ–1, pa ZMEPIZ v 49. členu nima izrecnih določb, kdaj pridobi oseba status zavarovanca na ustrezni podlagi.

ZMEPIZ v 50. členu izrecno določa, da se postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca uvede na zahtevo posameznika, po uradni dolžnosti ali na zahtevo delodajalca. Zavod odloči o lastnosti zavarovanca z odločbo.

Na podlagi navedenih zakonskih določb sodišče zaključuje, da pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo v smislu določb 158. člena Ustave RS, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, ki ne more imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave RS). Takšna opredelitev statusa zavarovanca izhaja tudi iz sodbe VIII Ips 86/2004 z dne 9.11.2004 v podobnem sporu o spremembi podlage za zavarovanje oziroma o spremembi lastnosti zavarovanca. Že v navedeni zadevi je sodišče poudarilo potrebo po ozki razlagi določb o možnih spremembah lastnosti zavarovanca, ker gre za poseg v obstoječe pravno razmerje. Ne glede na to, da je bila navedena sodba sprejeta pred uveljavitvijo ZPIZ–1 in ZMEPIZ, je potrebno izhodišče o ozki razlagi določb o posegu v obstoječ status zavarovanca upoštevati tudi pri uporabi zgoraj navedenih zakonskih določb, posebej če bi šlo za spremembo statusa zavarovanca za nazaj.

Ker ZMEPIZ v 49. členu, ki ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, ni izrecno določil, kdaj se na tak način pridobi, izgubi ali spremeni status zavarovanca, je treba to vprašanje reševati glede na vse okoliščine mogočih odločitev na podlagi tega člena zakona. Če bi se bilo pri odločanju o statusu zavarovanca po 1. alineji tega člena, to je, če je bilo ugotovljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena, še mogoče neposredno opreti na splošno določbo drugega odstavka 45. člena ZMEPIZ, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, so pri odločanju o spremembi podlage zavarovanja (4. alineja) pomembne druge okoliščine. Kot prvo bo šlo pri ugotavljanju obstoja zavarovalnega razmerja praviloma za osebo, ki dotlej ni imela statusa zavarovanca in torej ne bo šlo za poseg v posebej pravno že urejen status, temveč šele za pridobitev takega statusa. Kot drugo pa je sama pridobitev statusa zavarovanca tako z vidika fizične osebe, kot z vidika sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja (tudi glede časovnega trajanja) pomembnejša od ugotovitve zgolj spremenjene podlage za že obstoječe zavarovanje oziroma podlage statusa zavarovanca. Zato se pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage za zavarovanje v smislu določb 4. alineje 49. člena ZMEPIZ ni mogoče sklicevati na določbo drugega odstavka 45. člena tega zakona o veljavnosti spremembe za nazaj, vse od vzpostavitve (novega) pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj ta določba opredeljuje zgolj nastanek zavarovalnega razmerja, ne pa tudi ko gre le za spremembo njegove podlage. Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja, kot pravno urejenega statusa, le za naprej z izdajo ustrezne odločbe.

Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje o odpravi spornih odločb glede njune veljavnosti pred 1.1.2004. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.