Jedro

Procesni roki ne vplivajo na tek materialnih izključevalnih rokov. Tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo dne 30. 6. 2005, tožbo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pa je vložil dne 16.8.2005, je zamudil tridesetdnevni izključevalni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku potekla pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, 30.6.2005. Tega dne je zadnji dan delal pri toženi stranki in s tem dnem mu je bila zaključena delovna knjižica. Ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi bi tožnik lahko zahteval v 30 dneh, torej do 30.7.2005. Tožbo je tožnik vložil dne 16.8.2005. Sodišče je tožbo zavrglo, ker je rok za vložitev tožbe, ki je določen v tretjem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) materialni rok, na katerega tek sodne počitnice ne morejo vplivati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje. Rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR je prekluzivni rok, na katerega določbe 83. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 73/2004, - ZS) ne morejo vplivati. Rok iz navedene določbe ZS je procesni rok, rok iz 204. člena ZDR pa prekluzivni rok.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sklepa sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni sporno, da je tožnik delal zadnji dan 30.6.2005, da je zaradi tega pričel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe dne 1.7.2005 in bi se iztekel 1.8.2005. Vztraja pa, da je tožba, vložena 16.8.2005, pravočasna, ker sodišče v času sodnih počitnic ne dela. Pravilnost takega stališča potrjuje tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 18.12.1996. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je po določbi 367. člena ZPP v načelu dovoljena zoper sodbo, ki je bila izdana na drugi stopnji. Izjemoma je na podlagi prvega odstavka 384. člena ZPP revizija dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Za tak primer gre v tem sporu.

Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal, je sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le v okviru uporabe materialnega prava.

Odločitvi sodišč temeljita na prvem odstavku 274. člena ZPP, ki med drugim določa, da sodišče zavrže tožbo tudi tedaj, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe, tožba pa je bila vložena prepozno.

Iz pravnih norm, predvsem iz ZPP, pa tudi iz Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ), izhaja, da zakonodaja ureja materialne in procesne roke. Materialni roki so izključevalni (prekluzivni) in zastaralni roki in so določeni v materialnem pravu. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu (pravu), pri zastaralnih rokih pravica sama s potekom časa ne preneha, zavezanec pa lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank. Za razmerje med tekom materialnih in procesnih rokov v postopkih po ZPP, je pomembna določba sedmega odstavka 112. člena navedenega zakona. Ta določa, da določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba. To pomeni, da se tudi materialni roki za vložitev tožbe podaljšujejo za poštni tek, vendar samo zanj in v drugih primerih iz prvega do šestega odstavka 112. člena ZPP. Razlika med izključevalnimi in zastaralnimi roki je določena v 345. členu OZ, ta člen pa tudi ureja temeljne pravne značilnosti izključevalnih rokov. V njem je določeno: "Pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo, ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena." To pomeni, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom (v tem primeru s tretjim odstavkom 204. člena ZDR) določen rok za vložitev tožbe, pa stranka zamudi rok, pravica izgubljena, torej je prenehala po samem zakonu. V 83. členu ZS so določeni procesni roki, na kar kažejo nekatere besede v tej določbi, na primer: "Sodišča opravljajo naroke in odločajo ..." (prvi odstavek), "...v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja" (tretji odstavek). Procesni roki na tek materialnih izključevalnih rokov ne vplivajo, razen v navedenem primeru iz sedmega odstavka 112. člena ZPP, ki pa v tem primeru ne pride v poštev.

Povedano pomeni, da je tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo dne 30. 6. 2005, tožbo pa je vložil dne 16.8.2005, zamudil tridesetdnevni izključevalni rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Njegovi revizijski ugovori zato na odločitev ne morejo vplivati.

Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).