Jedro

Že najnižja stopnja krivde stranke izključuje vrnitev v prejšnje stanje.

Računanje prekluzivnih rokov, skrb za njihovo spoštovanje in pravočasno pripravo pravnega sredstva niso opravila, ki bi jih skrben odvetnik lahko prepustil administrativni delavki, zato zamuda v takem primeru ni opravičljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ji naložilo plačilo 28,56 EUR pravdnih stroškov toženca.

Pritožnica v obširni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno obravnavo. Meni, da je odločitev sama s seboj v nasprotju, ker sodišče najprej zaključuje, da napake, ki izvirajo iz poslovanja odvetniške pisarne, niso upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje, nato pa ugotavlja pomanjkljivo skrbnost pooblaščenke tožnice v konkretnem primeru. Pri tem se ne opredeli do pomena skrbnosti v primeru konkretnega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ne poda nikakršnih meril dolžne skrbnosti ter pravne ali strokovne podlage, iz katere bi se takšna merila črpala. Brez naroka za vrnitev v prejšnje stanje je vsebinsko odločalo o strokovnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. Obstoječo sodno prakso je presojalo vsebinsko napačno. V nadaljevanju pritožba podaja svoje videnje zadev VSL I Cpg 319/2010, VS RS X Ips 203/2012, III Ips 43/2007, VIII Ips 64/2001, VSL II Cp 3949/2009, Cpg 745/2001 in odločitve US RS Up-3640/07. Ob tem očita sodišču prve stopnje, da je izenačilo odgovornost pooblaščenke tožnice z objektivno odgovornostjo. Pooblaščenka ni storila nikakršne strokovne napake, zaradi katere bi ji bilo mogoče očitati krivdo za nastalo zamudo. Organizacijo odvetniške pisarne je z velikim številom organizacijskih ukrepov uredila tako, da do zamude rokov ne bi moglo priti. Administrativna delavka, ki je zagrešila napako, je vse roke v obdobju uvajanja vpisala pravilno, bila je uvedena v štetje rokov in vpisovanje v rokovnik ter bila kasneje nadzirana, po pričetku samostojnega dela pa vzorčno preverjana prav zaradi ugotavljanja pravilnosti računanja in vpisovanja rokov. Sodišču tudi očita, da ni podalo materialnopravne podlage odločitve. Ta je v 6. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ter 16. členu Kodeksa odvetniške poklicne etike OZS. Skladno z njima mora odvetnik svoje delo organizirati tako, da se možnost nastanka napak prepreči na najnižjo možno raven ter se izključijo vse možne predvidljive napake v samem poslovanju. Temu pa je pooblaščenka tožnice zadostila. Razlaga zahtevane skrbnosti sodišča prve stopnje pomeni, da do delitve dela med odvetnikom in administrativnim osebjem pisarne sploh ne bi moglo priti, vsa opravila bi moral opraviti odvetnik sam, ali pa sprejeti objektivno odgovornost v primeru napake administrativnega delavca. Sklicuje se na obveznosti vpisničarja po Sodnem redu, ki da so bistveno širše od obveznosti, ki jih je imela na podlagi organizacije odvetniške pisarne administrativna delavka, ki je imela obveznost računanja in vpisovanja le enostavnih rokov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago svoje odločitve je sodišče prve stopnje navedlo, in sicer je to prvi odstavek 116. člena ZPP, ki pooblašča sodišče, da stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje relevantna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera je pravilno razlagalo pravni standard „upravičenih razlogov“. Vprašanje, ali je prišlo do zamude iz upravičenih razlogov, se presoja po merilih krivde. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje (sklep VS RS II Ips 495/95 z dne 30.3.200). Že majhna malomarnost (najnižja stopnja krivde) ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje.

Zamuda ni opravičena, če oseba, ki je odgovorna za zamudo, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. Pooblaščenka tožnice je odvetnica. Zahtevana skrbnost odvetnika je zaostrena; zahteva se skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), saj gre za opravljanje poklicne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je v točki 9. obrazložitve pravilno zapisalo, da mora pooblaščenka tožnice svoje delo opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Dejstvo, da ni zapisalo zakonske podlage, ki odvetniku nalaga tako skrbnost, na pravilnost odločitve ne vpliva, pa tudi preizkusa odločitve ne onemogoča. Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je skrb za pravočasno vlaganje vlog eno temeljnih skrbi in odgovornosti odvetnika, zato je ustrezno skrben odvetnik ne prelaga na administrativno osebje, sam pa le občasno prekontrolira, ali administrativna delavka roke vpisuje pravilno. Tudi iz komentarja dr. Aleša Galiča (1), na katerega se sklicuje pritožba, izhaja, da je v Nemčiji in Avstriji vrnitev v prejšnje stanje zaradi napake osebja odvetniške pisarne mogoča le redko, in sicer ko gre za pomoto osebja pri rutinskih delih, odvetniku pa v zvezi s tem ni mogoče očitati krivde glede organizacije dela, izbora in nadzora osebja. Kot primera navaja napako osebja pri vlaganju pisanj v kuverto in brez podpisa odposlano pritožbo. Računanje prekluzivnih rokov, skrb za njihovo spoštovanje in pravočasno pripravo pravnega sredstva, pa niso opravila, katera bi skrben odvetnik prepustil administrativni delavki, in to ne glede na njeno izobrazbo, dane napotke oziroma uvajanje v delo. Neskrbno ravnanje, ki se očita pooblaščenki tožnice, je prepustitev teh opravil administrativni delavki. S tem, ko je to storila, je prevzela objektivno odgovornost za ravnanje svoje delavke (prim. 147. člen OZ). S sprejemom pooblastila tožnice za zastopanje, se je odvetnica zavezala zastopati tožnico v tem postopku s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, to pa vključuje pravočasno oddajo vlog, ki so vezane na roke. Gre za obligacijo rezultata. Odvetnica je tista, ki nosi odgovornost za pravočasno vložitev pritožbe zoper sodbo. Če je že prenesla skrb za računanje in vpisovanje rokov, vključno s prekluzivnimi, na administrativno osebje, bi se morala v vsakem primeru posebej prepričati, ali bodo na rok vezane vloge pravočasne. V okoliščinah konkretnega primera, ko sama zatrjuje, da je bila pritožba predmet sestanka v odvetniški pisarni že 22.3.2013 in še zadnji dan pritožbenega roka 5.4.2013, pa odvetnica ni ugotovila napake svoje delavke pri izračunu, ji je vsekakor moč očitati neskrbno ravnanje. Glede na sklicevanje pritožbe na primerljivost z delom sodnega vpisničarja, višje sodišče pojasnjuje, da je za napake pri njihovem delu odgovorno sodišče oziroma država.

Strinjati se je sicer s pritožbo, da ni mogoče vsake napake, ki izvira iz poslovanja odvetniške pisarne, šteti za očitno neopravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Razlogi v točki 8. izpodbijanega sklepa so le pavšalni. Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno presojalo okoliščine konkretnega primera in zaključilo, da razlog, s katerim tožeča stranka utemeljuje svojo zamudo pri vložitvi pritožbe zoper sodbo, ni upravičen razlog za zamudo. Izpodbijani sklep je torej pravilen v delu, ko na podlagi okoliščin konkretnega primera presoja upravičenost zamude tožeče stranke, to je od točke 9. obrazložitve dalje. Očitanega nasprotja med razlogi pa ni. Res je tudi, da bi moralo sodišče skladno z drugim odstavkom 120. člena ZPP razpisati narok. Vendar pa s tem, ko je izvedbo naroka opustilo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Namen naroka, ki ga razpiše sodišče v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, je dati stranki, ki zahteva vrnitev v prejšnje stanje, možnost izkazati okoliščine, na katerih temelji svoj predlog, nasprotni stranki pa možnost izpodbiti jih. Sodišče je v celoti sledilo dejanskim navedbam iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zatrjevana dejstva, ki niso bila prerekana, je upoštevalo kot dejstveno podlago svoje odločitve (dejstva glede organizacije in poslovanja odvetniške pisarne, glede usposobljenosti administrativne delavke, ki je vpisala napačen datum). To, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazovala na naroku, torej ni vplivalo na odločitev.

V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete procesne kršitve, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP jih nosi tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.

(1) Komentar k 116. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, izdala založba Uradni list RS in GV Založba, leta 2005, str. 481 – 486.