Jedro

V pravnomočnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja, je tožena stranka zagotovila tožnici tudi izplačilo odpravnine po 36.f. členu ZDR, zato neutemeljeno zahteva, da se tožnica odpove polovici odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici odpravnino v višini 788.376,40 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1996 dalje do plačila in ji povrne stroške postopka in sicer takso za tožbo v višini 2.360,00 SIT in takso za sodbo v višini 2.360,00 SIT vse v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da je tožnici na podlagi sklepa tožene stranke dne 21.12.1996 prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki in da je bila s tem sklepom tožnici priznana tudi vtoževana odpravnina.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja svoje navedbe o izjemno težkem finančnem položaju, v katerem se nahaja že dalj časa, zaradi tega pa je prišlo tudi do izvedbe postopka prisilne poravnave, ki je bila zaključena s pravnomočnim sklepom Temeljnega sodišča v A., Enoti v A., opr. št. St ../94. Pravnomočnost je nastopila dne 26.10.1994. Z izplačilom odpravnine kot jo tožnica zahteva, bi tožena stranka resno ogrozila svoj obstoj in obstoj zaposlenih delavcev. Zaradi tega je bila prisiljena ponuditi izplačilo le v polovičnem znesku.

Tožnica v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in glede odpovedi polovici odpravnine, kot jo predlaga tožena stranka povdarja, da se je s podpisom pogodbe o konverziji terjatev dne 6.9.1996 že odpovedala ugotovljeni razliki v plači v neto znesku 634.546,70 SIT ter pristala, da se ta znesek konvertira v kapital tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP). Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne ugotavlja bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, niti zmotne uporabe materialnega prava.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Finančne težave oz. izjemno težak položaj, v katerem se nahaja tožena stranka, namreč niso relevanten razlog za drugačno odločitev sodišča prve stopnje in ne morejo vplivati na obveznost ali višino obveznosti tožene stranke do tožnice, ki temelji na določbi 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Znižanja oz. ukinitve obveznosti plačila odpravnine delodajalca proti delavcu zaradi finančnih težav ne določa noben predpis, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej ugotavljati, ali so utemeljene navedbe tožene stranke o njenih finančnih težavah oz. izjemno težkem položaju, v katerem se nahaja že dalj časa. Prav tako na plačilo obveznosti tožene stranke do tožnice ne more vplivati sklep o prisilni poravnavi, ki je postal pravnomočen dne 26.10.1994, saj je bil tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja šele 3.6.1996 in torej njena terjatev do tožene stranke, ki jo uveljavlja v konkretni zadevi, takrat sploh še ni obstajala.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.