Jedro

Neuspešno opravljeno poskusno delo se uvršča med resne razloge v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca v smislu določb Konvencije MOD štev. 158.

Izrek

Glede zavrnitve podrednega zahtevka za plačilo 836.128,00 SIT se revizija zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 24.2.2000 in 30.3.2000 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in podredni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 836.128,00 SIT. Hkrati je tožnici dosodilo 154.545,50 SIT iz naslova neto plače za čas do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo, v kateri se formalno sklicuje na revizijske razloge po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obe sodišči svojo odločitev oprli na krivo listino, to je ponarejeni zapisnik komisije za spremljanje tožničinega poskusnega dela z dne 30.11.1999. Navaja, da ni obstojal resen razlog za prenehanje delovnega razmerja in očita sodišču, da ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Upoštevati bi moralo, da je tožena stranka tožnico šikanirala, poleg tega ji v postopku pri delodajalcu ni bilo zagotovljeno enakopravno obravnavanje, ker ji tožena stranka pred izdajo spornih sklepov ni vročila listine o negativni oceni poskusnega dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je zanikala obstoj revizijskih razlogov in predlagala njeno zavrnitev.

V zvezi z odločitvijo o spornih sklepih o prenehanju delovnega razmerja revizija ni utemeljena, v zvezi z zavrnitvijo podrednega denarnega zahtevka pa revizija ni dovoljena.

V skladu z določbami 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je v premoženjskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta se postranske terjatve, kot so obresti in stroški postopka, ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (2. odstavek 39. člena ZPP). Ker vrednost podrednega denarnega zahtevka (836.128,00 SIT), ki je bil pravnomočno zavrnjen, ne dosega gornje meje za dovoljenost revizije, je na podlagi določb 377. člena ZPP sodišče v gornjem obsegu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi svojo odločitev oprlo na zapisnik komisije za spremljanje tožničinega poskusnega dela z dne 30.11.1999, ne da bi izvedlo predlagane dokaze v zvezi z verodostojnostjo te listine. Nasprotno temu očitku je sodišče v izpodbijani sodbi izrecno poudarilo, da navedeni zapisnik za presojo končne ocene tožničine delovne uspešnosti ni bistven in poudarilo, da je glede tega pravno pomemben le končni zapisnik komisije o spremljanju tožničinega poskusnega dela z dne 23.2.2000, iz katerega izhaja končna negativna ocena tožničinega dela. Tako v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče je pravilno poudarilo, da ne glede na določbo 5. točke 11. člena za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 10/98), da je delodajalec dolžan delavcu pred zaključkom poskusnega dela vročiti pisno oceno uspešnosti njegovega dela, nevročitev te ocene sama na sebi ne pomeni nezakonitosti izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zlasti ker je bila tožnica že sproti ustno opozarjana na pomanjkljivosti njenega dela. Z negativno oceno poskusnega dela se je lahko tožnica seznanila tako med postopkom pri toženi stranki, kot v postopku pred sodiščem (zapisnik komisije za spremljanje poskusnega dela z oceno z dne 23.2.2000 se nahaja med dokaznimi listinami v sodnem spisu - B4), tako da revizijski očitek, da ji ni bila zagotovljena enakopravnost v postopku, ni utemeljen.

V skladu z 2. odstavkom 14. člena v času nastanka spora veljavnim Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je bilo poskusno delo lahko določeno kot poseben pogoj za sklenitev delovnega razmerja oziroma dela delavcev na določenih delovnih mestih. Hkrati sta tako ZTPDR (2. točka 2. odstavka 75. člena), kot Zakon o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 4. točki 1. odstavka 100. člena določala neuspešno opravljeno poskusno delo za zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Takšna ureditev ni bila v nasprotju z določbami ratificirane Konvencije MOD, št. 158, o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84 v zvezi z Aktom o nasledstvu - Ur. l. RS, št. 15/92), ki v 4. členu določa, da delovno razmerje delavca ne prenaha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Ob prikazani zakonski ureditvi je neuspešno opravljeno poskusno delo v smislu določb konvencije gotovo šteti za resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Prav tako ni utemeljena revizijska navedba o neupoštevanju pravila o obrnjenem dokaznem bremenu v zvezi z obstojem resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja iz 2. odstavka 9. člena konvencije, saj je sodišče odločilo na podlagi dokazov, ki jih je predlagala oziroma predložila tožena stranka.

Navedbe revizije v zvezi z domnevnim šikaniranjem tožnice pomenijo poskus uveljavljanja novih oziroma spremenjenih dejstev, kar glede na določbe 3. odstavka 370. člena ZPP, v skladu s katerimi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti, ni dovoljen revizijski razlog.

Glede na povedano v zvezi z odločitvijo o spornih sklepih tožene stranke revizijski razlogi niso podani. Zato je v tem delu v skladu s 378. členom ZPP sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS (1994) - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.