Jedro

Med strankama ni sporno, da je del zemljišča predvidenega posega v GGN Gozdnogospodarske enote Ljubljana opredeljen kot gozdno zemljišče. Po drugem odstavku 1. člena ZG pa določbe tega zakona, ki se nanašajo na gozdove, veljajo tudi za "druga gozdna zemljišča", če ta zakon ne določa drugače. Katera zemljišča so gozdna v smislu ZG in katera zemljišča so gozd, je glede na določbe 10. in 11. člena tega zakona opredeljeno v GGN območja oziroma enote.

Po besedilu tretjega odstavka 21. člena ZG za zavrnitev izdaje soglasja ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na funkcije gozda, temveč zadostuje, da je mogoče ogrožanje teh funkcij pričakovati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo projektnih pogojev oziroma soglasja k nadomestni gradnji na naslovu ... v Ljubljani, na zemljiščih s parc. št. 1543, 1544, 1545 in 1546 k.o. ... ter 30, 31, 32, 33, 34 in 2014 k.o. ... V obrazložitvi med drugim navaja, da je gradnja načrtovana tudi na delih zemljišč parc. št. 1544 in 1545 k.o. ..., ki so po veljavnem gozdnogospodarskem načrtu Gozdnogospodarske enote Ljubljana (v nadaljevanju GGN) za obdobje 2005 – 2014 gozdna zemljišča. Dostop do načrtovanih objektov je predviden po zemljiščih parc. št. 25, 29, 30, 34 in 2014 k.o. ..., ki so po GGN deloma gozdna, v naravi pa predstavljajo deloma javno pešpot in deloma gozdno vlako. Obravnavani objekti neposredno mejijo na mešan gozd, ki je po GGN uvrščen v ureditveni enoti 58SS1 in 58VC4B, v gozdnogospodarski razred „mestni gozdovi na kislih borovih in bukovih rastiščih“, kjer so izjemno poudarjene številne ekološke in socialne funkcije, ki jih našteva, med njimi pa posebej poudarja rekreacijsko in ekološko.

Mestna občina Ljubljana je z Odlokom o razglasitvi gozdov s posebnim namenom (v nadaljevanju Odlok o GPN) te gozdove razglasila za gozd s posebnim namenom (v nadaljevanju GPN), kjer so prepovedana vsa dejanja, ki negativno vplivajo na ekološko stabilnost in ogrožajo funkcije gozda. Tudi GGN v poglavju „usmeritve za posege v gozd in gozdni prostor“ določa, da v strogo varovanih območjih, kamor spada tudi GPN, posegi v gozd in gozdni prostor niso dovoljeni. Poleg tega prvostopenjski organ opozarja, da se obravnavano območje nahaja v območju, ki je zavarovano z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (v nadaljevanju Odlok o TRŠ), ki prav tako določa varstvene režime, med drugim prepoveduje spreminjanje obstoječe konfiguracije terena, onesnaževanje zraka s prahom, aerosoli in drugimi strupenimi plini, uničevanje ali poškodovanje drevja ali grmovja ter uničevanje podrasti.

Poleg tega se sklicuje na GGN oziroma na njegove usmeritve za posege v gozd in gozdni prostor tudi glede določbe, da mora biti načrtovani poseg usklajen z veljavnimi prostorskimi akti in drugimi predpisi, ki jih našteva.

Po mnenju prvostopenjskega organa je načrtovani poseg v nasprotju z navedenimi varstvenimi režimi, usmeritvami GGN za razvoj gozda in gozdnega prostora ter tudi z določbami veljavnega prostorskega akta. Nadomestna gradnja je namreč načrtovana izven gabaritov obstoječih objektov in ima večje bivalne kapacitete od obstoječih, saj so namesto obstoječe ene načrtovane štiri stanovanjske enote z 12 parkirnimi mesti. Le objekt A bo ostal popolnoma enakih dimenzij, pri ostalih objektih pa se bo površina povečala za 10 % v širino. Potrebna bo pozidava še neutrjenih površin gozdnega prostora (izvedba dostopa z zahodne strani do kletnih prostorov objekta A in gradnja objekta C na betonskih temeljih), kar je v nasprotju z varstvenim režimom GPN in Odlokom o TRŠ. Dostop je predviden po ozki gozdni prometnici in deloma po javni pešpoti, kjer vožnja z motornimi vozili ni dopustna, zaradi ureditve dovozne poti pa bi bilo potrebno poseganje v območje gozda, kar je tožnik v zadnjih letih že izvajal in sicer brez ustreznih dovoljenj. Upravni postopek za izdajo soglasja za ureditev dovozne poti je bil leta 2011 zaključen s sodbo Upravnega sodišča I U 1510/2010, ki je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo toženke, s katero je vlogo za izdajo soglasja zavrnila. Omenjena javna pešpot predstavlja priljubljeno in obljudeno povezavo med Cankarjevim vrhom in parkom Tivoli, načrtovani poseg pa bi pomenil dnevni promet z 12 vozili, kar bi pomenilo bistven vpliv na higiensko-zdravstveno ter rekreacijsko funkcijo gozda, saj bi prišlo do povečanja emisij, gibanje po poti pa ne bi bilo več sproščeno. Prvostopenjski organ dodaja tudi podatke o o dnevnem obisku območja.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da se strinja z ugotovitvijo, da je območje nameravane gradnje gozdno območje. Pri tem se sklicuje na prostorski plan Mestne občine Ljubljana in Odlok o GPN, ki ju je treba upoštevati neglede na dejansko rabo zemljišč. Strinja se tudi z oceno prvostopenjskega organa, da bi načrtovana gradnja posegla v gozd in njegove funkcije močno okrnila, obrazložitev prvostopenjske odločbe pa šteje za ustrezno. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da bi nameravana gradnja pretirano posegla v gozdni prostor, saj bi pomenila delno spremembo namembnosti gozdnega prostora, to pa bi negativno vplivalo na ekološko stabilnost in funkcije gozda.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da nobeno od zemljišč nameravane gradnje ni gozd v skladu z opredelitvijo Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). Toženka te okoliščine sploh ni ugotavljala, s čimer je kršila napotek sodišča iz sodbe I U 1509/2010. Tožnik meni, da prvostopenjski organ sploh ni pristojen za odločanje v obravnavani zadevi, odločitev pa ni skladna z materialnim predpisom.

Navedena zemljišča nikoli niso predstavljala gozda, njihovo stanje pa je bilo zavarovano z Odlokom o TRŠ, ki za vsako parcelo navaja pravno varovano vrsto rabe oziroma namembnost. Tožnik se je na ta predpis zanesel, v postopku pridobivanja soglasij pa je izvedel, da so bila ta zemljišča nezakonito in v nasprotju z Odlokom o TRŠ ter brez njegove vednosti ali možnosti sodelovanja opredeljena kot gozd.

V nasprotju s 154. členom Ustave je sprejet in objavljen zgolj tekstualni GGN, sestavljajo pa ga tudi kartografske priloge v merilu, ki vrste rabe posamezne parcele ne določa dovolj jasno. Ta dokument je dostopen le na sedežu zavoda, po predhodnem dogovoru, zato ne more predstavljati zakonite pravne podlage za odločanje. Opredelitev navedenih parcel za gozd v kartografskem, nikoli objavljenem delu GGN, je neustavno in nezakonito. Brez objave ali osebnega obvestila tožniku so s tem nastale pomembne omejitve lastninske pravice, tožnik pa ni imel možnosti, da na to poda ugovor. Postopek določanja gozdnih parcel je bil arbitraren, šele ob pridobivanju soglasja pa je izvedel, da je temeljil na popisu na terenu v letu 2004, pri katerem ni sodeloval in o katerem ne obstoji nobena dokumentacija, zato ni dokazila, da bi šlo za parcele v zaraščanju, poleg tega pa je bila prejšnja določba ZG, ki je dopuščala arbitrarno in nekontradiktorno umestitev posameznih parcel v GGN, neustavna. Pravilnik o GGN je začel veljati 1. 12. 2007, zdaj veljavni ZG, ki zahteva osebno vabilo lastnikom pri vključevanju dotlej negozdnih parcel v GGN ter za to vzpostavlja tudi zakonske kriterije, pa je bil v Državnem zboru sprejet 20. 11. 2007. Sprejemanje novih GGN po starem zakonu zato pomeni zlorabo pristojnosti ministrstva oziroma zavoda.

Odlok o GPN je bil sprejet na podlagi nikoli ustrezno objavljenega GGN in to kljub temu, da tudi v času njegovega sprejetja tožnikove parcele niso izpolnjevale veljavnih kriterijev za opredelitev gozdnega zemljišča. Za GGN so bile razglašene tudi parcele, na katerih stojijo objekti, za katere se po zakonu šteje, da imajo uporabno dovoljenje in okolica katerih se je uporabljala kot vrt oziroma dvorišče. Tožnik meni, da gre za neustavno izvotljevanje lastninske pravice, saj je s tem vzpostavljeno stanje, ko tožnik po prostorskih aktih sicer lahko gradi, zaradi česar zanj ni predvidena odmena, v praksi pa se od njega zahtevajo soglasja, ki jih sploh ne more dobiti. Odlok o GPN in GGN sta neustavna tudi zato, ker je z njuno uveljavitvijo prišlo do popolne nejasnosti pravnega režima tožnikovih parcel. Zaradi nezakonitosti in neustavnosti sodišče Odloka o GPN in Pravilnika o GGN ne sme uporabiti pri odločanju. Tožnik nasprotuje tudi stališču drugostopenjskega organa, ki pristojnost zavoda utemeljuje z namembnostjo zemljišča, določeno v prostorskih aktih, in meni, da to stališče predstavlja nedopusten poseg v ZG, po katerem je za pristojnost zavoda odločilno, ali so izpolnjeni pogoji iz 2. člena.

Podrejeno tožnik uveljavlja še, da načrtovani poseg ni nesprejemljiv, saj varovanih funkcij gozda ne ogroža bistveno. Upravna odločba okrnitve funkcij gozd z izjemo napačne ugotovitve o pozidavi gozdnega prostora sploh ne obrazlaga, po prostorskem aktu dopustne spremembe gabaritov ali drugačni (betonski) temelji na stavbnem zemljišču pa ne predstavljajo posega v gozdne površine oziroma pozidave gozdnega prostora. Obstoječi objekt je v uradnih evidencah zaveden kot stavba s petimi deli, tako ne gre za povečanje bivanjskih enot. Ob obstoječih stavbah se nahajata dvorišče in funkcionalno zemljišče, zato je v neskladju z Zakonom o prostorskem načrtovanju in ZGO-1, da se določata dve različni namenski rabi iste parcele, ki leži v eni enoti urejanja prostora. Okrnitev funkcij, do katere naj bi prišlo zaradi dovoza z motornimi vozili, je obrazložena zgolj pavšalno, drugostopenjski organ pa ji povsem neobrazloženo dodaja še ugotovitev o ogrožanju ekološke stabilnosti. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na cesto in parkirišče za 100 vozil pri Zavodu za gozdove.

Tožnik posebej poudarja, da organ ne odloča o posegu na dostopni poti, ki se z načrtovanim posegom v ničemer ne spreminja, temveč o dopustnosti gradnje objektov na parcelah, ki so v OPPN opredeljene kot stavbno zemljišče. Uporaba obstoječe ceste namreč ne predstavlja posega v gozd oziroma gozdni prostor, ki bi zahteval soglasje zavoda. Poleg tega upravni organ za javno pot ni pristojen presojati vplivov njene uporabe na gibanje sprehajalcev.

Katere emisije naj bi bile škodljive za gozd, organ – z izjemo hrupa – sploh ne navaja. Tožnik se zato lahko zato opredeli le do vpliva hrupa na higiensko in rekreativno funkcijo gozda, pri čemer povezava s higiensko funkcijo sploh ni obrazložena. Predvideno število parkirišč je tožniku naloženo z gradbenimi predpisi in ni v neposredni povezavi z obremenitvijo dostopne poti s prometom, saj ni nujno, da bodo vsi prebivalci predvidenega objekta sploh imeli avto, predvsem pa vsaka vožnja z avtom ne ogroža rekreativne funkcije gozda.

Razlaga upravnega organa, da je potrebno sprehajalcem zagotoviti neovirano pot, je po tožnikovem mnenju nepravilna, saj se z njo nesorazmerno posega v ustavno varovano lastninsko pravico, iz predpisov, na katere se organ sklicuje, pa ne izhaja. Ob identičnem pravnem režimu je jasno, da celotno zavarovano območje ni povsem prosto prometa, zato tožnik meni, da ni razloga, da bi za njegove parcele veljal drugačen režim. Taka odločitev je tudi v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti.

Tožnik navaja še, da je treba upoštevati, da gre za gradnjo na območju objektov, ki so bili zgrajeni pred letom 1967, enako kot cesta, ki je vedno predstavljala dostop do teh objektov. Gre torej za dostopno cesto in ne gozdno vlako ali deloma javno pešpot, zato je sodišče dolžno tudi za tako opredelitev ceste po občinskem odloku o kategorizaciji cest uporabiti inštitut exceptio illegalis.

Tožnik zaradi dolgotrajnosti postopka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo izda zahtevano soglasje, podrejeno pa, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet izpodbijane odločbe je soglasje iz prvega odstavka 21. člena ZG, po katerem je treba za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor pridobiti soglasje zavoda. Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je tretji odstavek istega člena, po katerem soglasja ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Po isti določbi se pri presoji ogroženosti upošteva vrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov.

Odločanje se torej nanaša izključno na pričakovane vplive graditve objekta oziroma posega, ki je lociran v gozdu oziroma gozdnem prostoru, na funkcije gozda, kot so opredeljene gozdnogospodarskem načrtu. ZG glede na navedene določbe 21. člena za izdajo soglasja ne predvideva presoje skladnosti načrtovanega posega s prostorskimi akti oziroma z naravovarstvenim ali kulturnovarstvenim režimom; ta presoja je pridržana drugim organom v drugih postopkih (tako npr. skladnost načrtovane gradnje s prostorskim aktom po 1. točki prvega odstavka ZGO-1 v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preveri organ, pristojen za gradbene zadeve, skladnost posega s kulturnovarstvenim režimom pa po 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine v postopku izdaje kulturno varstvenega dovoljenja Zavod RS za varstvo kulturne dediščine).

V skladu s tem so za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetne navedbe strank, ki se ne nanašajo na vprašanja, ali parcele predvidenega posega spadajo v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN.

Med strankama ni sporno, da je del zemljišča predvidenega posega v GGN Gozdnogospodarske enote Ljubljana opredeljen kot gozdno zemljišče. Po drugem odstavku 1. člena ZG pa določbe tega zakona, ki se nanašajo na gozdove, veljajo tudi za „druga gozdna zemljišča“, če ta zakon ne določa drugače. Katera zemljišča so gozdna v smislu ZG in katera zemljišča so gozd, je glede na določbe 10. in 11. člena tega zakona opredeljeno v GGN območja oziroma enote. To pomeni, da za odločanje po ZG in s tem pristojnost Zavoda za gozdove ni odločilna katastrska kultura parcele, z opredelitvijo parcele kot gozda oziroma gozdnega zemljišča v GGN pa je bila že opravljena tudi presoja, ali so izpolnjena merila, ki jih za pojem gozda oziroma gozdnega zemljišča opredeljuje ZG.

Glede statusa zemljišča predvidenega posega pa sodišče dodaja še, da je po prej navedeni določbi prvega odstavka 21. člena ZG soglasje treba pridobiti ne le za poseg v gozd, temveč tudi v gozdni prostor. Po 1. točki 3. člena ZG je gozdni prostor lahko tudi negozdno zemljišče, ekološko oziroma funkcionalno povezano z gozdom, ki skupaj z njim zagotavlja uresničevanje funkcij gozda. Toženka z navedbo, da načrtovani objekti mejijo na gozd, dostop do njih pa je predviden po javni poti, ki poteka po gozdu in je bistvena za uresničevanje higiensko-zdravstvene in rekreacijske funkcije gozda, po presoji sodišča obrazlaga funkcionalno povezavo zemljišča posega in dostopne poti z gozdom in s tem utemeljuje njegovo obravnavo kot gozdni prostor.

Iz navedenega izhaja, da so bistvenega pomena za odločitev funkcije gozda, opredeljene v GGN. GGN je izdan kot podzakonski akt, tožnik pa zatrjuje njegovo nezakonitost oziroma neustavnost. Ker je sodišče glede na 125. člen Ustave dolžno zavrniti uporabo nezakonitega oziroma neustavnega podzakonskega akta (tkim. exceptio illegalis), je v nadaljevanju preizkusilo te tožbene navedbe.

Tožnik ima prav, da morajo biti po prvem odstavku 154. člena Ustave predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Prav ima tudi, da je bil objavljen le kratek tekstualni, ne pa tudi preostali, predvsem grafični del GGN. Vendar pa sodišče zaradi takega načina objave ne dvomi v veljavnost GGN. Bistveni namen ustavne določbe o objavi predpisov je namreč seznanitev javnosti z veljavno pravno ureditvijo. Ta namen pa je bil po mnenju sodišča dosežen tudi z objavo tekstualnega dela GGN, dopolnjenega z navedbo, kje in na kakšen način se je mogoče seznaniti z deli GGN, ki zaradi njihovih tehničnih značilnosti niso objavljeni v uradnem glasilu (5. člen Odloka o GGN Gozdnogospodarskega območja Ljubljana in 7. člen Pravilnika o GGN Gozdnogospodarske enote Ljubljana).

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZG (ZG-B) je bil objavljen v Uradnem listu RS 110/2007 z dne 3. 12. 2007, po določbi 50. člena pa je začel veljati petnajsti dan po objavi, torej 18. 12. 2007. Pravilnik o gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote Ljubljana je bil objavljen v Uradnem listu RS 109/2007 z dne 30. 11. 2007, veljati pa je začel naslednji dan (8. člen), torej ne le pred uveljavitvijo, temveč celo pred objavo ZG-B, določbe tega zakona pa niso vplivale na njegovo veljavnost. Sodišče dodaja še, da že glede na obseg opravil, ki jih ZG v 14. členu predpisuje v postopku priprave in sprejemanja GGN, ni mogoča poljubna manipulacija – še posebno ne pospešitev – časovnega poteka tega postopka.

Poleg tega je ZG-B, na katerega se sklicuje tožnik, sicer v fazi priprave GGN gozdnogospodarskega območja res uvedel dolžnost zavoda, da lastnike zemljišč v zaraščanju obvesti o tem, da bodo njihova zemljišča, ki bodo še naprej prepuščena zaraščanju ob izdelavi naslednjega GGN določena kot gozd oziroma gozdno zemljišče (peti odstavek 11. člena), vendar pa se tudi po tej določbi dolžnost obveščanja nanaša šele na pripravo naslednjega GGN in zato v ničemer ne bi mogla vplivati na tožnikove pravice v zvezi z GGN v postopku sprejemanja.

ZG je tudi pred navedeno novelo v postopku sprejemanja GGN predpisoval njegovo javno razgrnitev in javno obravnavo, o kateri so morali biti na primeren način obveščeni tudi lastniki gozdov (drugi odstavek 14. člena) in s tem vsebinsko enako udeležbo lastnikov gozdov, kot je predpisana po noveli. Da bi mu (ali njegovim pravnim prednikom) v skladu s temi določbami ne bila omogočena udeležba pri sprejemanju GGN, tožnik ne zatrjuje. Tožbene navedbe, da je do spremembe pravnega statusa zemljišča predvidenega posega prišlo brez njegove vednosti oziroma možnosti sodelovanja, torej ostajajo povsem pavšalne, navedbe o nezakonitosti in neustavnosti GGN pa so iz navedenih razlogov po presoji sodišča neutemeljene.

GGN med bistvenimi funkcijami gozda, na katerega naj bi vplivala predvidena gradnja, opredeljuje higiensko-zdravstveno in rekreacijsko. Toženka je izdajo soglasja zavrnila, ker je (med drugim) ocenila, da bo promet 12 osebnih vozil, za katera so v okviru nameravane gradnje predvidena parkirna mesta, z emisijami in preprečitvijo sproščenega gibanja pešcev na poti, prek katere je predviden dovoz, bistveno ogrozil ti funkciji.

Po besedilu tretjega odstavka 21. člena ZG za zavrnitev izdaje soglasja ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na funkcije gozda, temveč zadostuje, da je mogoče ogrožanje teh funkcij pričakovati. Da je mogoče pričakovati ogrožanje navedenih funkcij gozda, pa je toženka s svojimi razlogi utemeljila ustrezno in logično. Pri tem sicer drži, da svojih trditev ni količinsko ovrednotila, vendar to po presoji sodišča tudi ni potrebno. Reden promet 12 motornih vozil po gozdni poti namreč tudi nestrokovnjaku že na prvi pogled pomeni ogrožanje funkcionalnosti te poti (in z njo gozda) v namen rekreacije, enako pa velja tudi za vpliv emisij, ki bi jih povzročala ta vozila, na higiensko-zdravstveno funkcijo gozda. Tožbene navedbe, da ni nujno, da bo do takega prometa sploh prišlo in da promet pod določenimi pogoji ne pomeni nujno ogrožanja navedenih funkcij, so povsem hipotetične, predvsem pa ne morejo vplivati na presojo pravilnosti sklepanja, da je na podlagi te okoliščine ogrožanje mogoče pričakovati. To pa po navedenem zadostuje za izdajo zavrnilne odločbe.

Tožnik pri tem ne trdi, da predvideni poseg ne predvideva ureditve parkirnih mest za 12 osebnih vozil in da ni mogoče pričakovati rednih obremenitev dovozne poti (in s tem gozda) s prometom in emisijami, kot ugotavlja toženka. Sodišče je po prvem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri preizkusu dejanskega stanja omejeno s tožbenimi navedbami, zato teh ugotovitev ni preizkušalo.

Prav tako tožnik ne navaja, da bi po omenjeni poti že zdaj potekal promet v primerljivem obsegu oziroma da do obremenitve poti s prometom ne bi prišlo prav zaradi predvidenega posega. Njegove trditve o nesorazmernosti zavrnitve izdaje soglasja zato ostajajo povsem neutemeljene, saj predmet presoje ni bil poseg v že obstoječe stanje, temveč izključno vpliv nameravanega posega, kot izhaja iz projektne dokumentacije. Sodišče dodaja še, da toženka po ugotovitvi, da je mogoče pričakovati bistveno ogrožanje funkcij gozda, po prej navedeni določbi tretjega odstavka 21. člena ZG ni imela na voljo nobene druge možnosti prilagajanja svoje odločitve stopnji ogrožanja, temveč je morala izdati zavrnilno odločbo.

Kot je bilo že navedeno, je bilo predmet odločanja v tej zadevi izključno to, ali parcele predvidenega posega spadajo v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo pričakovani vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN. To pomeni, da so za to odločanje brez pomena druge pravne podlage (prostorski akti, odlok o TRŠ, odlok o GPN) in s tem tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na njihovo veljavnost. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju oziroma bi lahko vplivali na odločitev, je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.