Jedro

Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi nedopustnega nagiba zapustnika, ki se odraža v izločitvi dela premoženja iz obračunske vrednosti zapuščine na račun zakonitih dedičev, in tega tudi ni zatrjeval. Prav tako ni uveljavljal zahtevka na razvezo pogodbe iz razloga, ker drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti.

Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče presojati le po načelu enake vrednosti dajatev in tudi ni bistveno, ali je preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč potreboval, temveč je dovolj njegova predpostavka, da jo bo morebiti potreboval, in njegova želja, da zanjo v skladu z dogovorom poskrbi preživljavec.

Tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe darilen, torej da sta stranki namenoma izjavili voljo z vsebino pogodbe, ki je nista želeli skleniti, da bi prikrili darilno pogodbo,

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med tožencem in pokojnim A. A. v notarskem zapisu notarke B. B. SV-769/2019 z 10. 12. 2019, darilna pogodba in da v njej prejeto premoženje predstavlja darilo ter se všteva v vrednost zapuščine po pok. A. A. in v dedni delež toženca. Odločilo je, da je tožnik tožencu dolžan povrniti 6.709,07 EUR stroškov pravdnega postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.V pritožbi povzema ključne razloge obrazložitve in opozarja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo, da je toženec pok. A. A. zagotavljal nego in pomoč, in na podlagi česa je zapustnik to pričakoval. Kot izhaja iz obrazložitve, si zapustnik ob podpisu pogodbe ni obetal, da ga bo toženec vozil na preglede ter skrbel za gospodinjstvo, in navedene obveznosti niso bile mišljene resno. Ugotovitev sodišča, da je želel ohranitev preteklega stanja, ne pomeni, da tega ni pričakoval brez nasprotnih izpolnitev in da torej premoženja ni naklonil brezplačno. Iz dokaznega gradiva izhaja, da toženec do sklenitve pogodbe in tudi po njej za pokojnega partnerja ni storil skoraj nič, zapustnik ga je imel neizmerno rad in je skušal zanj poskrbeti po svoji smrti. Če je sodišče zahtevek zavrnilo zaradi obstoja kavze v ohranitvi dosedanje pomoči zapustniku, bi moralo ugotoviti njen obseg. V tem delu umanjka tehtna presoja izvedenih dokazov, še bolj pa njihova primerjava, s čimer je izkazan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Izhodišče tožbe je, da pokojni preživljanec ni nikoli pričakoval, da bo od preživljavca prejel kakšno od obveznosti, naštetih v pogodbi. Tožnik je pojasnil, da si je brat kljub solidnim prejemkom od njega sposojal denar, očitno zaradi izčrpavanja s preživljanjem 35 let mlajšega toženca. Slednji ni nikoli argumentirano zanikal, da nima prihodkov, in o tem ni predložil dokazov, čeprav ga je tožnik k temu pozival ter gre za pomembno dejstvo v zvezi z (ne)odplačnostjo pogodbe. Pokojni očitno od toženca ni pričakoval izpolnitve, izkazalo se je, da toženec ni poskrbel niti za pogreb in nakazilo v dobrodelne namene. Stanje pred podpisom pogodbe torej lahko predstavlja le neodplačno razpolaganje, v pogodbi fiktivno prikazano kot odplačno. Zapustnik se je za pomoč obračal na tožnika in njegovo ženo, za gospodinjstvo je skrbela C. C., omogočanje obiskov pa ne more predstavljati civilnopravne pogodbene obveznosti. Obveznost po 7. alineji zahteva organizacijsko spretnost in poznanstva v zdravstvu, kjer se zapustnik ni mogel zanašati na toženca, kar se je izkazalo v zadnjih dneh njegovega življenja.

5.Sodišče je obstoj kavze utemeljilo na nagibu pokojnega, torej želji po enakem življenju, kar pri sklenitvah odplačnih pogodb ne pride v poštev. Če se ta nagib odraža v izločitvi določenega premoženja iz obračunske vrednosti zapuščine na škodo zakonitih dedičev, je celo protipraven. Bistvo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v materialnem preživetju, kar je sodišče prezrlo. Sodba ni obrazložena v skladu z 8. in 215. členom ZPP, prav tako nima razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja kavze, kar ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava.

6.3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

7.4. Pritožba ni utemeljena.

8.5. Tožnik in toženec sta zakonita dediča po pok. A. A., tožnik je njegov brat, toženec pa njegov zunajzakonski partner. Pokojni je s tožencem 10. 12. 2019 sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero mu je ob smrti izročil del svojega premoženja, toženec pa se mu je v zameno zavezal nuditi nego in oskrbo v starosti ter po smrti izpolniti njegove želje, kot to izhaja iz 3. člena navedene pogodbe. Tožnik v tej pravdi zatrjuje, da je bila prava kavza pogodbe darilna, in zahteva, da se izročeno premoženje všteva v obračunsko vrednost zapuščine in v dedni delež toženca, kar je sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo. Ugotovilo je, da namen pogodbenih strank ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, s katero si je zapustnik želel zagotoviti nadaljevanje dosedanjega načina življenja, torej preživljanje časa z osebo, ki ji zaupa in ki mu je blizu, ter nego in pomoč, ko bo to potreboval.

9.6. Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi nedopustnega nagiba zapustnika, ki se odraža v izločitvi dela premoženja iz obračunske vrednosti zapuščine na račun zakonitih dedičev, in tega tudi ni zatrjeval, zato pritožbeni očitki v tej smeri predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Poleg tega ima vsak pravico prosto razpolagati s svojim premoženjem, kar ni nemoralno, tudi če s tem priviligira katerega od dedičev. Tožnik poleg vsega ni nujni dedič, ki ga zakon posebej varuje na način, da zapustniku onemogoča razpolaganje z delom zapuščine, namenjene kritju nujnih deležev.

10.7. Obravnavana pravda nadalje ne obravnava vprašanja pravilnega izpolnjevanja sklenjene pogodbe. Tožnik je imel kot dedič zapustnika v skladu s sodno prakso1 pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, da drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti po tretjem odstavku 561. člena Obligacijskega zakonika (OZ), če so takšni razlogi obstajali že za časa življenja pogodbenih strank. Takšnega zahtevka ni postavil, zato pritožbeno sodišče tudi ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe glede neizpolnitve toženčevih pogodbenih obveznosti.

11.8. Tožnik pravilno izpostavlja, da je kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju odplačna, vendar prezre drugi pomembni lastnosti kavze tega pravnega posla, in sicer aleatornost in njeno subjektivno komponento, ki vanjo vnaša prvino zaupnosti in osebno naravo razmerja. Zato v skladu s sodno prakso te pogodbe ni mogoče presojati le po načelu enake vrednosti dajatev in tudi ni bistveno, ali je preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč potreboval, temveč je dovolj njegova predpostavka, da jo bo morebiti potreboval, in njegova želja, da zanjo v skladu z dogovorom poskrbi preživljavec.2

12.9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, da je bil subjektivni vidik za zapustnika pri sklepanju sporne pogodbe izredno pomemben. S pogodbo si je želel zagotoviti nego in oskrbo v starosti, in sicer prav od toženca, ki ga je imel rad in mu je zaupal, da bo zanj primerno poskrbel. Četudi ob sklenitvi pogodbe zapustnik pomoči še ni potreboval in je celo sam finančno pomagal tožencu, pa zaradi tega pogodba ni izgubila prvine odplačnosti. Sodišče je ugotovilo, da je do sklenitve pogodbe prišlo še preden je bila zapustniku diagnosticirana huda bolezen in torej ni bila sklenjena v pričakovanju zapustnikove smrti, temveč nastopa tega dejstva ni bilo mogoče časovno določiti. Na strani preživljavca je tako obstajala nevednost glede trajanja njegove obveznosti in glede obsega potrebne in pričakovane nege in skrbi. Pri tem ni odločilno, da so ob sklenitvi pogodbe za del pogodbenih obveznosti proti plačilu skrbele tretje osebe (gospodinja), saj ni nujno, da bi se takšno stanje ohranilo v prihodnje. In če se ne bi, bi moral za to poskrbeti toženec. Enako velja za izpostavljene prevoze, kjer je bila naloga toženca, da zanje poskrbi, tudi če jih osebno ne more izvesti.

13.10. Pri presoji prave kavze pogodbe je bistveno, ali sta stranki medsebojne obveznosti dojeli kot zamenljivi, pri čemer je treba upoštevati subjektivno vrednost izpolnitve, ki je za preživljanca zaradi globlje čustvene povezanosti z preživljavcem lahko večja od vrednosti izročenega premoženja. Pomemben je torej namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe in ne predstava tožnika z vidika (ne)enakovrednosti medsebojnih obveznosti. Ker tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bil ta ob sklenitvi pogodbe darilen, torej da sta stranki namenoma izjavili voljo z vsebino pogodbe, ki je nista želeli skleniti, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

14.11. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP, saj je sodišče svoje zaključke oprlo na vsebino pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu, ter izpovedi strank in prič, ki jih je medsebojno primerjalo in ustrezno ocenilo, pri čemer ima sodba zadostne razloge, da omogočajo njen preizkus. Ugotovilo je, da je zapustnik lahko samostojno skrbel zase skoraj do smrti, pri čemer je toženec živel z njim in na domačo kmetijo odhajal le na delo. Ko je pokojni potreboval nego intimnih predelov, kjer je imel tumor, je zanjo poskrbel izključno toženec. Očitno se je torej toženec zavedal svojih pogodbenih obveznosti in sklenjene pogodbe ni štel kot neodplačne, kot takšne pa je ni štel niti zapustnik, ki je nego pričakoval. Zavzemanju pritožnika, da bi sodišče kavzo pogodbe moralo ugotavljati skozi prizmo toženčevih prihodkov, glede na opisan pomen subjektivnega vidika kavze ni mogoče pritrditi. Prav tako se glede na aleatorno naravo pogodbe kot nebistvena pokaže želja zapustnika, da poskrbi za toženca, saj je to storil na način, da si je zagotovil nasprotno izpolnitev, katere obseg ob sklenitvi ni bil določljiv. V nasprotnem primeru bi zanj po svoji smrti lahko poskrbel z oporoko, ki nasprotnih obveznosti ne bi ustvarjala.

15.12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.13. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Toženec stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasil, zato sodišče o njih ni odločilo.

-------------------------------

1Sodba VS RS II Ips 558/96.

2Sodba VSL I Cp 501/2022.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 557, 561, 561/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.