Jedro

Tožnikova vloga je očitno neutemeljena, saj dejstvo, da tožnika domnevno izsiljujejo pripadniki UČK, ne pomeni preganjanje v smislu kot se je uveljavilo v azilnih postopkih in kot ga opredeljuje direktiva ES.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.4.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora tožnik v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je na podlagi tožnikove izjave ob podaji prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi poročil vladnih in nevladnih organizacij o stanju v Makedoniji odločila, da v tožnikovem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, kot izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 in 1.a člena Ženevske konvencije. Tožnik, ki je po narodnosti Albanec, po veroizpovedi pa musliman ter državljan Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, je ob podaji prošnje navedel, da se je odločil za pobeg iz Makedonije zaradi tega, ker so ga izsiljevali pripadniki Albanske osvobodilne narodne vojske (UČK), ker naj bi domnevno ovajal njihove pripadnike.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi tožene stranke in se strinjalo z njenimi razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje azila. Strinjalo se je tudi, da je tožena stranka v obravnavanem primeru lahko odločala v t.i. pospešenem postopku, saj tožnik v izjavi niti ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako pa je tudi izjavil, da ga državni organi ne iščejo in da s policijo ni imel problemov. Zavrnilo pa je kot neutemeljene in protispisne tožbene ugovore, da tožnika preganjajo makedonske oblasti, ker je bil pripadnik UČK, in navedbe, da je bila priznana amnestija le nekaterim članom UČK, zaradi česar je njegovo življenje ogroženo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi svoje stališče, da ni opravilo glavne obravnave, in sicer, ker tožnik v tožbi ni ponudil nobenih argumentov, ki bi kazali na to, da je tožena stranka napačno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje in se pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika in predlaganih prič oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS v azilni zadevi Up 422/03-10 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Meni, da je sklepanje sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji, napačno. Če bi sodišče zaslišalo tožnika, bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, da se je tožnik zaradi neustrezne zaščite državnih organov Makedonije čutil resno ogroženega zaradi nenehnega matretiranja in strahu, zaradi česar je moral pobegniti. Tožnik je podal vlogo za azil zaradi političnega razloga, saj je bil simpatizer in pripadnik UČK, ki jih oblasti sistematično preganjajo. Ponavlja tožbeno trditev, da je bila amnestija priznana le nekaterim članom UČK. Zato poudarja, da je njegov razlog, zaradi katerega je zaprosil za azil, politično prepričanje in pripadnost določeni družbeni skupini. Ker pa ga sodišče ni zaslišalo, je storilo tudi bistveno kršitev postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, strinja pa se tudi z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbe.

Med razlogi za odločanje po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil je tožena stranka navedla, sodišče prve stopnje pa se je s tem izrecno strinjalo, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene, pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, določenega v 2. odstavku 35. člena ZAzil in da mora pristojni organ v t.i. pospešenem postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Tožnikovo utemeljevanje prošnje, da ga iščejo pripadniki UČK, ker naj bi njihove člane ovajal v času vojne v Makedoniji ter vohunil za Makedonce, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot preganjanje, kot ga opredeljuje Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC. Prav tako se je sodišče prve stopnje pravilno strinjalo z razlogi tožene stranke, da je zaradi Zakona o amnestiji, ki ga je Makedonija sprejela v marcu leta 2003, bila podeljena splošna amnestija za vse pripadnike UČK, ki niso bili obtoženi vojnih zločinov. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka lahko izvedla t.i. pospešeni postopek, saj v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, da je bil tožnik preganjan zaradi svoje rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kot to določa Ženevska konvencija.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je bila tožnikova vloga politične narave, ker naj bi kot simpatizer in pripadnik UČK bil preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v upravnih spisih po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepalo, da tožnik ni pripadnik UČK in da ga ne preganjajo makedonske oblasti. V svoji izjavi ob vložitvi vloge za priznanje azila je tožnik nedvoumno navedel, da so k njemu prihajali pripadniki UČK, in sicer v skupinah po pet, šest ali sedem ljudi, katerim je moral dajati denar. Vseskozi naj bi mu tudi grozili. Na izrecno vprašanje, ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, pa je odgovoril, da zaradi teh stvari ni bil preganjan, saj je živel v kraju, kjer so vsi Albanci.

Zavrniti je treba tudi ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika, pač pa je odločilo na seji. Tožnik v tožbi ni predlagal oprave glavne obravnave in tudi ni navedel konkretnih okoliščin glede preganjanja, kot ga opredeljujeta Direktiva Sveta EU, št 2004/83/EC in Ženevska konvencija. Predlagal je sicer priče, ki pa naj bi potrdile le posplošene navedbe o preganjanju. Te navedbe in predlagani dokazi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kažejo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega bi moralo sodišče prve stopnje razpisati glavno obravnavo in zaslišati tožnika. Ker dejstvo, da ni bila izvedena glavna obravnava, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je možno uveljavljati le tedaj, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in samo ni ugotavljalo dejanskega stanja, ta pritožbeni ugovor na podlagi določbe 5. odstavka 72. člena ZUS ni dopusten.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.