Jedro

Sestavljanje komponent računalnikov je treba šteti za proizvodnjo in v njej nastale računalnike za proizvod v smislu 14. točke 4. člena ZTZPUS-1, tožnico pa za proizvajalca v smislu 13. točke istega člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedala dajati v promet neskladne osebne računalnike blagovne znamke A., v izreku odločbe naštetih tipov.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tržni inšpektor pri tožnici opravil nadzor na podlagi 3. in 7. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (v nadaljevanju ZTZPUS-1) v zvezi s Pravilnikom o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 27/04, v nadaljevanju Pravilnik o električni opremi) in s Pravilnikom o elektromagnetni združljivosti (Uradni list RS, št. 132/06), na podlagi katerih se sme dajati v promet samo proizvode, ki so skladni z zahtevami veljavnih tehničnih predpisov. Tržni inšpektor je ugotovil, da je tožnica v času od 21. 12. 2010 do 17. 2. 2011 dala na trg 346 osebnih računalnikov blagovne znamke A., za katere skladnosti ni ugotovila po predpisanem postopku, na proizvode ni namestila oznake skladnosti CE, prav tako pa ni izdelala tehnične dokumentacije ter izdala ustrezne ES izjave o skladnosti. Kljub temu da je tožnica v postopku ugovarjala, da osebnih računalnikov ne proizvaja, temveč jih le sestavlja iz posameznih komponent, za katere je že bilo izvedeno preverjanje skladnosti, zaradi česar takega računalnika ni mogoče šteti za proizvod, je upravni organ štel, da je tožničino ravnanje v nasprotju s 3. in 7. členom ZTZPUS-1, zato ji je na podlagi drugega odstavka 15. člena istega zakona odredil prepoved dajanja navedenih proizvodov na trg.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, v obrazložitvi svoje odločbe pa med drugim navaja, da gre pri osebnih računalnikih za tehnični proizvod, zato je treba v zadevi uporabiti določbe ZTZPUS-1, ki v 3. členu določa, da bi morala tožnica za osebne računalnike, ki jih je dala na trg, zagotoviti, da so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, da je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in da so označeni v skladu s predpisi. Upravni organ druge stopnje navaja še, da tožnica s tem, ko iz računalniških komponent, ki imajo oznako CE, sestavlja osebne računalnike, proizvede nove proizvode. Da je proizvajalka osebnih računalnikov znamke A., je razvidno tudi iz njene spletne strani, na kateri navaja sebe kot proizvajalko osebnih računalnikov. Te računalnike oglašuje in prodaja pod imenom A., zato je prvostopenjski organ utemeljeno ocenil, da gre za tožničino blagovno znamko. Podrobnejše zahteve za osebne računalnike, ki morajo biti po prvem odstavku 7. člena ZTZPUS izpolnjene pred dajanjem v promet, določata prej navedena pravilnika. V ostalem se drugostopenjski organ sklicuje na prej povzeto obrazložitev prvostopenjske upravne odločbe.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi navaja, da ni proizvajalka osebnih računalnikov blagovne znamke A. Po ZTZPUS je proizvod lahko le rezultat predelovalnih dejavnosti, v obravnavanem primeru pa gre za sestavo prav za ta namen razvitih komponent, ki so dobavljive tudi v prosti prodaji. Računalniki, ki jih sestavlja tožnica, torej niso proizvodi v smislu ZTZPUS, zato tudi niso predmet ugotavljanja skladnosti. Navaja številne primere drugih proizvajalcev in prodajalcev računalniške opreme, ki so po njenem mnenju v enaki situaciji obravnavani drugače od nje. Posebej poudarja, da zgolj sestavlja posamezne komponente – module, ki so vsak posebej certificirani in namenjeni široki prodaji, saj jih lahko kupi in sestavi vsak laik. Zahteve inšpektorja ocenjuje za neživljenjske in navaja vrsto primerov, iz katerih izhaja, da je pri maloserijski sestavi računalnikov tem zahtevam nemogoče zadostiti. Sklicuje se tudi na sklep ES 768/2008, po katerem bi morala za maloserijske izdelke veljati lažja pravila ter na dejstvo, da računalnike na enak način sestavlja že od leta 1990 dalje, do sprejema ZTZPUS pa ni prišlo do nobene spremembe zakonodaje, tako da ni nobenega razloga, da bi nekaj, kar se je prodajalo več kot 20 let, naenkrat postalo problematično. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo „odpravi, razveljavi ter izreče za nično“, postopek zoper tožnico pa ustavi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih organov obeh stopenj, s katerimi je podrobno pojasnjeno, zakaj je tožnica kot pravna oseba, ki daje v promet neskladne osebne računalnike znamke A. – tipov, ki so navedeni v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, zavezanka v obravnavanem inšpekcijskem postopku in s tem naslovnica za izpolnitev odrejenega inšpekcijskega ukrepa o prepovedi dajanja v promet. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: ZTZPUS-1, ki je pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v 3. členu določa, da morajo gospodarski subjekti zagotoviti, da so proizvodi, ki jih dajo na trg ali v uporabo ali omogočijo njihovo dostopnost na trgu, skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, da je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in da so označeni v skladu s predpisi. Po prvem odstavku 7. člena mora gospodarski subjekt, glede na svojo vlogo v dobavni verigi, za proizvode, preden so dani na trg ali dostopni na trgu, izdelati ali zagotoviti razpoložljivost tehnične dokumentacije v predpisanem obsegu, obliki in rokih, zagotoviti izvedbo postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi tehničnimi zahtevami, zagotoviti ustrezno izjavo ES o skladnosti, zagotoviti označitev proizvoda s predpisanimi oznakami skladnosti in zagotoviti predpisane spremne listine in oznake. Tožnik je v obravnavani zadevi obravnavan kot „proizvajalec“, torej glede na 13. točko 4. člena ZTZPUS-1 kot tisti, ki proizvod izdeluje ali se proizvod zanj načrtuje ali izdeluje in ki ga trži pod svojim imenom ali blagovno znamko. Inšpektor je po sedmi alinei drugega odstavka 15. člena ZTZPUS-1 pristojen za izrek ukrepa, ki je bil v obravnavani zadevi izrečen tožnici.

Tržni inšpektor je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je tožnica v času od 21. 12. 2010 do 17. 2. 2010 različnim gospodarskim družbam dobavila 346 kosov različnih tipov osebnih računalnikov blagovne znamke A., za katere ni izpolnila obveznosti iz prvega odstavka 7. člena ZTZPUS-1. Tožnica teh ugotovitev ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

Sporno pa je, ali je tožnico mogoče šteti za proizvajalca v smislu 13. točke 4. člena ZTZPUS-1 in s tem za zavezanca tako glede obveznosti iz prvega odstavka 7. člena, kot tudi inšpekcijskega ukrepa iz sedme alinee drugega odstavka 15. člena tega zakona.

V zvezi s tem sodišče še uvodoma ugotavlja, da ne iz tožbenih navedb, ne iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnica dobavljala posamezne računalniške komponente in storitve njihove sestave, temveč so v vseh primerih kot predmet dobave navedeni računalniki.

Poleg tega je napačno tudi tožbeno stališče, da računalnik, ki nastane s sestavljanjem komponent, ki imajo vsaka zase že oznako CE, ni proizvod v smislu ZTZPUS-1. Po 14. točki 4. člena tega zakona je „proizvod“ vsak proizvod, proizveden v proizvodnem procesu, razen tam naštetih izjem, kamor računalniki ali njihove komponente ne spadajo. ZTZPUS-1 ne opredeljuje pojma proizvodnega procesa, po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in nadaljnji) prilogi 1, pa je proizvodnja računalnikov uvrščena v poglavje C, „predelovalne dejavnosti“, v točko 26.2 – proizvodnja računalnikov in perifernih naprav. V prilogi II navedene Uredbe, ki obsega pojasnila k standardni klasifikaciji dejavnosti, je pod točko C „predelovalne dejavnosti“ navedeno, da med te dejavnosti spada tudi sestavljanje komponent izdelkov (razen pri gradbeni dejavnosti), pri čemer so sestavni deli lahko lastne proizvodnje ali pa nabavljeni. Pojem proizvodnje računalnikov torej prek opredelitve širšega pojma „predelovalnih dejavnosti“ zajema tudi sestavljanje komponent. Glede na to je sestavljanje komponent računalnikov treba šteti za proizvodnjo in v njej nastale računalnike za proizvod v smislu 14. točke 4. člena ZTZPUS-1, tožnico pa za proizvajalca v smislu 13. točke istega člena. Sodišče k temu dodaja še, da po podatkih upravnega spisa tožnica računalnike trži pod svojo blagovno znamko, kar po 13. točki 4. člena pomeni, da bi štela za proizvajalca tudi v primeru, če računalnikov ne bi proizvajala sama, temveč če bi jih zanjo proizvajal drug gospodarski subjekt. Obveznosti, ki jih ZTZPUS-1 določa v prvem odstavku 7. člena, se nanašajo na proizvode, torej glede na povedano tudi na računalnike, ki so bili predmet inšpekcijskega nadzora v obravnavani zadevi. Pri tem ni pomembno, ali so ti računalniki nastali s sestavljanjem komponent in ali imajo te komponente že oznako skladnosti CE. Zakon namreč izjem ne določa, zato ni utemeljeno tožbeno stališče, da računalniki, ki so sestavljeni iz komponent, označenih z oznako CE, niso predmet ugotavljanja skladnosti po navedenem zakonu.

Ugotovitev toženke, da je tožnica kot proizvajalec predmetnih računalnikov zavezanec za ukrepe, predpisane s prvim odstavkom 7. člena ZTZPUS-1 je torej pravilna, s tem pa je pravilna tudi njena odločitev, da je tožnica zavezanka inšpekcijskega ukrepa iz sedme alinee drugega odstavka 15. člena istega zakona. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati nadaljnje tožbene navedbe, da je s stališča varnosti po Pravilniku o električni opremi dovolj, da se ugotovi skladnost za ohišje z napajalnikom, o tem, da je kljub enakim dejstvom na enak način sestavljen proizvod multinacionalke ... v primerjavi z enakim proizvodom tožnice neproblematičen, o sestanku na Ministrstvu za gospodarstvo, kjer so sestavljavci računalnikov in uslužbenci tega ministrstva skupaj preučili problematiko in o tem, da v Evropi sestavljenih računalnikov ni treba ponovno preizkusiti in certificirati. Tožnica namreč s temi tožbenimi navedbami oporeka normativni ureditvi področja in navaja razloge, iz katerih meni, da bi morali biti osebni računalniki, ki jih sestavljajo komponente, ki so vsaka zase že pridobile CE oznako, iz te ureditve izločeni. Vprašanje primernosti pravne ureditve ne more biti predmet tega upravnega spora.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.