Jedro

Sodišče pritrjuje tožniku, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, o katerih zahtevkih tožnika je bilo s tem sklepom odločeno. Toženka je to sicer pojasnila v obrazložitvi sklepa, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. V izreku bi namreč morala toženka točno navesti, kateri so tisti zahtevki, ki jih je uveljavljal tožnik, pa je zanje ocenila, da do njih ni upravičen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 3466/2017 z dne 20. 8. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Tožena stranka je s sklepom Bpp 3466/2017 z dne 20. 8. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrnila zahtevek tožnika za odmero višjih odvetniških stroškov na podlagi napotnice Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017, v zvezi z upravnim sporom pri Upravnem sodišču Republike Slovenije - Oddelek v Novi Gorici pod opr. št. III U 316/2018. 2. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka pojasnjuje, da je z odločbo Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017 upravičencu A. A. (v nadaljevanju upravičenec) dodelila redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X K 38981/2016, zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in drugih, od 17. 12. 2017 dalje. Za izvajanje dodeljene brezplačne pravne pomoči je bil določen tožnik, ki je 7. 11. 2018 po napotnici Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017 pravočasno priglasil nagrado in potrebne izdatke za nadaljnje opravljeno delo. Zahteval je, da mu tožena stranka prizna nagrado in potrebne izdatke ter 22 % DDV v skupni višini 11.148,76 EUR.

3. Tožena stranka je tožniku na podlagi njegovega zahtevka s sklepom Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018 priznala nagrado in potrebne izdatke ter DDV v skupni višini 4.565,80 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila. Tako odmerjena nagrada in stroški so bili odvetniku tudi že izplačani. Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče, oddelek v Novi Gorici s sodbo III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v zavrnilnem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

4. V ponovljenem postopku je tožena stranka zahtevek tožnika za odmero višjih odvetniških stroškov zavrnila. Odločitev je sprejela na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tožena stranka nadalje navaja, da je bila pri ponovnem odločanju vezana na stališče Upravnega sodišča glede uporabe materialnega prava in je odločala le o presežku nagrade in o potrebnih izdatkih nad že priznano nagrado in izdatki, ki so bili tožniku že priznani s sklepom Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018 in mu tudi izplačani.

5. Tožena stranka pojasnjuje, da je Upravno sodišče v 25. točki obrazložitve sodbe III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020 pojasnilo, da je sporna le višina odmerjenega 75 % povišanja nagrade po 7. členu OT, to pa zato, kar je bila obrazložitev te odločitve po presoji sodišča pomanjkljiva in je ni bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka zato o preostali priglašeni nagradi in stroških ni odločala. Navaja, da tako stališče sodišča ne pomeni, da je bila odločitev o višini povišanja nagrade nepravilna, pač pa le, da je bila obrazložitev o tem pomanjkljiva.

6. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka prišla do zaključka, da je bila odmera odvetniških stroškov s predhodnim sklepom pravilno opravljena tudi glede povišanja nagrade po drugem odstavku 7. člena OT zaradi zagovora obdolženca zaradi štirih kaznivih dejanj in zato vztraja pri predhodno sprejeti odločitvi. Dodatek za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po 6. členu OT po presoji tožene stranke ne predstavlja storitve iz posebnega dela OT in zato njuno dodatno povišanje po drugem odstavku 7. člena OT ni mogoče. S tem, ko je tožnik zagovarjal upravičenca zaradi več kaznivih dejanj, so posamezni naroki trajali dlje in je bila zato tožniku tudi odmerjena višja urnina. Tožniku je bilo za zastopanje in zagovor upravičenca na vsakem posameznem naroku priznano vsakokratno 75 % povišanje, kar pa za urnino ne more veljati, saj je po prvem odstavku 6. člena OT urnina dodatek za porabljeni čas, ki je enak za vse vrste sodnih postopkov. Urnina torej ni storitev v smislu posebnega dela veljavne OT, temveč je čas izvrševanja storitve, ki je določena v splošnem delu veljavne OT. Enako to velja za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT.

_**Vsebina tožbe**_

7. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu, s katero sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku, poleg že priznane nagrade za pravno svetovanje in zastopanje upravičenca v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 38981/2016 v višini 3.742,46 EUR, prizna še nagrado v višini 5.297,08 EUR ter ta znesek poveča za 22 % DDV, kar skupno znaša 6.462,44 EUR. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožnik navaja, da je zoper sklep tožene stranke Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018, s katerim je ta odločila o njegovem predlogu za odmero nagrade in potrebnih izdatkov za zagovarjanje upravičenca do brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X K 38981/2016 in mu delno ugodila, vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišče je s sodbo III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020 njegovi tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zmotno navedla, da je sodišče njeno prvotno odločitev odpravilo le delno ter v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, kar pa iz izreka sodbe ne izhaja.

9. Ker je sodišče s sodbo III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020 odpravilo sklep tožene stranke Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018, bi morala ta v ponovnem postopku ponovno odločati o celotnem zahtevku tožnika in ne zgolj o zahtevku za višjo odmero stroškov. Iz izreka sklepa ne izhaja, kateri je tisti višji zahtevek, ki se zavrne, te pomanjkljivosti pa obrazložitev izpodbijane odločbe ne more odpraviti, saj je izrek odločbe tisti, ki postane pravnomočen in izvršljiv. Odločitve tožene stranke se zato ne da preizkusiti.

10. Tožnik navaja, da četudi tožena stranka v ponovnem postopku ni odločila o celotnem zahtevku, torej stroškovniku tožnika, in četudi je bilo tožniku plačilo nagrade in stroškov po sklepu tožene stranke Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018 izvršeno, tožnik zaradi varstva pravice do vložitve izrednega pravnega sredstva vlaga tožbo tudi glede tistega dela stroškovnika, glede katerega je sodišče v sodbi III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020 pritrdilo odločitvi tožene stranke. Pojasnjuje, da gre pri tem za odločitev tožene stranke, ki mu je s sklepom Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018 na podlagi 17. člena ZOdv priznala le polovico zneska, ki bi tožniku sicer pripadali po OT; za odločitev glede nadomestila za odsotnost iz pisarne v času potovanj, ki jih je tožnik za upravičenca opravil na relaciji ... - Ljubljana - ... v času od 4. 9. do 6. 11. 2018; in za odločitev o priznanem povečanju nagrade za 75 % pri časovno ovrednotenih storitvah (urnina in odsotnost iz pisarne). Posledično je bil tožnik prikrajšan tudi pri odmeri pavšalnih potrebnih izdatkov za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 1 % od polne nagrade.

11. Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja, da je toženka odločitev sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne prakse, ti ustavni načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga ZOdv-D, iz katerega izhaja, da je izplačilo polovične nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri opravljanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države, in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar po tožnikovem mnenju to ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, ne le polovica, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

12. Tožnik je seznanjen s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020, v kateri se je opredelilo do vprašanja ustavnosti 17. člena ZOdv, vendar pa se s tam sprejetimi stališči ne strinja. Tako kot v času izdaje izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik se ne strinja s stališčem, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Kot še navaja tožnik, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave.

13. Tožnik dalje ugovarja, da mu je toženka nepravilno odmerila nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne za potovanja v času od 4. 9. 2018 do 6. 11. 2018 na relaciji ... - Ljubljana in nazaj. Sklicujoč se na podatke AMZS je štela, da je tožnik za to pot v eno smer porabil 55 minut. Pri tem toženka ni upoštevala, da so se obravnave pričenjale ob 9.00 uri in da je znano dejstvo, da je tožnik v Ljubljano prihajal v času prometne konice. V tem času na ljubljanski obvoznici in drugih mestnih prometnicah nastajajo zastoji, ki čas vožnje podaljšujejo. Splošno je tudi znano, da so prometni zastoji prav tako nastajali na avtocesti pri ..., kjer so potekala gradbena dela v zvezi z odstranjevanjem cestninske postaje ... in je bila hitrost vožnje omejena na 60 km/h; od sredine septembra pa so potekala tudi splošno znana dela med Ravbarkomando in Uncem zaradi obnove viadukta, promet pa je bil preusmerjen le na en vozni pas. Glede na navedeno, bi morala tožena stranka upoštevati, da je vožnja med ... in Ljubljano trajala več kot 1 uro. Tožnik ob tem opozarja še na neenotno sodno prakso toženke, saj mu je v zadevi Bpp 1626/2019 s sklepom z dne 2. 6. 2020 za isto relacijo priznala čas potovanja v trajanju ene ure in pol, tudi v tej zadevi pa so bili naroki razpisani ob 9.00 uri in so trajali do približno 14.00 ure, kar pomeni, da je tožnikova vožnja potekala prav tako v času prometnih konic, kot to velja tudi za obravnavano zadevo.

14. Tožnik ugovarja še, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbe 6. in 7. člena OT s tem, ko pri odmeri urnine za porabljeni čas med zastopanjem na narokih in odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne ni upoštevala 75 % povišanja. Tožena stranka v ponovljenem postopku tudi ni upoštevala navodil sodišča v sodbi III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020, saj svoje odločitve ni utemeljila, niti ni pojasnila, kako je pri odločitvi upoštevala 9. člen OT, četudi jo je sodišče napotilo, naj to pojasni. Tožena stranka vztraja na stališču, da dodatek za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po 6. členu OT ne predstavljata storitve iz posebnega dela OT in da zato njuno dodatno povišanje po drugem odstavku 7. člena OT ni mogoče, ne da bi to utemeljila. Ker iz 9. člena OT ne izhaja, da bi bili urnina in odsotnost iz pisarne odvetniška izdatka, to pomeni, da ju je mogoče uvrstiti le v kategorijo odvetniških storitev. 2. člen OT namreč opredeljuje le pojma odvetniške storitve in odvetniški izdatki, ne pa tudi pojma nadomestilo, kot si to stališče prizadeva vsiliti tožena stranka.

_**Nadaljnji potek upravnega spora**_

15. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

16. Sodišče je o tem upravnem sporu z vročanjem vlog obvestilo tudi A. A., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pri čemer ga je v nadaljevanju postopka z dopisom z dne 17. 4. 2024 (vročenim 18. 4. 2024) posebej opozorilo, da mora oseba iz navedene določbe ZUS-1 za sodelovanje v upravnem sporu izjaviti, da vstopa v postopek. Takšne izjave upravičenec do BPP v 5-dnevnem roku, ki mu je bil dan v pozivu, in niti pozneje ni podal. 17. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, listin upravnega spisa in izpodbijanega akta očitno, da je treba izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek, glede na odločitev upravičenca, kot je pojasnjena v prejšnji točki, pa v zadevi tudi ni sodelovala stranka, ki bi imela nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

18. Tožba je utemeljena.

19. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka z odločbo Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017 upravičencu dodelila BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X K 38981/2016 in kot izvajalca BPP določila tožnika. Tožnik je dne 7. 11. 2018 pri toženi stranki pravočasno priglasil nagrado in potrebne izdatke za opravljene naloge po napotnici Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017. Predlagal je, naj se mu priznajo nagrada in potrebni izdatki s povečanjem za 22 % DDV v skupni višini 11.148,76 EUR. Tožena stranka je s sklepom Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018 (v nadaljevanju tudi sklep z dne 13. 11. 2018) njegovi prošnji delno ugodila in mu priznala skupno nagrado v višini 4.565,80 EUR, višji zahtevek pa zavrnila. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo III U 136/2018 z dne 10. 7. 2020 ugodilo, sklep tožene stranke z dne 13. 11. 2018 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je v ponovljenem postopku izdala sedaj izpodbijani sklep. Navedla je, da se zavrne tožnikov zahtevek "za odmero višjih odvetniških stroškov na podlagi napotnice Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017, v zvezi z upravnim sporom pri Upravnem sodišču Republike Slovenije - Oddelek v Novi Gorici pod opr. št. III U 316/2018". V obrazložitvi je pojasnila, da je znesek nagrade in stroškov, ki je bil tožniku odmerjen s sklepom z dne 13. 11. 2018, izplačala ter da se njena sedanja odločitev nanaša le še na odločitev glede povišanja za urnino in odsotnost iz pisarne za 75 % (6. in 7. člen OT), glede na to, da je sodišče le v tem delu navedlo, da prva odločitev tožene stranke ni bila obrazložena, medtem ko je v preostalem njenim argumentom pritrdilo. Tožnik toženi stranki zato najprej očita, da z izrekom izpodbijanega sklepa ni sledila sodbi sodišča III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020. S to sodbo je bil, kot navaja, odpravljen celoten sklep z dne 13. 11. 2018, izrek izpodbijanega sklepa pa ni jasen, saj iz njega ne izhaja, kateri je tisti višji zahtevek, ki se zavrne. Te pomanjkljivosti obrazložitev izpodbijanega sklepa ne more nadomestiti.

_**Glede določnosti izreka izpodbijanega sklepa**_

20. Sodišče pritrjuje tožniku, da izrek izpodbijanega sklepa ni določen. Po določbi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se v izreku odloči o predmetu in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek); izrek pa mora biti kratek in določen (šesti odstavek). Sodišče meni, da izrek ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o kateri zahtevi stranke je z njim odločeno. Izreka namreč ni mogoče dopolnjevati ali pojasnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.1

21. Sodišče pritrjuje tožniku, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, o katerih zahtevkih tožnika je bilo s tem sklepom odločeno. Ni namreč razumljivo, kaj je zahteva tožnika za odmero "višjih odvetniških stroškov", niti v čem naj bi bila napotnica v zvezi z "upravnim sporom III U 316/2018". Tožena stranka je to sicer pojasnila v obrazložitvi sklepa, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. V izreku bi namreč morala tožena stranka točno navesti, kateri so tisti zahtevki, ki jih je uveljavljal tožnik, pa je zanje ocenila, da do njih ni upravičen. Sodišče je s sodbo III U 316/2018 odpravilo sklep tožene stranke Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018, torej ga je odpravilo v celoti in ne le v delu, ki se nanaša na povišanje urnine in odsotnosti iz pisarne za 75 %. Četudi je v obrazložitvi sodbe pojasnilo svoja stališča do tožbenih ugovorov, ki jih je v tistem postopku uveljavljal tožnik, je bistveno, da je odpravilo sklep v celoti (in razloge za to pojasnilo). Tožena stranka bi zato morala ponovno odločiti o celotnem tožnikovem zahtevku za izplačilo nagrade in stroškov za opravljene storitve BPP, pri tem pa ob odločanju slediti pojasnilom in napotkom sodišča v sodbi. To pomeni, da bi morala tožena stranka, ob upoštevanju tožnikovega zahtevka, v izreku opredeliti, do kakšne višine tako zahtevanih stroškov je tožnik upravičen, višje zahtevane stroške od priznanih stroškov pa zavrniti. Ker tožena stranka navaja, da je stroške po sklepu Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018 tožniku že izplačala, bi tudi to morala povzeti v izreku sklepa. Le na podlagi tako oblikovanega izreka bi lahko sodišče presodilo pravilnost in zakonitost njene odločitve.

22. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka glede na navedeno kršila določbe postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi in je tudi razlog za odpravo izpodbijanega sklepa.

23. Ne glede na opisano odločitev, pa se sodišče, ob upoštevanju dejstva, da bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku zavzeti stališča do celotnega tožnikovega zahtevka, v nadaljevanju do teh ugovorov opredeljuje. Sodišče je ob tem upoštevalo vse listine upravnega spisa zadeve (torej tudi stroškovnik tožnika z dne 7. 11. 2018, sklep tožene stranke Bpp 3466/2017 z dne 13. 11. 2018 in sodbo III U 316/2018 z dne 10. 7. 2020).

_**Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv**_

24. Tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

25. Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,2 določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

26. Sodišče pritrjuje tožniku, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi je treba pojasniti, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj ZOdv-D je dalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato poudaril, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

27. Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

28. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 dalje navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače. 29. Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) in zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. V omenjeni sodbi (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja. Izbrano merilo razlikovanja mora biti namreč v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja.

30. Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Po presoji Vrhovnega sodišča so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

31. Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve zgoraj navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in če si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

32. Za razliko od odvetnikov pa (kot izpostavi Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca kot dokaznega sredstva je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

33. Kot nato v obrazložitvi sodbe X Ips 23/2022 (19. do 21. točka) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),3 pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov in po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudarja, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona. To namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče. 34. Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (deveta alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP) - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik, kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v takem postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval. 35. Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta, in pravilno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR in ne staro vrednost 0,459 EUR). Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je Vrhovno sodišče pripomnilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju: ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti izpodbijanega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Glede na vse obrazloženo Vrhovno sodišče sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se tožnikove navedbe bistveno ne razlikujejo od tistih, ki jih je podal v zadevi X Ips 23/2022. 36. Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

_**Glede odmere nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne**_

37. Tožnik se tudi ne strinja s toženkino odmero nadomestila za odsotnost iz pisarne v času potovanj za upravičenca na naroke za glavno obravnavo. Toženka je namreč pri potovanjih na relaciji ... (s sedeža tožnikove odvetniške pisarne) - Ljubljana (do sedeža tamkajšnjega okrožnega sodišča), ki jih je tožnik opravil v času od 4. 9. do 6. 11. 2018 upoštevala, da je tožnik za to pot v eno smer porabil 55 minut, in mu je tako namesto priglašene ure in pol odsotnosti ter s tem nagrade v višini 60 točk za potovanje v eno smer (oziroma v obe smeri skupaj 120 točk) priznala le odsotnost v trajanju do ene ure v eno smer in s tem nagrado v višini 20 točk (za obe smeri 40 točk). Pri tem se je oprla na podatke spletne strani AMZS.

38. V četrtem odstavku 6. člena OT je določeno, da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. 39. Sodišče po pregledu spisov zadeve ugotavlja, da je toženka 7. 11. 2019 prejela napotnico, ki jo je izpolnil tožnik in ji priložil stroškovnik z istega dne. Glede nadomestila za odsotnost iz pisarne je tožnik v napotnici ob postavki "pristop na glavno obravnavo" navedel le, da uveljavlja to nadomestilo v času potovanja na relaciji .. - Ljubljana - ..., in sicer dvakrat do 1,5 ure, kar skupaj znese 120 točk. Pri tem ni konkretno navedel, od kdaj do kdaj je bil odsoten iz pisarne zaradi udeležbe na posameznem naroku za glavno obravnavo, niti ni predložil listin, ki bi izkazovale razdaljo in čas, potreben za pot od tožnikove pisarne na Okrožno sodišče v Ljubljani. Okoliščina odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko je po naravi stvari lahko iz objektivnih razlogov, na katere odvetnik nima nujno vpliva, variabilna ter od primera do primera različna. Obenem pa je prav zato po presoji sodišča na strani odvetnika tudi breme, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, ki izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani AMZS. Tožnik bi torej moral, če je čas posamezne vožnje odstopal od povprečnih podatkov AMZS (ali drugega primerljivega spletnega portala), že stroškovniku priložiti konkretne podatke oziroma listine, iz katerih bi bilo razvidno, za koliko in zakaj je bil čas posamezne vožnje daljši. Tega ob predložitvi napotnice s stroškovnikom ni storil, temveč je začel trajanje odsotnosti iz pisarne utemeljevati in dokazovati šele v prvi tožbi zoper sklep tožene stranke Bpp 3466/2017 z dne 3. 11. 2018. V upravnem sporu pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Tudi sicer pa sodišče ugotavlja, da tožnik niti v upravnem sporu konkretno ne navede, od kdaj do kdaj je bil zaradi zadevnih potovanj vsakič odsoten iz pisarne, oziroma ne dokaže, da je bil vsakič pri potovanju v vsako smer odsoten iz pisarne več kot uro. S posplošenim sklicevanjem na zastoje na ljubljanskih cestah, na zastoje na avtocesti pri ... zaradi odstranjevanja cestninske postaje ... in na zastoje zaradi obnove viadukta na Ravbarkomandi, kar je, kot navaja, splošno znano, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, ker to ne dokazuje daljšega trajanja vsake posamezne odsotnosti iz pisarne (in s tem podlage za višje plačilo toženke). Na odločitev pa tudi ne more vplivati sklep tožene stranke Bpp 1626/2019 z dne 2. 6. 2020, ki ga tožnik prilaga, saj iz sklepa ni razvidno, na kakšni podlagi je tožena stranka sprejela svojo odločitev o času, ki ga je tožnik porabil za vožnjo, razen navedbe, da je splošno znano, da so bili potovalni časi v času epidemije krajši. _**Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT**_

40. Tožnik ugovarja tudi odločitvi toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je povišanje za 75 % (glede na štiri kazniva dejanja, ki so se v predmetnem kazenskem postopku očitala upravičencu) treba uporabiti tudi za urnino ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne.

41. Sodišče meni, da se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". Kot ugotavlja, OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da gre pri odvetniških stroških za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, in sicer urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

42. Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah4 že izrekla, da povečanje iz določbe 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage 7. člena OT namreč jasno izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas vrednotiti kot strošek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga 9. člena OT, ki med izdatki opredeljuje (tudi) dnevnice, te pa so po določbi petega odstavka 10. člena OT opredeljene kot izdatek v zvezi z delom, ki ga odvetnik opravi za stranko. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne nista izrecno zajeta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar obenem pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva povišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na časovno ovrednoteni nagradi. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa,5 ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tj. urnine, izdatkov, potrebnih za izvršitev storitve in podobno. Nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

_**Sklepno**_

43. Ob upoštevanju vsega povedanega, sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba utemeljena, in to iz razlogov, kot so pojasnjeni v 19. do 22. točki te obrazložitve (zaradi nedoločnosti izreka izpodbijanega sklepa). Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, pri tem pa slediti navodilom in pojasnilom iz te obrazložitve.

**K točki II izreka**

44. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena, ne da bi bila izvedena glavna obravnava, tožnika pa ob sprejemu odločitve ni zastopal odvetnik. Sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti.

1 Glej: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP); urednika: Polonca Kovač, Erik Kerševan; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana, 2020, str. 436 do 442. 2 Ta določba je bila spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, ki so veljale v času izdaje izpodbijanega sklepa. 3 Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 11. 6. 2019. 4 Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022. 5 Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.