Jedro

Dejstvo, da tožnik ni natančno in dosledno evidentiral opravljenih del, ne pomeni, da do plačila za nadurno delo ni upravičen, upoštevajoč pri tem tudi dolžnost tožene stranke kot delodajalca izvajati nadzor nad pravilnim beleženjem aktivnosti voznikov. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožena stranka tožnika zaradi narave njegovega dela in oddaljenosti ni mogla neprestano spremljati in nadzirati. Organizacija prevoza tovora je v izključni pristojnosti tožene stranke, ki v okviru nadzorstvene dolžnosti daje tožniku navodila za izvedbo prevoza in izvaja redne kontrole delovanja in uporabe tahografov. Tožena stranka je tožniku določala relacije vožnje glede na naročila. Odrejala mu je tudi druge naloge, ki jih predvideva ZDCOPMD, kot so izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje na nakladanje in razkladanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja. Tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo cestnega prevoza blaga, vnaprej pozna naloge, ki so povezane z določenim prevozom, in čas, ki je potreben za njegovo izvedbo. Tožena stranka se zato neutemeljeno zavzema za to, da bi moral tožnik po dnevih in mesecih posebej zatrjevati tudi število nakladov in razkladov ter ostale okoliščine, ki vplivajo na njihovo trajanje (vrsta blaga, tip vozila, način oziroma tehnologija nakladanja in razkladanja ipd.).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku izplača neto zneske neplačanih nadur od bruto zneskov, določenih v I. točki izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, neplačan znesek dnevnic ter stroškov za prevoz na delo za mesec december 2018 v skupnem znesku 444,90 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter neto znesek neupravičenega zmanjšanja plače za mesec december 2018 od skupnega bruto zneska 620,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo neto zneskov nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneskov, kot so razvidni iz II. točke izreka sodbe, ter neto nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2018 od bruto zneska 431,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneskov vtoževanih nadur, nadomestila za neizkoriščen letni dopust in neupravičenega zmanjšanja plače (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 580,26 EUR na fiduaciarni račun njegovih pooblaščencev ter plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika Delovnemu sodišču v Kopru v znesku 375,30 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zamudno sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, saj je tožniku priznalo nadure, čeprav je bila njegova trditvena podlaga pomanjkljiva, relevantnih dokazov pa ni predložil. Tožnik je trdil zgolj, da nadure izhajajo iz njegove lastnoročno napisane evidence, ni pa pojasnil, kaj je v naravi voznikovega dela oziroma kaj je bilo v njegovem konkretnem delu takega, da je vplivalo na to, da dela ni mogel opraviti v rednem delovnem času. Tožnik ni podal nobenih trditev v zvezi s potekom nakladov, koliko časa in kako pogosto je moral čakati, da je prišel na vrsto za naklad/razklad, ter ali so bili ti vnaprej dogovorjeni ali ne. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje delovni čas tožnika oziroma čas vožnje ugotavljati na podlagi evidenc tahografa tožene stranke, pri tem pa odšteti čas vožnje, ko je tožnik samovoljno na stroške delodajalca opravil poti izven linij prevoza. Tožnik je za čas teh voženj samovoljno podaljševal svoj delovni čas tako, da je podaljševal razdalje prevozov s prihodi do parkirnega mesta v A., čeprav to ni bilo na odrejeni liniji prevoza ter v nasprotju z izrecnimi navodili tožene stranke, da mora parkirati na liniji prevoza. Tega ni mogoče upoštevati kot rednega delovnega časa oziroma celo nadurnega dela. Sklicuje se na to, da je v vlogi „Pripombe in popravki na Izvedensko mnenje 4/2020“ z datumi določno navedla, kolikokrat v posameznem mesecu je tožnik ravnal na opisani način in koliko dodatnih kilometrov je neupravičeno prevozil oziroma podaljšal čas vožnje, ter da je podrobno pojasnila višino škode, ki jo je utrpela zaradi opisanega ravnanja tožnika, česar tožnik ni prerekal. Opozarja, da se sodišče prve stopnje do teh navedb sploh ni opredelilo, čeprav gre za dejstva, ki so bistvenega pomena za odločitev v predmetni zadevi. Ne strinja se z ugotovitvami in oceno trajanja nakladov in razkladov v izvedenskem mnenju, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje. Opozarja, da je izvedenec dolžan mnenje izdelati na podlagi podatkov v spisu in si jih ne more enostavno izmisliti, kot tudi ne more svoje ocene temeljiti na tem, kar meni, da bi bilo najbolj pošteno za stranki, če za to ni ustreznih trditev in dokazov v spisu. Nadalje meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazala, da je imel tožnik neenakomerno razporejen delovni čas. Navaja, da iz določila 4. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta bili stranki dogovorjeni za neenakomerno razporeditev oziroma začasno prerazporeditev delovnega časa, zaradi česar je treba za referenčno obdobje vzeti 12 mesecev in upoštevati, da so morebitni zneski iz naslova nadur zapadli šele dne 15. 1. 2019. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe za tožnikov zahtevek iz naslova neplačanih dnevnic ter stroškov za prevoz na delo za mesec december 2018, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v odgovoru na tožbo in kasneje tožena stranka ni podala nobenih navedb v zvezi s tem zahtevkom.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, ter predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso odločilo, da odmorov po ZDR-1 ne bo priznalo, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je odmore po ZDR-1 in odmore po ZDCOPMD izenačilo, čeprav je treba obvezne odmore oziroma počitke po specialni zakonodaji ločiti od odmora po 154. členu ZDR-1, ki se šteje v delovni čas.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe in zamudne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti (relativna) kršitev določbe 214. člena ZPP, ker naj tožnik ne bi obrazloženo prerekal trditev tožene stranke, podanih v odgovoru na tožbo in v nadaljevanju postopka. Prerekanje dejstev, ki jih je navedla nasprotna stranka, je lahko izrecno ali konkludentno. Ni potrebno, da obrazložena izjava stranke sledi navedbam nasprotne stranke, če smiselno prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih prejšnjih navedb.1 Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila za polni delovni čas 40 ur tedensko, v tem postopku zahteva plačilo neplačanih nadur za obdobje od januarja do decembra 2018, vračilo neupravičeno odtegnjenega zneska plače za december 2018, neplačane dnevnice in stroške za prevoz za december 2018 ter nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v letu 2018. V tej smeri navaja tudi pravno relevantna dejstva, medtem ko tožena stranka glede tega navaja nasprotna dejstva. Ugovor tožene stranke o neprerekanju navedb ni utemeljen, saj tožnikovo obrazloženo navajanje dejstev nasprotuje dejstvom, ki jih navaja tožena stranka, zato mu ni bilo treba v časovnem sosledju še dodatno prerekati navedb tožene stranke glede istih dejstev, ki jih je že predhodno navedel in bi se tako zgolj ponavljal v svojih navedbah.

7. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v Evidenco delovnega časa s spremembami smeri gibanja vozila za posameznega voznika (A 4) oziroma da ni obrazložilo, zakaj je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Iz 3. točke obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listinske dokaze, ki jih je navedlo v zapisniku o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 22. 9. 2020, med katerimi je tudi omenjena Evidenca (list. št. 53). Prav tako ne drži navedba v pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca prometne stroke v zvezi s podajo najboljšega približka dejansko opravljenih ur, saj iz podatkov spisa izhaja, da v obravnavanem sporu ni predlagala postavitve novega izvedenca, zato ne more biti podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni podala navedb glede dela tožbe, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo dnevnic in stroškov za prevoz za mesec december 2018 v skupnem znesku 444,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2019 dalje. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo, vloženem dne 18. 5. 2019, oporekala zgolj tožbenemu zahtevku iz naslova neizplačanih nadur, neupravičenega znižanja plače za december 2018 in nadomestila za neizkoriščen letni dopust, glede zahtevanih dnevnic in stroškov za prevoz za december 2018 pa ni podala nobenih trditev oziroma se do tožbenih trditev ni opredelila. S pavšalnimi navedbami v odgovoru na tožbo, da prereka vse navedbe tožnika iz tožbe, v kolikor se z njimi v celoti ne strinja, pa tožena stranka ni zadostila zahtevi po obrazloženosti odgovora na tožbo iz prvega odstavka 278. člena ZPP. Glede na to niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka tudi v tem delu odgovorila na tožbo.

9. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je imel tožnik neenakomerno razporejen delovni čas, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je iz določila 4. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi razvidno, da sta bili stranki dogovorjeni za neenakomerno razporeditev oziroma začasno prerazporeditev delovnega časa. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki v 4. členu vseh pogodb o zaposlitvi izrecno dogovorili delovni čas tožnika, in sicer da ta v polnem obsegu znaša 40 ur tedensko z gibljivim urnikom, ki je razporejen tako, da ne krši pravilnika o cestnoprometnih predpisih tudi za daljše obdobje. Gibljivega urnika ne gre enačiti z neenakomerno razporejenim delovnim časom, takšno stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, iz katere izhaja, da „fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa.

10. Tožnik je v tožbi in na prvem naroku podal zadostne trditve, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek iz naslova nadur, in sicer je trdil, da je opravil več ur, kot znaša njegova redna delovna obveznost (nadure) ter da je naklad in razklad trajal približno od 50 minut do ene ure. Za dokazovanje svojih trditev je tožnik poleg Evidenc delovnega časa s spremembami smeri gibanja vozila za posameznega voznika (A 4) predlagal, da se ga zasliši kot stranko in predlagal izvedbo dokaza s sodnim izvedencem prometne stroke za izračun delovnega časa na podlagi podatkov iz tahografa (B 1). Konkretiziral je število nadur, ki jih je opravil v posameznem mesecu spornega obdobja. Glede na navedeno je tožnik podal zadostno trditveno podlago ter zadostil svojemu dokaznemu bremenu, zato nista podani niti kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP niti kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugačno pritožbeno vztrajanje tožene stranke ni utemeljeno.

11. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvam izvedenca za promet – tahografe, ki jim je glede približka opravljenih delovnih ur (in nadur), ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju, sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Izvedenec je čas vožnje, nakladov in razkladov ter drugega dela izračunal predvsem na podlagi podatkov, prejetih s strani tožene stranke – izpisa tahografov, pridobljenega s programsko opremo B.. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da tožnik ni pravilno uporabljal preklopnih mehanizmov (kladivca) v tahografu, ko bi moral beležiti druga dela (kamor spadajo tudi nakladi in razkladi), zato v obravnavanem primeru podatki iz tahografa glede določitve drugih del niso bili realni. Iz tega razloga izvedenec na podlagi pomanjkljivih podatkov v tahografih ni mogel natančno ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal drugo delo poleg evidentirane vožnje, pač pa je glede na svoje strokovne izkušnje in tehnologijo dela podjetja tožene stranke lahko ugotovil najbolj realen približek povprečnega časa, ki ga je tožnik porabil za druga opravila (naklad, razklad, dnevni pregled vozila), in sicer 40 minut za naklad/razklad, za dnevni pregled vozila in ostala dela pa 10 minut. Navedena ocena je znotraj okvira med zatrjevanimi 50 minutami do ene ure za naklad/razklad in polurnim trajanjem naklada/razklada, o čemer je izpovedal priča C.C., zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v tako podano oceno izvedenca. Poleg tega pa je izvedenec še pojasnil, da tožena stranka ni zagotovila dostopa do D. sistema, s pomočjo katerega bi lahko natančneje ugotovil realno porazdelitev časa pri čakanju na naklad in razklad ter z večjo gotovostjo ugotovil trajanje dela, ki se všteva v delovni čas tožnika, zato zgolj s pavšalnim pritožbenim navajanjem, da so ugotovljene ure vožnje in ostalih del izračunane na osnovi nerealnih predvidevanj oziroma ugibanj, tožena stranka ne more omajati ugotovitev iz prepričljivega in argumentiranega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je izračun opravljenih delovnih ur in nadur zato utemeljeno ocenilo kot strokovnega in najbolj primernega glede na razpoložljive podatke ter svojo odločitev nanj tudi oprlo.

12. Dejstvo, da tožnik ni natančno in dosledno evidentiral opravljenih del, ne pomeni, da do plačila za nadurno delo ni upravičen, upoštevajoč pri tem tudi dolžnost tožene stranke kot delodajalca izvajati nadzor nad pravilnim beleženjem aktivnosti voznikov. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožena stranka tožnika zaradi narave njegovega dela in oddaljenosti ni mogla neprestano spremljati in nadzirati. Organizacija prevoza tovora je v izključni pristojnosti tožene stranke, ki v okviru nadzorstvene dolžnosti daje tožniku navodila za izvedbo prevoza in izvaja redne kontrole delovanja in uporabe tahografov. Tožena stranka je tožniku določala relacije vožnje glede na naročila. Odrejala mu je tudi druge naloge, ki jih predvideva Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 45/16 in nasl.), kot so izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje na nakladanje in razkladanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja. Tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo cestnega prevoza blaga, vnaprej pozna naloge, ki so povezane z določenim prevozom, in čas, ki je potreben za njegovo izvedbo. Tožena stranka se zato neutemeljeno zavzema za to, da bi moral tožnik po dnevih in mesecih posebej zatrjevati tudi število nakladov in razkladov ter ostale okoliščine, ki vplivajo na njihovo trajanje (vrsta blaga, tip vozila, način oziroma tehnologija nakladanja in razkladanja ipd.).

13. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svoje trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje glede tožnikovega samovoljnega podaljševanja delovnega časa s tem, da naj bi neupravičeno prihajal do parkirnega mesta v A. izven odrejene linije prevozov, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ta čas odšteti od izračunanega delovnega časa oziroma časa, evidentiranega na tahografu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka samovoljnosti oziroma neupravičenosti tožnikovih voženj v A. ni pravočasno konkretizirala, šele v pripombah na izvedensko mnenje (na list. št. 126) je namreč navedla datume voženj, število dodatnih kilometrov, ki naj bi jih tožnik neupravičeno prevozil, za koliko naj bi se s tem podaljšal njegov delovni čas ter višino škode oziroma stroškov, ki naj bi jih utrpela zaradi opisanega ravnanja tožnika, zato v skladu z določbami ZPP o prekluziji sodišče prve stopnje navedenim trditvam pravilno ni sledilo (14. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem zato ni utemeljen.

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati kompenzacijo plačanih kazni za cestnoprometne prekrške, preplačila cestnine in predplačila materialnih stroškov z izplačilom dnevnic ter stroškov prevoza na delo za mesec december. Glede na določbo drugega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo znižanje plače tožniku za mesec december 2018 zaradi omenjenih odtegljajev od plače neskladno z zakonom. Ker v predmetni zadevi tožena stranka pobotnega ugovora v tej smeri ni podala, so pritožbene navedbe v zvezi s tem pravno nepomembne.

15. Naložitev plačila sorazmernega deleža stroškov izvedenca toženi stranki, ki ga mora ta povrniti plačniku brezplačne pravne pomoči, je pravilna in tudi toženi stranki v korist, saj je skladna z uspehom tožnika v tem postopku, drugačne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

16. Pritožbeno sodišče ni presojalo navedb iz odgovora na pritožbo v zvezi z neupoštevanjem odmorov po ZDR-1 v delovni čas tožnika, ker se ne nanašajo na izpodbijani del sodbe (tj. ugodilni del), ki je predmet pritožbenega preizkusa (prvi odstavek 350. člena ZPP).

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

18. Glede na vse navedeno niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Prim. Betetto, N., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem spremenjenih členov, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 169.