Jedro

Vrhovno sodišče glede na dejanske ugotovitve pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da pri adaptacije hiše in ureditvi okolice ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje tožnika in pokojnice, ki bi vodilo v priznanje zahtevka po 32. člena ZD. Tožnikova vlaganja predstavljajo vlaganja v tujo nepremičnino, pri čemer pa trditev o dogovoru, da bo po končani gradnji del pokojničinih nepremičnin postal tožnikova (so)last, tožnik ni niti zatrjeval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino pokojne A. A., umrle 3. 2. 2010, ne spada 65 % njene zapuščine, ki obsega solastninski delež do 7/8 na parcelah št. 411/3, 432/1 in 432/2, obe k. o. ..., solastninski delež do 1/2 na parceli št. 411/2 k. o. ... in delež 1/1 na parceli št. 177/0 k. o. ..., ker je last tožnika. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki pravdne stroške v znesku 2.616,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in drugi toženki pravdne stroške v znesku 36,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

**Povzetek revizijskih navedb**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo pritožbenega sodišča ter njegovi pritožbi ugodi, tako da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka. Uveljavlja bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1), ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči sta napačno uporabili materialnopravni termin “pridobitne skupnosti” in sta v celoti posplošili dejansko stanje na “adaptacijo že obstoječega objekta” ter zanikali ugotovitev skupnega delovanja in vlaganja tožnika in pokojne matere. Tožnik je z mamo živel v dvogeneracijski skupnosti, ki je skupnost tudi v ekonomskem oziroma pridobitnem pomenu in ki ustreza definiciji skupnega življenja oziroma družinske skupnosti. Pritožbeno sodišče je pavšalno oziroma neargumentirano obrazložilo zanikanje obstoja takšne skupnosti med tožnikom in materjo in je neutemeljeno minimaliziralo njegov prispevek kot zgolj adaptacijo že obstojočega objekta, namenjeno predvsem ureditvi lastnega domovanja tožnika in njegove družine. Tožnik je vlagal in pomagal materi v materialnem in nematerialnem smislu. Pravno odločilno je, da gre za tožnikova vlaganja in pomoč, ki niso bila običajna, povprečna, ampak nadpovprečna. Dejanski obseg vlaganj je ostal zaradi preuranjene zavrnitve tožnikovega zahtevka neraziskan in neugotovljen. Pritožbeno sodišče pa se do tega in sodne prakse ni opredelilo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano): – 1. Tožnik je sin pokojne A. A., umrle 3. 2. 2010 (v nadaljevanju pokojnica), ki je napravila oporoko, s katero je za edino dedinjo vsega svojega premoženja določila vnukinjo (drugo toženko).

2. V zapuščinskem postopku nihče od navzočih dedičev oporoke ni izpodbijal. Na naroku so bili prisotni tudi pokojničin bivši mož in oče tožnika ter prve toženke, ki je uveljavljal, da hiša, v kateri je pokojnica živela, sodi v skupno premoženje, kar mu je druga toženka priznala, tožnik pa ne. Prva toženka je uveljavljala nujni delež, tožnik pa ne.

3. Tožnik je ves čas živel v hiši, kjer so živeli tudi pokojnica (skupaj s staro mamo), oče tožnika in prve toženke ter kasneje tudi tožnikova družina. Oče tožnika in prve toženke je živel v enem delu hiše (v prizidku oziroma novem delu hiše), pokojnica v drugem delu (prej stari hiši, tudi skupaj s staro mamo), tožnik s svojo družino pa v tretjem delu (mansardi).

4. Tožnikova starša sta staro hišo adaptirala in sezidala novi del hiše ter na novo stari del hiše in garažo. Po razvezi sta uporabljala različne dele hiše in dejanske razdelitve nista izvršila.

5. Tožnik je izvajal določena vlaganja v hišo (na parc. št. 177 k. o. ... v izključni lasti pokojnice) in dvorišče oziroma zunanjost objekta (na parc. št. 411/2 k. o. ..., v solasti staršev) s soglasjem pokojnice in si je ob tem zagotovil tudi bivališče za svojo družino, ni pa šlo za skupno delovanje in vlaganje tožnika in pokojnice. Vlaganja v hišo in okolico je izvajala tudi pokojnica, ki je imela svoja sredstva za življenje. Oče tožnika in prve toženke vlaganjem ni nasprotoval. 6. Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal dogovora, sklenjenega pred začetkom vlaganj, da bo po končani adaptaciji del pokojničinih nepremičnin postal njegova (so)last. Tožnik tudi ni dokazal, da je z delom v Italiji, ko je delal na črno, zaslužil mesečno 2.000 - 3.000 EUR. Tožnik je v letih od 1990 do 2010 tudi prejemal socialno pomoč, ko ni mogel delati.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Po drugem odstavku 32. člena ZD tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

8. Po stališču ustaljene sodne prakse za utemeljenost zahtevka po 32. členu ZD ni treba, da med prednikom in potomcem obstoji življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva. Nujno pa je, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost. Za njen obstoj ni treba, da bi udeleženca delovala s skupnim namenom povečati/ohraniti premoženje, pomembno je le, da je do povečane vrednosti premoženja ali njene ohranitve dejansko prišlo. Povečanje vrednosti premoženja gre v korist nosilca lastninske pravice na posamezni stvari, ki sestavlja celotno premoženje (ob odsotnosti drugačnega dogovora med pridobiteljema). Posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem (prednikovem) zemljišču, prezidave ali nadzidave prednikovega že obstoječega objekta, ki po pravilih stvarnega prava prirastejo k nepremičnini, ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD. Potomčev prispevek k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti prednikovega premoženja se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala. Ni pa potomec varovan po 32. členu ZD z izločitvenim zahtevkom, kadar gre za situacije, v katerih si potomec ob prednikovem soglasju z gradnjo na njegovi nepremičnini zagotavlja bivališče. 9. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da pri izgradnji sporne nepremičnine ni šlo za tako skupno delovanje ali vlaganje tožnika in zapustnika, ki bi vodilo v priznanje zahtevka po 32. členu ZD. Tožnikova vlaganja predstavljajo gradnjo na tujem (v času veljavnosti ZTLR), pri čemer pa trditev o dogovoru, da bo po končani gradnji del zapustnikove nepremičnine postal tožnikova (so)last, tožnik ni podal, kakor pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče. 10. Vrhovno sodišče tako glede na navedene dejanske ugotovitve pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da pri adaptaciji hiše in ureditvi okolice ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje tožnika in pokojnice, ki bi vodilo v priznanje zahtevka po 32. člena ZD. Tožnikova vlaganja predstavljajo vlaganja v tujo nepremičnino, pri čemer pa trditev o dogovoru, da bo po končani gradnji del pokojničinih nepremičnin postal tožnikova (so)last, tožnik ni niti zatrjeval. 11. Upoštevaje naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva je obseg revizijske presoje omejen. Revident z navideznim konstruiranjem postopkovne kršitve in navedbami o njegovem nadpovprečnem vlaganju in pomoči pokojnici izpodbija dejansko stanje (glede ugotovljenega načina njegovega skupnega življenja in dela s pokojnico), kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Njegov očitek o neobrazloženosti sodbe pritožbenega sodišča pa je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je tožniku namreč pojasnilo, da ugotovitev, da je z materinim soglasjem izvedel določena vlaganja v nepremičnini, sama po sebi še ne pomeni, da je njegov izločitveni zahtevek utemeljen, ampak je bistveno, ali je šlo za njuno skupno delovanje in vlaganje, česar pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal (natančneje glej točko 7 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

**Odločitev o reviziji in stroških postopka**

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njegovo zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.