Jedro

Tudi če so toženci res razrešili svoje stanovanjsko vprašanje, tako da je s preureditvijo nastala nova stanovanjska enota, ki je bila zgrajena že ob uveljavitvi SZ, toženci pa tedaj niso bili imetniki stanovanjske pravice na kakšnem drugem stanovanju, je lastninska pravica prvih dveh tožencev prenehala s pravnomočnostjo upravne odločbe, ki je zgradbo vrnila v last denacionalizacijskim upravičencem. Ti so svojo lastninsko pravico pridobili izvirno, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika. Z izgubo lastninske pravice pa toženci niso pridobili pravice do začasne uporabe stanovanja, še manj pa stanovanjske pravice, saj je ta obstajala samo na družbenih stanovanjih.

Po tretjem odstavku 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Sporno stanovanje bi torej moralo biti izvzeto iz denacionalizacije, vendar napak, ki so se pripetile v denacionalizacijskem postopku, ni mogoče odpravljati v pravdi. Denacionalizacijska odločba o vrnitvi nacionaliziranega premoženja v last denacionalizacijskemu upravičencu postane materialno pravnomočna. Takšna odločba pravno učinkuje, dokler ni po predpisanem postopku odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Dotlej pa se šteje, da je pravilna in zakonita.

Pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Neupoštevanje pravnomočne odločbe je zato lahko le izjema, ki je dopustna zgolj v najbolj skrajnih primerih, ko je upravna odločba obremenjena s tako hudimi in očitnimi procesnimi hibami, da je sploh ni mogoče šteti za odločbo.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencem z izpodbijano sodbo naložilo izpraznitev podstrešnega stanovanja na K. ter njegovo izročitev tožnici. Odločilo je tudi, da morajo toženci (skupaj s prvotno četrto toženko L. R.) tožnici povrniti 4.607,88 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek prvih dveh tožencev, ki sta zahtevala ugotovitev, da sta pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju, in izstavitev ustrezne listine za vpis njune etažne lastnine na navedenem stanovanju.

2. Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen ugovor tožencev zoper plačilni nalog z dne 9. 5. 2012, s katerim jih je sodišče pozvalo, da plačajo dolgovano sodno takso za postopek o pritožbi.

3. Toženci so se pravočasno pritožili. V pritožbi zoper sodbo se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo, naj sodišče druge stopnje po opravljeni pritožbeni obravnavi spremeni izpodbijano sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek in ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišču prve stopnje očitajo, da je neupravičeno zavrnilo neizvedene dokaze. Z njimi bi toženci dokazali tožničino nedobrovernost, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev, da morajo sporno stanovanje izprazniti vsi toženci, je napačna. Stanovanje ima namreč v posesti samo tretji toženec, medtem ko prva dva toženca spornega stanovanja niti ob vložitvi tožbe nista uporabljala. Tej trditvi tožencev tožnica v pravdi ni oporekala. Sploh pa imajo toženci na spornem stanovanju vsaj takšna upravičenja, kot pripadajo nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice. Tožnica bi jim zato morala najprej ponuditi sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Ker je sodišče zaključilo, da vsi trije toženci zasedajo sporno stanovanje nezakonito, je kršilo Ustavo in EKČP. Pravni položaj tožencev zaradi denacionalizacije ne bi smel biti slabši, kot je bil pred denacionalizacijo. Poleg tega je bila z delno odločbo vzpostavljena le solastninska pravica in samo na tistem delu nepremičnine, ki je bila družbena lastnina Občine Ljubljana Center. Sporno stanovanje, ki je bilo zgrajeno po denacionalizaciji, pa nikoli ni bilo družbeno. Toženci niso imeli možnosti sodelovati v postopku denacionalizacije, saj o njem sploh niso bili obveščeni. Tožnici, njenim pravnim prednikom in njihovi pooblaščenki je bilo že pred denacionalizacijo znano, da so toženci zgradili sporno stanovanje s svojimi sredstvi in na podlagi vseh potrebnih dovoljenj. Ob uveljavitvi ZDen je na stanovanju že obstajala lastninska pravica fizičnih oseb, zato denacionalizacija sploh ni bila dopustna in mogoča. Delna odločba o denacionalizaciji je v delu, ki se nanaša na sporno stanovanje, nična, vendar se sodišče prve stopnje o tem ugovoru v izpodbijani sodbi ni izreklo. Ni res, da bi se toženci lahko vpisali kot lastniki v zemljiško knjigo; sicer pa sodišče ni pojasnilo, kako naj bi to storili, če pa niso razpolagali z listino, v kateri bi bil naveden solastninski delež stanovanja v razmerju do celote. Protispisna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bila tožnica seznanjena z gradnjo šele po nakupu zgradbe. Dobra vera se res domneva, vendar je ta domneva izpodbojna. Pooblaščenka denacionalizacijskih upravičencev, ki je žena tožničinega direktorja, je vodila postopek denacionalizacije, postala skrbnica za poseben primer in sestavila prodajno pogodbo, zato bi brez dvoma lahko izvedela, kako je nastalo sporno stanovanje, ali pa bi vsaj morala raziskati, za kakšna vlaganja je šlo, ne pa da jim je pripisala le obligacijskopravne posledice. Enako velja za tožničinega direktorja, ki je v zgradbi opravljal posle upravnika. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo US RS Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 ni utemeljeno, ker zadeva ni primerljiva z obravnavano. Pač pa bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji vezanosti na odločbo o denacionalizaciji upoštevati odločbi VS RS III Ips 320/2003 in II Ips 796/2008, pa tudi načelno pravno mnenje VS RS, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS RS I/1993. Stališče, da je odločanje na civilnem matičnem področju mogoče kljub obstoju pravnomočne upravne odločbe, je sprejeto tudi v sodni praksi EU v primerih, ko postopek pred organom, ki je odločal o predhodnem vprašanju, ni ustrezal zahtevam iz 6. člena EKČP. Vsaka odločba, tudi denacionalizacijska, lahko učinkuje le med udeleženci postopka, toženci pa to niso bili. Napačno je sklicevanje izpodbijane sodbe na 158. člen Ustave RS, saj je tudi Ustavno sodišče RS že dovolilo posege v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo. Sodišče se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo z vprašanjem pridobitve lastninske pravice prvih dveh tožencev na podlagi 116. člena SZ. Ne glede na to pa tožnica trditve tožencev, da je bilo sporno stanovanje že zgrajeno ob uveljavitvi SZ in da je predstavljalo novo samostojno stanovanjsko enoto, ni pravočasno prerekala, zato je ta dejstva treba šteti za dokazana. Toženci poleg tega na dan uveljavitve SZ niso bili imetniki stanovanjske pravice, lastniki ali solastniki na nobenem drugem stanovanju. Ker je ob uveljavitvi ZDen na spornem stanovanju že obstajala na originaren način, t.j. na podlagi zakona pridobljena lastninska pravica fizičnih oseb, stanovanje ne bi smelo biti predmet denacionalizacije. Ob tem ni pomembno, da toženci svoje lastninske pravice niso vpisali v zemljiško knjigo. Končno je tudi v odločbi Ministrstva za kulturo, ki je sicer zavrnilo predlog tretjega toženca za povrnitev vlaganj, jasno navedeno, da sta na spornem stanovanju pridobila lastninsko pravico nasprotna tožnika. Predlog tretjega toženca za obnovo denacionalizacijskega postopka pa so upravni organi zavrnili.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam tožencev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. V pritožbi zoper sklep toženci vztrajajo, da je treba že plačano sodno takso v znesku 175,26 EUR šteti v sodno takso, ki jo morajo toženci plačati za novo pritožbo. V obravnavani zadevi je namreč revizijsko sodišče razveljavilo (tudi) sodbo pritožbenega sodišča, zato se sodna taksa, ki je bila plačana za razveljavljeno odločbo, všteva v sodno takso, ki jo je treba plačati za to, da bo sodišče druge stopnje izdalo novo odločbo. Stališče izpodbijanega sklepa, da se že plačana sodna taksa všteva le pri novi sodbi, ki jo izda sodišče prve stopnje, je preozko in nelogično, saj pomeni, da lahko pride do vštevanja že plačane sodne takse le na strani tožeče, nikoli pa na strani tožene stranke. Takšna razlaga 33. člena ZST tudi ni skladna z ustavno zahtevo, da mora biti v sodnem postopku pravni položaj obeh strank enak.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Sodišče prve stopnje je skladno s prvim odstavkom 347. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) o pritožbi odločilo na seji. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo bistvenih kršitev, katerih odprava bi terjala pritožbeno obravnavo, ki jo predlagajo toženci, in tudi že izvedenih dokazov ni bilo treba ponoviti, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

8. Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo, zakaj je zavrnilo neizvedene dokaze. Te je pravilno ocenilo kot nepotrebne. S tem ni kršilo določb pravdnega postopka, saj strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Takšna odločitev pa tudi ni mogla vplivati na celovitost ugotovljenega dejanskega stanja. Toženci so namreč, sodeč po pritožbenih navedbah, z zavrnjenimi dokazi poskušali dokazati tožničino nedobrovernost ob pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini. Ker pa je tožničin pravni prednik dosegel vknjižbo svoje lastninske pravice na podlagi materialno pravnomočne odločbe državnega organa, se tožničina dobra vera domneva. Nasproten dokaz zato ni mogoč, saj gre za neizpodbojno zakonsko domnevo.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da toženci zasedajo sporno stanovanje brez pravnega naslova. Za izpraznitev in izročitev stanovanja, ki ju tožencem nalaga izpodbijana sodba, zadošča dejstvo, da tudi prva dva toženca razpolagata s ključi spornega stanovanja, kar jima omogoča dejansko oblast nad njim. Brez pomena je zato pritožbeno vztrajanje, da stanovanja v resnici ne uporabljata. Pritožbeni očitek, da tej njuni trditvi, ki sta jo podala že v odgovoru na tožbo, tožnica ni oporekala, pa je protispisen. Tožnica je namreč že v prvi pripravljalni vlogi izrecno prerekala vse navedbe tožencev in ob tem navajala, da vsi trije toženci živijo skupaj in uporabljajo tudi sporno podstrešno stanovanje. Potemtakem ni podlage za domnevo iz drugega odstavka 214. člena ZPP, da se dejstva, ki jih stranka ni zanikala, štejejo za priznana.

10. Toženci s tožnico, ki je po podatkih zemljiške knjige lastnica zgradbe, v kateri je sporno stanovanje, niso sklenili najemne pogodbe. Ugotovitev, da stanovanje uporabljajo nezakonito, ne predstavlja kršitve v pritožbi zatrjevanih ustavnih in konvencijskih pravic tožencev, saj ima podlago v prvem odstavku 111. člena Stanovanjskega zakona (2) (SZ-1). Enako velja za zahtevano izpraznitev stanovanja. Tožnica je do te upravičena po drugem odstavku 111. člena SZ-1, zato ne gre za protipraven ali nedopusten poseg v pravni položaj tožencev.

11. Tožencem ni uspelo dokazati, da imajo na spornem stanovanju kakšno pravico, zaradi katere bi se lahko uspešno uprli tožničinemu tožbenemu zahtevku. Izjema iz tretjega odstavka 111. člena SZ-1 velja le za prejšnje imetnike stanovanjske pravice in njihove družinske člane, kar toženci niso. V svoji pripravljalni vlogi z dne 4.2.2008 celo izrecno trdijo, da na predmetu spora nikoli nihče od tožencev ni imel stanovanjske pravice. Iz istega razloga jim ne pripadajo upravičenja iz 173. člena „SZ“ (pravilno: SZ-1), ki jih zakon daje najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na stanovanjih, odvzetih po predpisih o podržavljenju. Sicer pa toženci trdijo, da sta prva dva toženca, ki sta stanovanje pozneje podarila tretjemu tožencu, pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju s preureditvijo podstrešnih prostorov v zgradbi na podlagi prvega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona(3) (SZ). Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni preverilo, ali so toženci izpolnili predpisane zakonske pogoje za takšno izvirno pridobitev lastninske pravice, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi če so toženci na ta način res razrešili svoje stanovanjsko vprašanje, tako da je s preureditvijo nastala nova stanovanjska enota, ki je bila zgrajena že ob uveljavitvi SZ, toženci pa tedaj niso bili imetniki stanovanjske pravice na kakšnem drugem stanovanju, je lastninska pravica prvih dveh tožencev prenehala s pravnomočnostjo upravne odločbe, ki je zgradbo vrnila v last denacionalizacijskim upravičencem. Ti so svojo lastninsko pravico pridobili izvirno, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika. Z izgubo lastninske pravice pa toženci niso pridobili pravice do začasne uporabe stanovanja, še manj pa stanovanjske pravice, saj je ta obstajala samo na družbenih stanovanjih. Z izgradnjo stanovanja oziroma najpozneje z uveljavitvijo SZ je prejšnja družbena lastnina na spornem stanovanju prenehala. Čeprav so toženci tudi po denacionalizaciji nadaljevali z njegovo uporabo, ni v tem nobene podobnosti z najemnim razmerjem, saj toženci najemnine niso plačevali. Če jim tožnica ni ponudila najemne pogodbe, bi jo morali zahtevati sami, vendar niti ne trdijo, da so to storili. Potemtakem tudi ni upravičen njihov očitek tožnici, da po njeni krivdi ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe.

12. Toženci imajo sicer prav, da njihov pravni položaj zaradi denacionalizacije ne bi smel biti slabši kot pred denacionalizacijo, vendar pozabljajo, da so za to krivi sami. Po končani izgradnji se namreč prva dva toženca nista vpisala kot lastnika stanovanja v zemljiški knjigi, zoper denacionalizacijsko odločbo pa toženci tudi niso uporabili ustreznih pravnih sredstev (4). Vprašanje, kakšna bi morala biti konkretna vsebina listin, ki bi prvima dvema tožencema omogočila izvedbo vknjižbe njune na podlagi zakona pridobljene lastninske pravice na spornem stanovanju, presega okvir te pravde. Sodišče prve stopnje na to vprašanje ni bilo dolžno odgovoriti. Sicer pa je za izpolnitev predpisanih materialnih in formalnih pogojev vknjižbe v vsakem primeru dolžan poskrbeti njen predlagatelj.

13. Zmotno je pritožbeno stališče, da se denacionalizacijska odločba ne nanaša na sporno stanovanje. To res ni moglo biti nacionalizirano, saj je nastalo kot nova stvar šele z izgradnjo v letu 1991. Ne glede na to pa je bila z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 18.3.1994, ki je postala pravnomočna 20.4.1994, upravičencema vrnjena nepremičnina skupaj do deleža 9545/10000. V ta delež je spadalo tudi sporno stanovanje. Preostalih 455/10000 nepremičnine je odpadlo na R. B., ki si je tako kot prva dva toženca uredil podstrešno stanovanje v isti zgradbi. Potemtakem je bilo z delno odločbo zajeto tudi sporno stanovanje, čeprav v odločbi ni izrecno navedeno. Tožnica, ki je 15.2.1995 odkupila nepremičnino od dedičev denacionalizacijskih upravičencev, v letu 2000 pa še solastninski delež R. B., je z vknjižbo postala izključna lastnica celotne nepremičnine, torej tudi spornega stanovanja. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri slabi veri tožnice in njenega pravnega prednika, češ da sta oba vedela, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim. V pravnem prometu se dobra vera domneva, v obravnavanem primeru pa je ta domneva celo neizpodbojna. Tožničin pravni prednik je namreč pridobil lastninsko pravico na podlagi materialno pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Takšna odločba velja za pravilno in zakonito, zato se v takem primeru upošteven dvom o lastništvu niti ne more pojaviti, saj se kupec lahko zanese ne samo na podatke zemljiške knjige, ampak tudi na pravnomočno odločbo. Zmota skrbnice denacionaliziranega premoženja, da tožencem zaradi njihovih vlaganj pripada zgolj obligacijski zahtevek, torej ne more biti v škodo tožnici. Glede na pasivnost tožencev, ki niso zahtevali udeležbe v denacionalizacijskem postopku, niti uporabili pravnih sredstev zoper izdano denacionalizacijsko odločbo in ki vse do nasprotne tožbe v tej pravdi tudi niso uveljavljali nobenih stvarnopravnih zahtevkov v zvezi s spornim stanovanjem, tožnici ni mogoče očitati, da ni opravila poizvedovalne dolžnosti pred vknjižbo svoje lastninske pravice.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev, da toženci niso imeli možnosti sodelovati v denacionalizacijskem postopku. Če zanj prej res niso vedeli, bi se zoper izdano odločbo lahko kljub temu pritožili, upoštevaje 223. člen tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku(5); če so tudi pritožbeni rok zamudili, pa bi lahko prva dva toženca v skladu z 249. členom istega zakona predlagala obnovo postopka in se pri tem sklicevala na dejstvo, da bi kot lastnika spornega stanovanja morala biti udeležena v denacionalizacijskem postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, pa jima ta možnost ni bila dana. Pritožba ima namreč prav, da po tretjem odstavku 16. člena Zakona o denacionalizaciji (6) premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Sporno stanovanje bi torej moralo biti izvzeto iz denacionalizacije, vendar napak, ki so se pripetile v denacionalizacijskem postopku, ni mogoče odpravljati v pravdi. Zaradi načela prirejenosti postopkov pravdno sodišče ne sme preverjati pravilnosti odločitev upravnih organov. Kot je že bilo navedeno, postane denacionalizacijska odločba o vrnitvi nacionaliziranega premoženja v last denacionalizacijskemu upravičencu materialno pravnomočna. Takšna odločba pravno učinkuje, dokler ni po predpisanem postopku odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Dotlej pa se šteje, da je pravilna in zakonita.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni izreklo o zatrjevani ničnosti denacionalizacijske odločbe. Predvsem pritožba ne pove, katerega od ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena veljavnega Zakona v splošnem upravnem postopku (7) (ZUP) ima sploh v mislih. Res je treba na ničnost paziti po uradni dolžnosti, vendar sodišče v pravdnem postopku upravnega akta ne more izreči za ničnega. Pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Neupoštevanje pravnomočne odločbe je zato lahko le izjema, ki je dopustna zgolj v najbolj skrajnih primerih, ko je upravna odločba obremenjena s tako hudimi in očitnimi procesnimi hibami, da je sploh ni mogoče šteti za odločbo(8). S takšnimi hibami pa ni mogoče enačiti vsebinske nepravilnosti odločbe o denacionalizaciji, četudi je, kot trdita nasprotna tožnika, povzročila njuno protiustavno razlastitev. Predvsem bi se na kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine morala sklicevati že v upravnem postopku, kjer naj bi do te kršitve prišlo. Sicer pa tudi nična odločba postane pravnomočna; svoj pravni učinek izgubi šele z razveljavitvijo v postopku s pravnimi sredstvi. Zgrešeno je zato pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati denacionalizacijske odločbe. V sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 719/2000 z dne 18.12.2002, na katero se sklicuje pritožba, je bilo dejansko stanje drugačno – z odločbo o denacionalizaciji je bila v korist prejšnjega lastnika vzpostavljena lastninska pravica na nacionaliziranem zemljišču, čeprav je imela na njem po zemljiškoknjižnem stanju pravico uporabe druga fizična oseba, medtem ko nasprotna tožnika svoje lastninske pravice na spornem stanovanju nista vpisala v zemljiško knjigo. Tudi za prekinitev postopka ni bilo zakonske podlage. Dolžnost obveščanja o nični odločbi, ki jo tretji odstavek 281. člena ZUP nalaga upravnim organom, ne velja za pravdno sodišče. Sicer pa imata nasprotna tožnika še vedno možnost v upravnem postopku sama predlagati, naj se denacionalizacijska odločba v spornem delu izreče za nično, saj uporaba tega izrednega pravnega sredstva ni časovno omejena.

16. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi utemeljeno oprlo na stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v svoji odločbi Up-457/09 z dne 28.9.2011. Res je, da obe zadevi nista identični, vendar je ključno vprašanje v obeh primerih enako, namreč, ali pravdno sodišče na podlagi drugače ugotovljenih dejstev, ki jih sicer zajemajo objektivne in časovne meje pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, lahko odloči, da je lastnik nepremičnine tretja oseba, ki ni sodelovala v upravnem postopku. Ustavno sodišče je na to vprašanje odgovorilo negativno. Presodilo je, da bi takšno odločanje pomenilo nedopusten poseg v pravnomočno oblikovalno odločbo o denacionalizaciji in v lastninsko pravico upravičenca, izvirno pridobljeno na podlagi takšne odločbe. Posledično bi šlo za kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine in za poseg v ustavno varovano pravico do denacionalizacije. Upravičenec bi namreč v tem primeru kljub izdani pravnomočni upravni odločbi v svojo korist izgubil lastninsko pravico na vrnjeni nepremičnini, ne da bi bila odločba formalno razveljavljena, obenem pa bi zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo ostal brez odškodnine za podržavljeno nepremičnino. Ustavno sodišče je še poudarilo, da v pravdnem postopku ni mogoče popravljati napak, storjenih v postopku denacionalizacije, ter da pravnomočnost sanira tudi nezakonite in nepravilne odločbe; te je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo iz razloga in po postopku, določenem z zakonom. Po presoji pritožbenega sodišča vse navedeno velja tudi za obravnavano zadevo. To pomeni, da je sodišče vezano na denacionalizacijsko odločbo. Pritožbeno sklicevanje na posamezne judikate, ki zastopajo temu nasprotno stališče, ni upoštevno, saj je bila takšna sodna praksa presežena s prej navedeno ustavno odločbo. Brez pomena je tudi vztrajanje nasprotnih tožnikov, da ju denacionalizacijska odločba ne veže, ker v upravnem postopku nista sodelovala. Učinkovanju denacionalizacijske odločbe na njun pravni položaj se kljub temu ne moreta izogniti, saj sta po zakonu imela možnost sodelovati v postopku, pa je nista izkoristila. Kot je že bilo obrazloženo, bi lahko zahtevala svojo udeležbo v postopku, zoper odločbo vložila redna in izredna pravna sredstva, nato pa zahtevala še sodno presojo odločbe v upravnem sporu. Res je sicer, da je denacionalizacijski postopek namenjen odločanju o vrnitvi podržavljenega premoženja, medtem ko je za odločanje o lastninskem sporu pristojno sodišče po pravilih pravdnega postopka. O zatrjevani lastninski pravici nasprotnih tožnikov bi lahko upravni organ odločal le kot o predhodnem vprašanju. Ker toženci v denacionalizacijskem postopku niso sodelovali, upravni organ vprašanja njihove lastninske pravice na spornem stanovanju, ki so jo pridobili pred denacionalizacijo, ni obravnaval. To pa ne pomeni, da zato v obravnavanem primeru, kjer se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice, ne velja načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb. Bistveno je pač, da sta nasprotna tožnika imela zakonsko zagotovljeno pravico do sodelovanja v upravnem postopku ter možnost sodne presoje upravne odločbe v upravnem sporu. Med drugim bi lahko predlagala tudi prekinitev upravnega postopka zaradi odločitve o njuni zatrjevani lastninski pravici, s čimer bi dosegla, da bi se o tem odločalo na matičnem področju po pravilih pravdnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je s tem zadoščeno tudi zahtevi iz prvega odstavka 6. člena EKČP: čeprav bi o civilni pravici nasprotnih tožnikov odločal upravni organ v postopku denacionalizacije, bi o zakonitosti takšnega dokončnega upravnega akta, ki posega v upravni položaj tožnikov, po 2. členu Zakona o upravnem sporu(9) odločalo sodišče v upravnem sporu.

17. Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali toženci, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo tožencev je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep:

18. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor tožencev zoper plačilni nalog, s katerim jim je poprej naložilo plačilo predpisane sodne takse za postopek o pritožbi. Takso je pravilno odmerilo po prejšnjem Zakonu o sodnih taksah(10) (ZST), upoštevaje prehodno določbo 39. člena veljavnega istoimenskega zakon (11) (ZST-1); sicer pa toženci sami odmeri takse za pritožbo več ne oporekajo, ampak vztrajajo le še pri vštetju zneska, plačanega za prejšnjo pritožbo. Razlaga 33. člena ZST, ki jo ponujajo v pritožbi, je materialnopravno zgrešena. Vštevanje prej plačane sodne takse v novo takso je v navedenem zakonskem določilu predpisano le za primer, ko sodišče po razveljavitvi prejšnje odločbe izda novo odločbo; tedaj se taksa, plačana za prvo odločbo, všteje v takso za novo odločbo. To pravilo pa ne velja za ponovno pritožbo zoper novo odločbo. Všteva se lahko torej samo taksa za odločbo, ne pa taksa za pritožbo. Poleg tega zakon predpisuje plačilo sodne takse le za odločbo, ki jo izda sodišče prve stopnje, medtem ko za odločbe instančnih sodišč ni taksne obveznosti. Odveč je tudi pritožbeni dvom o ustavnosti takšne ureditve. Do zatrjevane neenakopravne obravnave pravdnih strank pri vštevanju že plačane sodne takse sploh ne more priti, saj sodno takso za odločbo vedno plača tožeča in nikoli tožena stranka.

19. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicujejo toženci, torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje tudi to njihovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O stroških: I20. zrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Toženci so s svojima pritožbama propadli in do povračila stroškov zanju niso upravičeni, medtem ko tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora stroške zanj kriti sama.

(1)Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008

(2)Ur. l. RS, št. 69/2003 do 40/2012

(3)Ur. l. RS, št. 18/1991-I do 90/2009

(4)Tretji toženec je sicer predlagal obnovo upravnega postopka, vendar neuspešno, ker ob izdaji izpodbijane odločbe ni bil lastnik spornega stanovanja.

(5)Ur. l. SFRJ, št. 47/1986 – prečiščeno besedilo

(6)Ur. l. RS, št. 27/1991-I do 18/2005

(7)Ur. l. RS, št. 80/1999 do 8/2010

(8)Podobno sodba VS RS II Ips 746/2005 z dne 19.3.2008

(9)Ur. l. RS, št. 105/2006 do 98/2011

(10)Ur. l. RS, št. 20/2004 - UPB1

(11)Ur. l. RS, št. 37/2008 in 97/2010