Jedro

Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da bi naj bila očitana kazniva dejanja storjena v času veljavnosti KZ-1, ki ga je potrebno uporabiti, in ki je v primeru, ko so zatajene davčne obveznosti predstavljale veliko premoženjsko korist, zahteval motiviran namen storilca, da je takšno veliko premoženjsko korist, kot mu je očitana, hotel doseči in da je le v primeru takšnega motiviranega namena storilca temeljna oblika kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 prešla v kvalificirano obliko kaznivega dejanja po četrtem odstavku tega člena. Pritrditi pa mu je tudi, ko navaja, da kasneje veljavnega KZ-1B ni dopustno uporabljati, ker glede na KZ-1, ki je veljal v času domnevno stojrenih kaznivih dejanj, za storilca ni milejši, kar pojasnjuje s pravilnimi in podrobnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 22068/2016 z dne 14. 11. 2019 na podlagi 3. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zagovornikom obdolženih D.Š., N.F., B.J. in R.P., ki so zoper obtožnico Specializiranega državnega tožilstva RS SDT/Kt/S/7/13 z dne 15. 5. 2019 vložili ugovore, ugodil in odločil, da se obtožba, ki je obdolženim D.Š., N.F. in B.J. očitala storitev kaznivih dejanj davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženemu R.P. pa storitev kaznivega dejanja pomoči k štirim kaznivim dejanjem davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena v zvezi z 38. člena KZ-1, ne dopusti in se postopek ustavi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP - ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že pravnomočno razsojena, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbo je dopolnila, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in odloči, da se ugovori obdolženih kot neutemeljeni zavrnejo in se obtožba dopusti, podrejeno pa, da zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje.

3. Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila zagovornik obdolženega D.Š., odvetnik Ž.P., in zagovornik obdolženega R.P., odvetnik T.N. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo z dopolnitvijo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbe je zaključek sodišča prve stopnje, da v obtožnici navedeni opisi dejanj nimajo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1, ker ne vsebujejo očitka, da bi obdolženi hoteli doseči premoženjsko korist, zmoten. Obtožba jim očita, da so kazniva dejanja storili iz koristoljubnosti, kar pomeni povsem enako, kot je razvidno iz sodne prakse, ki je zavzela stališče, da je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, če ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi. Koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti, obtožba pa obdolžencem nedvomno očita, da so imeli namen doseči veliko premoženjsko korist, ki pri vsakem posamičnem kaznivem dejanju presega 50.000,00 EUR in da so takšen cilj zasledovali, zaradi česar je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 249. člena KZ-1 in zato za storilce ne velja 10 letni zastaralni rok, temveč zastaralni rok iz 3. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 20 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let. Pritožba se sklicuje na sodno prakso in navaja, da abstraktni dejanski stan ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, temveč morajo biti dejstva in okoliščine iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja v konkretnem delu opisa dejanja opisana in konkretizirana tako, da je dejanje označeno kot historični dogodek v svoji enkratnosti in neponovljivosti, z vsem, kar je potrebno, da se lahko obdolženec zoper očitano dejanje v tem okviru zagovarja, torej dobesedni prepis člena ni obvezni element izreka obsodilne sodbe in v primeru, ko izrek vsebuje tudi (po zakonu neobvezni) abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu. Napadeni sklep glede na navedeno preozko razlaga obvezne sestavine opisa kaznivega dejanja in s tem obtožnice in dejstvo je, da se obdolžencem očita, da so iz koristoljubnosti v posameznih mesecih v letu 2009 hoteli doseči konkretizirano premoženjsko korist, zato ugovor zastaranja ni utemeljen. Navaja še, da je KZ-1 B za storilce milejši glede na KZ-1, ki je veljal v času, ko bi naj bila kazniva dejanja storjena, ker storilcev ne sankcionira več v primeru pridobitve večje premoženjske koristi, temveč le velike premoženjske koristi, in ni mogoče izolirano primerjati le četrtega odstavka 249. člena KZ-1 s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 B, pač pa je potrebno primerjati prvi odstavek in četrti odstavek 249. člena KZ-1 s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 B, takšna primerjava pa pokaže, da je novejši zakon za storilca milejši. 6. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje v sklepu obvezne sestavine kaznivega dejanja davčne zatajitve ne razlaga preozko, kot mu očita pritožba. Njeni navedbi, da je povsem enako, če se storilcu očita, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve storil iz koristoljubnosti, kot če se mu očita, da je bila dosežena velika premoženjska korist in je tako premoženjsko korist hotel doseči, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da bi naj bila očitana kazniva dejanja storjena v času veljavnosti KZ-1, ki ga je potrebno uporabiti, in ki je v primeru, ko so zatajene davčne obveznosti predstavljale veliko premoženjsko korist, zahteval motiviran namen storilca, da je takšno veliko premoženjsko korist, kot mu je očitana, hotel doseči in da je le v primeru takšnega motiviranega namena storilca temeljna oblika kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 prešla v kvalificirano obliko kaznivega dejanja po četrtem odstavku tega člena. Pritrditi pa mu je tudi, ko navaja, da kasneje veljavnega KZ-1B ni dopustno uporabiti, ker glede na KZ-1, ki je veljal v času domnevno storjenih kaznivih dejanj, za storilca ni milejši, kar pojasnjuje s pravilnimi in podrobnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema. Za storilca torej KZ-1 B ni milejši zakon, ker je obstoj dosežene velike premoženjske koristi zaradi zatajenih davščin po njem objektivni pogoj kaznivosti in posebnega namena, da je hotel doseči premoženjsko korist v takšni višini, ni potrebno zatrjevati in dokazovati, kot je bilo v času veljavnosti KZ-1 (po prvem in drugem v zvezi s četrtim odstavkom 249. člena). Očitek, da je storilec dejanje storil iz koristoljubja, pritožba zato zmotno enači z očitkom, da je hotel doseči veliko premoženjsko korist in zmotno navaja, da namen storilcev doseči veliko premoženjsko korist kot abstraktni zakonski znak v opisu kaznivih dejanj konkretizirata navedba višin zneskov premoženjske koristi ter očitek, da so obdolženci ravnali iz koristoljubja.

7. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno obrazložilo, da iz navedenega razloga opisi obdolžencem očitanih kaznivih dejanj nimajo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve iz četrtega v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1, ki ga je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti, in da je glede na čas storitve domnevnih kaznivih dejanj zaradi višine predpisane kazni pravica do kazenskega pregona za temeljno obliko kaznivega dejanja (po prvem odstavku 249. člena KZ-1) zastarala.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je v obravnavanem primeru KZ-1B milejši zakon zato, ker je KZ-1 sankcioniral že pridobitev večje premoženjske koristi, po KZ-1B pa je objektivni pogoj kaznivosti obstoj velike premoženjske koristi. Okoliščina, ali je bila pridobljena večja premoženjska korist, za presojo, kateri zakon je v obravnavani zadevi milejši, ni relevantna, saj se uporaba milejšega zakona presoja glede na očitek storilcu, ki je naveden v opisu kaznivega dejanja.

9. Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba državne tožilke pa neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.

11. Sklep pritožbenega sodišča je izdan na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.