Jedro

Predlog za obnovo postopka je bil zaradi poteka 5 – letnega objektivnega roka prepozen in ga je tožena stranka utemeljeno zavrgla, sodišče prve stopnje pa pravilno odločilo, ko je tožbo zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Krško z dne 29. 12. 2003, in tožničino vlogo za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem z dne 4. 1. 1993 in s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem z dne 17. 6. 1993, zavrgla. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo na podlagi pritožbe tožnice izvedel obnovo obeh postopkov – brez predhodnega postopka, in v obnovljenem postopku odločil, da ostaneta v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 17. 6. 1993, in gradbeno dovoljenje z dne 17. 6. 1993, izdano investitorjema A. in B. za gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta na parc. št. ... k. o. ...

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Tudi po presoji sodišča je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku petletnega objektivnega roka, zato obnove ni mogoče več predlagati.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil revizijo (prej pritožbo). Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je bila zahteva za obnovo postopka vložena pravočasno, saj je bil spoštovan enomesečni rok. Sklicuje se tudi na določbo 78. člena Zakona o upravnem sporu.

4. Tožena stranka in stranka z interesom na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporablja določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožba, vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnava kot pritožba in kdaj kot revizija po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007 na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil tudi izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

8. V tem upravnem sporu gre za obnovo postopkov, končanih z izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba), obnovi deloma ali v celoti in na podlagi obnovljenega postopka lahko izda drugačna odločba v upravni stvari. Toda obnova je dopustna le ob točno določenih pogojih, ki jih določa ZUP v 260. členu in v roku iz 263. člena ZUP. V tem primeru je sporno, ali je bila tožničina pritožba z dne 13. 3. 2003 zoper lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki jo je upravni organ pravilno štel za predlog za obnovo postopka, vložena v roku iz 263. člena ZUP. Pri tem ni sporno, da je bilo investitorjema lokacijsko dovoljenje z dne 4. 5. 1993 vročeno 10. 5. 1993, gradbeno dovoljenje pa 17. 6. 1993. Ni niti sporno, da je tožnica pritožbo vložila v enem mesecu po prejemu odločb. Enomesečni subjektivni rok je namreč predpisan v prvem odstavku 263. člena ZUP. Vendar pa je v četrtem odstavku 263. člena ZUP predpisan tudi objektivni rok, ta je v času odločanja v tej zadevi v upravnem postopku znašal 5 let od vročitve odločbe stranki. Ta rok je začel teči z vročitvijo lokacijskega in gradbenega dovoljenja investitorjema, saj sta bila le ona dva stranki v postopku izdaje teh dovoljenj, vročitev pa jima je bila opravljena v letu 1993, torej se je petletni rok iztekel v letu 1998, tožnica pa je pritožbo, ki jo je upravni organ pravilno štel za predlog za obnovo postopka, vložila šele v letu 2003. Iz navedenega tudi po presoji revizijskega sodišča izhaja, da je bil predlog za obnovo (sicer kot pritožba) vložen več kot pet let po vročitvi odločbe strankam. Ker je v obravnavanem primeru predlog za obnovo postopka zaradi poteka objektivnega roka prepozen, ga je tožena stranka utemeljeno zavrgla, sodišče prve stopnje pa pravilno odločilo, ko je tožbo zavrnilo.

9. Glede na navedeno revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pri obnovi sta pomembna tako subjektivni kot objektivni rok. Odločitve, ki temeljijo na presoji objektivnega roka, pa tožeča stranka v reviziji niti ne izpodbija. Tudi sklicevanje na določbo 78. člena ZUS-1, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj nobena od odločitev ni bila sprejeta na navedeni pravni podlagi.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.