Jedro

Tožniki, ki v pravdi zoper toženko uveljavljajo vsak svoj solastniški delež na sporni nepremičnini, so v razmerju navadnega sosporništva, saj tako zakon kot narava pravnega razmerja ne terjata, da se spor reši enako za vse tožnike (196. člen ZPP). Tožniki so nedenarne zahtevke opredelili zgolj z en(otn)o, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta, ki tudi sicer za vsakega tožnika posebej ne dosega mejne vrednosti iz 4. odstavka 367. člena ZPP, obenem pa tudi niso izkazali okoliščin, ki bi narekovale seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP in peti odstavek 367. člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožniki so na podlagi priposestvovanja zahtevali (1.) ugotovitev, da so solastniki nepremičnine parc. št. 2225 k. o. ...., vsak do 18/100 in (2.) izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine vsakemu izmed njih. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne 312,34 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da so prva tožnica in pravni predniki ostalih tožnikov sporno parcelo kupili 19. 12. 1959 od J. B. Še prej je bila parcela podržavljena (odločba o nacionalizaciji z dne 15. 10. 1959), kasneje pa je bil delež do 72/100 te nepremičnine vrnjen A. in P. B. (odločba o denacionalizaciji z dne 28. 7. 1993). Slednja sta omenjeni delež prodala pravni prednici tožene stranke, ta pa ga je (po tem, ko se je že vpisala v zemljiško knjigo) prodala toženi stranki. Na podlagi takšnih ugotovitev se je sodišče oprlo na zakonske določbe o omejitvi priposestvovanja (paragraf 1500 Občega državljanskega zakonika, četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da tožniki niso zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu glede toženkine slabe vere oziroma dvoma v njeno dobro vero. Kot je pojasnilo, so trdili le, da je bila nepremičnina v njihovi neposredni in vidni posesti, kar v zvezi s stvarjo, ki je v solastnini, (drugače kot sicer) ne utemeljuje raziskovalne dolžnosti tožene stranke. Poleg tega so bili predlagani dokazi neprimerni (vpogled v zapuščinski spis ter „kot doslej“).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča prva tožnica in četrti tožnik vlagata predlog za dopustitev revizije, v katerem postavljata vprašanji, ali je ob podanih trditvah o nemoteni uporabi nepremičnine in ob predlaganih dokazih (predlog „kot doslej“, ki se je nanašal tudi na že predlagano zaslišanje strank) stališče pritožbenega sodišča o neizpolnjenem trditvenem in dokaznem bremenu pravilno. Glede trditev v smeri slabe vere tožene stranke opozarjata na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da že obstoj dvoma izključuje dobrovernost (sodba II Ips 764/2005 z dne 28. 2. 2008), da je treba dobro vero presojati glede na okoliščine primera (sodba II Ips 397/2006 z dne 15. 1. 2009), in še, da nemožnost uporabe solastniškega deleža na stanovanju utemeljuje obogatitveni zahtevek (sodba in sklep II Ips 253/2007 z dne 10. 4. 2008). Glede (ne)upoštevanja dokaznega predloga „kot doslej“ zatrjujeta različno prakso pritožbenega sodišča (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2043/2009 z dne 24. 10. 2009 in sklep istega sodišča I Cp 1991/2009 z dne 8. 7. 2009) in odsotnost prakse revizijskega sodišča. Stroškov ne priglašata.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Vlagatelj (izrednega) pravnega sredstva je dolžan izkazati obstoj pogojev za njegovo dovoljenost. Med drugim mora pravilno označiti in po potrebi utemeljiti vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Revizije namreč ni mogoče dopustiti, če omenjena vrednost ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tožniki tej obveznosti niso zadostili, saj so nedenarne zahtevke opredelili zgolj z en(otn)o, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta, ki tudi sicer za vsakega tožnika posebej ne dosega mejne vrednosti iz četrtega odstavka 367. člena ZPP (vrednost 7.000,00 EUR se nanaša na štiri zahtevke, s katerimi tožniki uveljavljajo vsak svoj solastniški delež na sporni nepremičnini do 18/100). Te pomanjkljivosti, ki je ni zaznala nobena od strank, niti sodišče prve stopnje, v revizijskem postopku ni več mogoče odpraviti (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006).

6. Tožniki tudi niso izkazali okoliščin, ki bi narekovale seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP in peti odstavek 367. člena ZPP). Iz tožbenih navedb sledi, da so sporno nepremičnino kupili (in solastniške deleže na njej priposestvovali) prva tožnica in pravni predniki ostalih tožnikov (M. G., F. M. in A. M.). Njihovi nasledniki so torej s prvo tožnico v razmerju navadnega sosporništva, ker tako zakon kot narava pravnega razmerja omogočata, da se spor zanje različno reši (196. člen ZPP). Kljub navedbam o pravnem nasledstvu drugega, tretjega in četrtega tožnika tudi v njihovem medsebojnem razmerju ni mogoče govoriti o enotnem, temveč le o navadnem sosporništvu. Trditve v tej smeri so namreč izrazito skope in ne preprečujejo sklepanja, da vsak od omenjenih tožnikov svojo pravico izvaja od različnega pravnega prednika (ki je svoj solastniški delež pridobil s priposestvovanjem in bi bil z drugima pravnima prednikoma prav tako v razmerju navadnega sosporništva). Ob navedenih okoliščinah je bilo treba vrednost spornega predmeta presojati ločeno za zahtevek vsakega tožnika (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Ker obravnavani predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.