Jedro

Zagovornici ni mogoče pritrditi niti, ko poskuša prepričati, da je slaba higiena (rok, glave, ušes) mld. posledica diagnosticiranega avtizma, ker otrok ni dovolil umivanja rok in las, po drugi strani pa je zelo rad božal pse in mačke. Kot izhaja iz izpovedb zgoraj navedenih prič in tudi prič D. D. (ki je bila otrokova vzgojiteljica v vrtcu) ter E. E. (ravnatelja), je v kritičnem času otrok v vrtec prihajal v oblačilih, na katerih je bilo polno živalske dlake, neprijetnih vonjev in umazanih rok, zato so se ga njegovi vrstniki izogibali. Da se to ne bi dogajalo, so otroka ob prihodu v vrtec preobleki v druga, čista oblačila, odrasla oseba pa mu je najprej temeljito umila roke, kar vse so obdolženki tudi povedali. Priča je povedala, da je obdolženki občasno dajala tudi več oblačil za otroka, ki pa so potem, ko jih je odnesla domov in jih otroku oblekla, enako zaudarjala. Glede umivanja rok je otrok najprej to odklanjal, vendar se je z vsakodnevnimi treningi navadil. Otrokova slaba higiena in higiensko zanemarjenost pa je bila opažena tudi na pregledih pri zdravnikih, in sicer pri Dispanzerju za otroke in specialistki pediatrije dr. J. J. Vse navedeno tako ne potrjuje izvajanj pritožbe, da je zdravstveno stanje otroka vzrok za neustrezno osebno higieno, temveč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje, da je obdolženka kot mati otroka hudo kršila svojo starševsko dolžnost do mladoletnega sina in ni ustrezno poskrbela za njegovo osebno higieno. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo tudi mnenju sodne izvedenke, ki je potrdila diagnoze otroka ter ob upoštevanju vseh podatkov spisa, podala mnenje, da je podana stopnja ogroženosti za nadaljnji psihofizični razvoj otroka ter da otrok potrebuje varno okolje, red in urejenost bivališča - doma, veliko pozornosti in ukvarjanja z njim ter vztrajanje pri osnovnih higienskih, prehrambenih in ostalih navadah.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženo se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 32790/2020 z dne 1. 2. 2024 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57., 58., 63. in 64. členu KZ-1 je obdolženki izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri ji je po prvem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen 4 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 63. člena in 2. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 je odredilo, da mora obdolžena v obdobju dveh let od pravnomočnosti sodbe obiskovati psihološko posvetovalnico, ki jo bo vzpodbujala pri urejanju življenjskih razmer. Prav tako je obdolženko opozorilo o posledicah neizpolnjevanja navodil iz 67. člena KZ-1. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, katerih jo je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo. V kolikor so nastali, je obdolžena dolžna plačati krivdno povzročene stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodbe.

2.Proti taki sodbi se je pritožila zagovornica obdolžene zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica v pritožbi navaja, da pritožbo vlaga iz vseh razlogov bistvenih kršitev določb ZKP, vendar takšnih svojih pritožbenih navajanj z ničemer ne obrazloži, saj konkretno ne pove katero kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja. Iz pritožbene obrazložitve pa je razvidno, da sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na nezakonite dokaze, in sicer na nezakoniti vstop uslužbenk Centra za socialno delo (CSD) v stanovanje obdolženke, s čimer je po navajanju pritožbe obdolženki bila kršena pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter subjektivnem zapisniku uslužbenk, ki so ga naredile po opravljenem ogledu. Po mnenju pritožbe bi se moral ogled stanovanja in zapisnik delavk CSD izločiti iz spisa.

5.Pritožba nima prav. V skladu z 18. členom ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ekskluzija dokazov na podlagi 83. člena ZKP je torej sankcija zoper nezakonito pridobivanje dokazov in je v prvi vrsti zasnovana kot preventivno sredstvo za boj proti zlorabi pooblastil organov pregona - predvsem policije. V konkretnem primeru pa pritožba povsem prezre, da dokazi, na katere se sklicuje, niso bili pridobljeni v kazenskem postopku, temveč v nekazenskem postopku, in sicer s strani socialnih delavk v okviru postopka nadzora nad vzgojo in varstvom otrok, ki ga CSD izvaja po določbah Družinskega zakonika (nadalje DZ). Iz navedenega nadalje izhaja, da je dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Iz podatkov spisa izhaja, da je CSD obdolženko že v mesecu juliju 2019 po telefonu seznanil s prejeto anonimno prijavo, da družina z mld. otrokom živi v umazanem, zanemarjenem in razmetanem stanovanju ter da je pri mld. otroku opaziti psihično in fizično zanemarjenost. Obdolženka se je dne 24. 7. 2019 z mld. sinom tudi oglasila na CSD in bila ponovno seznanjena z anonimno prijavo zoper njo ter s pristojnostmi CSD v smeri varstva in zaščite otrok ter da bodo v tej smeri opravili obisk na domu, ki se je nato zgodil 13. 8. 2019. Takrat sta dve socialni delavki zaradi pristojnosti, ki jih ima CSD, da skrbi za največje otrokove koristi, vstopili v stanovanje obdolženke in ugotovile, da je stanovanje razmetano, umazano in zanemarjeno, polno odvečne krame ter da se iz stanovanja širi nevzdržen smrad zaradi iztrebkov in hrane za živali, ki se nahaja v posodicah na tleh v jedilnem prostoru, ki je hkrati dnevni prostor. Obdolženko sta opozorili, da mora stanovanje počistiti, da bo primerno za bivanje za mld. otroka in da jo bosta zaradi varstva otrokovega zdravja, ponovno obiskali. Obdolženko so nato na CSD 16. 8. 2019 ponovno seznanili z vsebino anonimne prijave in s pristojnostmi CSD, z možnimi ukrepi, ki jih ima CSD glede največje koristi in varstva otrok, narejen pa je bil tudi individualni načrt pomoči, kjer se je obdolženka izrecno strinjala, da jo CSD redno obiskuje na domu do decembra 2019 z namenom preverjanja ureditve ustrezno čistih bivalnih pogojev za bivanje, da jo lahko delavci CSD obiščejo tudi brez predhodnega dogovora ter da bo obdolžena poskrbela, da bo stanovanje, v katerem živi z mld. sinom, primerno za bivanje. Kot že navedeno je obdolženka naveden zapisnik podpisala in se z dogovorjenim strinjala. Vsi nadaljnji obiski socialnih delavk (22. 10. 2019 in 13. 2. 2020) so tako bili izvedeni prav s tem namenom in ugotovitve socialnih delavk zabeležene v zapisnikih oziroma zapisih na multidisciplinarnih timskih sestankih (kot npr. na l. št. 28-30).

7.S tem, ko so sta socialni delavki glede na prejeto anonimno prijavo za fizično in psihično zanemarjanje mld. otroka in ob zaznani veliki zanemarjenosti stanovanja, ki je bilo neprimerno za bivanje, pričeli s postopki in aktivnostmi, za katere sta bili pooblaščeni, tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolženki niso bile kršene nobene z ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, niti pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, na katero se sklicuje pritožba. Zagovornica pa ni navedla nobene utemeljene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da sta socialni delavki v dejanskem vršili kazensko preiskavo oziroma da je bila njuna dejavnost usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno tudi pritožbeno primerjanje pogojev za opravo hišne preiskave, ki jih zagovornica sicer pravilno opira na določbe ZKP v povezavi s 36. členom Ustave, ker v obravnavani zadevi hišna preiskava na naslovu bivanja obdolženke in njenega mld. sina ni bila opravljena. Glede na obrazloženo in ker pooblastil ter aktivnosti socialnih delavk, ni mogoče enačiti z nalogami in pristojnostmi policije, ni nobene ovire, da se tako pridobljeni podatki uporabijo v predmetnem kazenskem postopku. Po obrazloženem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8.Zagovornica se pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, ki pa je z ničemer ne obrazloži, saj ne pojasni katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Kršitve kazenskega zakona, ki jo ugotavlja po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez podlage.

9.V preostalem se pritožba ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10.Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ker je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbam prič, to je socialnim delavkam in ne obdolženki. Pritožba opozarja tudi, da je Stanovanjski sklad RS kot lastnik stanovanja, po dopisu pooblaščenke, ustavil postopek odpovedi najemne pogodbe obdolženki, saj je opustil nujna vzdrževalna dela, ki so življenjsko ogrozila družino in tudi druge stanovalce (zamakanje kopalnice). Kar zadeva umazanih rok, pritožba izpostavlja, da gre za otroka avtista, ki ima rad živali in jih vedno boža, zato ima tudi vedno umazane roke. Tudi izvedenka Z. Z. je v mnenju zapisala, da je psihofizični razvoj otroka pod močnim vplivom avtizma, motnje aktivnosti in pozornosti, tako da se njegovo varstvo in vzgoja zmore s povečanimi napori in s pomočjo strokovnih institucij.

11.S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolžena izvršila kaznivo dejanje na škodo mld. sina T. T., je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah prič B. B., C. C. in Č. Č., ki so v kritičnem času, v skladu z individualnim načrtom, na naslovu bivanja obiskovale družino obdolženke in podale ugotovitve, kot jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točkah 12-18 ter 20-22 izpodbijane sodbe. Z vsemi ugotovitvami je bila obdolženka sproti seznanjena ter pozvana, da stanovanje počisti. Vse navedene ugotovitve socialnih delavk, za katere tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, da so pri delu bile nepristranske, objektivne, strokovne in so postopale v skladu s pooblastili, potrjujejo očitek obdolženi, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (14. točka). Pritožba, ki graja dokazno oceno prezre, da je obdolženka sama povedala, da so ob prvem obisku 13. 8. 2019 higienske razmere v stanovanju bile takšne, kot sta jih zaznali socialni delavki, da pa naj bi takoj po tem obisku s partnerjem stanovanje prebelila, očistila in razkužila. Vendar takšnemu zagovoru obdolžene sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj so tudi ob kasnejših obiskih higienske razmere v stanovanju bile v bistvenem enake. Stanovanje je bilo umazano, nepospravljeno, splošno zanemarjeno tako v kopalnici kot spalnici, v jedilnem prostoru in dnevni sobi. V kuhinjskem prostoru je močno zaudarjalo po hrani in iztrebkih za živali, saj je družina v stanovanju v bloku imela dva psa in tri muce. Šele ob obisku 11. 6. 2020 je bilo zaznano izboljšanje higienskih razmer, kar so potrdile tudi socialne delavke. Zagovornici ni mogoče pritrditi niti, ko poskuša prepričati, da je slaba higiena (rok, glave, ušes) mld. T. T. posledica diagnosticiranega avtizma, ker otrok ni dovolil umivanja rok in las, po drugi strani pa je zelo rad božal pse in mačke. Kot izhaja iz izpovedb zgoraj navedenih prič in tudi prič D. D. (ki je bila otrokova vzgojiteljica v vrtcu) ter E. E. (ravnatelja), je v kritičnem času otrok v vrtec prihajal v oblačilih, na katerih je bilo polno živalske dlake, neprijetnih vonjev in umazanih rok, zato so se ga njegovi vrstniki izogibali. Da se to ne bi dogajalo, so otroka ob prihodu v vrtec preobleki v druga, čista oblačila, odrasla oseba pa mu je najprej temeljito umila roke, kar vse so obdolženki tudi povedali. Priča je povedala, da je obdolženki občasno dajala tudi več oblačil za otroka, ki pa so potem, ko jih je odnesla domov in jih otroku oblekla, enako zaudarjala. Glede umivanja rok je otrok najprej to odklanjal, vendar se je z vsakodnevnimi treningi navadil. Otrokova slaba higiena in higiensko zanemarjenost pa je bila opažena tudi na pregledih pri zdravnikih, in sicer pri Dispanzerju za otroke in specialistki pediatrije dr. J. J. Vse navedeno tako ne potrjuje izvajanj pritožbe, da je zdravstveno stanje otroka vzrok za neustrezno osebno higieno, temveč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje, da je obdolženka kot mati otroka hudo kršila svojo starševsko dolžnost do mladoletnega sina in ni ustrezno poskrbela za njegovo osebno higieno. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo tudi mnenju sodne izvedenke Z. Z., ki je potrdila diagnoze otroka ter ob upoštevanju vseh podatkov spisa, podala mnenje, da je podana stopnja ogroženosti za nadaljnji psihofizični razvoj otroka ter da otrok potrebuje varno okolje, red in urejenost bivališča - doma, veliko pozornosti in ukvarjanja z njim ter vztrajanje pri osnovnih higienskih, prehrambenih in ostalih navadah. Čeprav je izvedenka zapisala, da je težko ločiti zgodnje razvojne deficite od sekundarno pridobljenih, je potrdila, da neprimerno socialno okolje neugodno vpliva na psihofizični razvoj mld. sina in njegovo zdravstveno stanje. Kar zadeva Stanovanjski sklad RS, ki je zoper obdolženko izdal več opominov pred tožbo na odpoved najemne pogodbe, je tudi slednji v stanovanju obdolženke zaznal neustrezne higienske razmere ter potrebna številna popravila zaradi neustrezne in malomarne rabe stanovanja. Obdolženko je tudi pozival, da jim dovoli vstop v stanovanje, da se bodo popravila lahko izvedla. Okoliščine, da je kasneje kot navaja zagovornica, bil postopek zoper obdolženko ustavljen, pa ne vplivajo na pravilno ugotovljene neustrezne higienske razmere v stanovanju obdolžene, ki so bile s strani socialnih delavk neposredno zaznane in niso povezane s popravili, ki so v stanovanju bili potrebni. Po obrazloženem je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njeno krivdo, to je eventualni naklep, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo (30. in 31. točka izpodbijane sodbe).

12.Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

13.Zagovornica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženi, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženki. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije ter obdolženi upoštevaje težo očitanega kaznivega dejanja in stopnjo krivde utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa ji določilo primerno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi izrečenemu ukrepu varstvenega nadzorstva za čas dveh let ter primerno določenim navodilom iz 2. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1, ki se jih mora obdolžena držati ter opozorilo sodišča prve stopnje, če se obdolžena navodila ne bo držala (67. člen KZ-1). Takšna kazenska sankcija je po mnenju pritožbenega sodišča primerna in tudi pravična.

14.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15.Pritožbeno sodišče je obdolženo v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, ker je obdolžena brez zaposlitve in drugega premoženja ter prejema socialno pomoč.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 36 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 192, 192/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 83

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.