Jedro

Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka tožniku ni obračunala in izplačala vtoževanih pripadajočih zneskov iz naslova regresa za letni dopust, neto plače oziroma neto nadomestila plače in potnih stroškov ter dnevnic, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik napoten na službena potovanja s strani tožene stranke, ni odločilnega pomena zatrjevano dejstvo, da tožena stranka ni soglašala s plačilom potnih stroškov tožniku, ki so mu nastali na službenih potovanjih. Delodajalec je že na podlagi člena 130/1 ZDR dolžan delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. To pomeni, da ta obveznost tožene stranke ni bila odvisna od njenega soglasja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, od bruto zneska odvesti predpisano akontacijo dohodnine ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati neto zneske plače in nadomestila plače za obdobje september, oktober, november in december 2011 v višini 1.715,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamične neto plače v plačilo dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek 3.085,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov neizplačanih potnih stroškov in dnevnic. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika prijaviti v socialno zavarovanje ter odvesti prispevke za socialno varnost za čas od 13. 12. 2011 do 15. 12. 2011. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 265,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2012 dalje do plačila. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 748,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2012 dalje do plačila. Vse zgoraj navedene denarne terjatve je dolžna tožena stranka tožniku plačati v 15 dneh in pod izvršbo. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 556,64 EUR in jih plačati na račun prvostopenjskega sodišča, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil tožnik za svoje delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 upravičen do minimalne plače v višini 748,10 EUR bruto. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik za ves čas, ko je bil v delovnem razmerju pri njej, prejel iz naslova plač 7.116,56 EUR. Tako izhaja iz izpisa pregleda plač z dne 20. 2. 2012 kot tudi iz potrdila, ki ga je tožena stranka poslala na Zavod RS za zaposlovanje. Glede na minimalno plačo bi tožnik v 12 mesecih prejel 8.977,20 EUR, prejel pa je 8.301,36 EUR, pri čemer ga je tožena stranka 12. 12. 2011 odjavila iz zavarovanja. Tožena stranka je tožniku avansirano izplačevala plače (vnaprej), vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, zmotno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje. Iz blagajniškega izdatka z dne 31. 8. 2011 izhaja, da je tožnik prejel avans plače v višini 43,00 EUR in delno regres za letni dopust v znesku 155,00 EUR. To je tožnik s svojim podpisom tudi potrdil dne 31. 8. 2013 (pravilno 31. 8. 2011). Tožnik je prejel tudi avans plače v višini 807,73 EUR in v višini 1.500,00 EUR, kar prav tako izhaja iz blagajniških izdatkov in potrdil o prejemu. S plačilom 1.500,00 EUR je tožnik vnaprej prejel kar tri neto plače, ki je znašala okoli 560,00 EUR. Tožena stranka je tožniku vnaprej izplačala plačo na njegovo prošnjo. Tožnik je v celoti prejel vse pripadajoče mesečne zneske plač. Iz blagajniških izdatkov in potrdil o prejemu (30. 6. 2011, 31. 7. 2011) izhaja, da je bil tožniku plačan tudi regres za letni dopust za leto 2011. Dejstvo, da blagajniški izdatki niso podpisani s strani tožnika, ni bistveno, saj je tožnik podpisal potrdilo o prejemu zneskov, ki zneskovno ustrezajo blagajniškim izdatkom. Tožnik ni izkazal, da je to plačilo prejel za tujino, sodišče prve stopnje pa je njegovi neprepričljivi izpovedbi vseeno verjelo. Neutemeljeno so bili tožniku prisojeni tudi potni stroški, saj potnih nalogov, ki jih je predložil tožnik, tožena stranka ni niti izdala niti odobrila, zato so ti potni nalogi neverodostojen dokaz. A.A. je izpovedal, da je tožniku za službena potovanja dal denar na roko, v gotovini in da v imenu tožene stranke ni dajal nobenega denarja. To izhaja tudi iz tožnikovega pojasnila, da je ob koncu službenih poti A.A. predložil račune in ostanek denarja dal v mapo. To pa pomeni, da mu je denar za pot in za stroške dal A.A. in ne tožena stranka. Tožnik je izpovedal, da mu je vse stroške s potmi v tujini plačal A.A., zato toženi stranki ni jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožniku tudi tožena stranka povrniti stroške kilometrine, dnevnic in stroške prehrane. Tožnik je poti opravil z vozilom, ki ni v njegovi lasti, na te poti ga tožena stranka ni napotila, niti ni soglašala s plačilom potnih stroškov v višini obračunane kilometrine. Tožniku so bili s strani A.A. izročeni večji zneski gotovine za kritje stroškov, zato iz tega naslova ni upravičen zahtevati ničesar več. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kaj naj bi obračuni stroškov (stroški 21. - 22. 7. 2011, 18. - 20. 5. 2011, 8. 5. 2011, 8. 4. 2011) predstavljali. Podana so očitna neskladja med obračuni neplačanih stroškov tožniku in listinsko dokumentacijo (npr. stroški B. (Srbija)). Glede na to je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP, sodišče prve stopnje pa se prav tako ni opredelilo do vseh listin, ki jih je predlagala tožena stranka in ki jih je tožnik podpisal. Iz teh listin izhaja, da je tožnik prejel znatno več denarja, kot pa bi ga mu pripadalo. Neutemeljeno je bil zavržen (pravilno zavrnjen) tudi dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca, ki bi ocenil ali je tožnik na letnem nivoju prejel zneske plače, do katere je bil upravičen. Sodišče prve stopnje tudi ni prepričljivo navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice (pravilno tožnika) za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče ni natančno preverilo podatkov o tem, koliko denarja je tožnik sploh prejel, je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik, ki je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 (A2) pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu „komercialist“ (tožniku je sicer delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 15. 12. 2011 na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal skladno s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), od tožene stranke vtoževal izplačilo regresa za letni dopust za leto 2011 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izplačilo plač oziroma nadomestil plač za obdobje od septembra 2011 do 15. 12. 2011 v neto zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj mu je tožena stranka od pripadajočih bruto zneskov odvedla davke in prispevke, prav tako pa je vtoževal prijavo v socialna zavarovanja za obdobje od 13. 12. 2011 do 15. 12. 2011 (12. 12. 2011 ga je tožena stranka iz socialnih zavarovanj odjavila). Poleg tega je vtoževal tudi neizplačane potne stroške in dnevnice za službena potovanja, nadomestilo za 9 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2011, odškodnino za čas odpovednega roka po členu 112/2 ZDR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteval pa je tudi povrnitev njegovih pravdnih stroškov, ki so mu v tem individualnem delovnem sporu nastali, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je sicer imel tožnik pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 pri toženi stranki sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas (A27, A28) in sicer za obdobje od 3. 1. 2011 do 2. 7. 2011, s 3. 7. 2011 pa je nadaljeval z delom pri toženi stranki na podlagi že omenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ker je na podlagi vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, zaključilo, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Ugotovilo je, da je bil tožnik do obračuna in izplačila zneskov iz zgoraj navedenih pravnih naslovov upravičen, da mu jih tožena stranka ni izplačala, zato mu jih je prisodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti glavničnih zneskov dalje do plačila. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je tožena stranka brez ustrezne pravne podlage tožnika že 12. 12. 2011 odjavila iz obveznih zavarovanj, zato je ugodilo tudi temu delu njegovega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je vtoževal prijavo v zavarovanja tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 15. 12. 2011 (ko je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo glede razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da ti razlogi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju, prav tako pa je izrek sodbe povsem jasen in razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe, tako da s strani tožene stranke očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, saj ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S pritožbenim očitkom o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP pa tožena stranka deloma izpodbija tudi pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ter zatrjuje nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožena stranka te kršitve glede na člen 286.b ZPP ni uveljavljala pravočasno (uveljavlja jo šele v pritožbi), tako da je s tem pritožbenim očitkom prekludirana. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog tožene stranke sicer utemeljeno zavrnilo, saj je tožena stranka predlagala, da naj bi izvedenec ugotovil, če je tožnik prejemal plače in regres. Odgovora na to vprašanje, ki je po svoji vsebini pravne narave, pa ni mogoče zahtevati od izvedenca finančne stroke (ki poda odgovor na finančna oziroma ekonomska vprašanja). Ob utemeljeni zavrnitvi tega dokaznega predloga je prvostopenjsko sodišče to svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato neizvedba tega dokaza ni vplivala na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka tožniku ni obračunala in izplačala vtoževanih pripadajočih zneskov iz naslova regresa za letni dopust, neto plače oziroma neto nadomestila plače in potnih stroškov ter dnevnic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka neto plače oziroma neto nadomestila plače za september, oktober, november in december 2011 tožniku ni nakazala na njegov bančni račun (kar je bila sicer praksa pri toženi stranki do septembra 2011), prav tako pa ni sledilo njenim trditvam, da je bila v tem obdobju tožniku plača izplačana na roko. Kot dokaz tej trditvi je tožena stranka vložila v spis več fotokopij blagajniških izdatkov, na katerih pa ni podpisa tožnika, s katerim bi ta potrjeval prejem zneskov, zavedenih v blagajniških izdatkih. Tožena stranka je prejem teh zneskov dokazovala s fotokopijami potrdil, ki jih je sicer tožnik podpisal in iz katerih izhaja, da je tožnik prejel zneske v isti višini, kot so navedeni v teh blagajniških izdatkih. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v navedeno listinsko dokumentacijo in na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da so se sporna potrdila deloma nanašala na čas pred septembrom 2011 (B2, B3, B4, B8, B9, B11, B12, B13, B14) in da blagajniški izdatki, na katere se sklicuje tožena stranka, niso bili podpisani niti s strani tožnika niti s strani pristojne osebe tožene stranke. Ob upoštevanju izpovedbe tožnika, da je od tožene stranke določene zneske prejel, vendar iz naslovov delnega plačila stroškov za opravljene službene poti, je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku vtoževane zneske iz naslova regresa za letni dopust in plače oziroma nadomestila plače dejansko izplačala.

Iz izvedenih dokazov ob tem tudi izhaja, da so bili tako blagajniški izdatki kot potrdila o prejemu gotovine vloženi v spis v fotokopiji in da so bile listinske priloge B, na katerih sta fotokopija blagajniškega izdatka in potrdila o prejemu zneska, sestavljene tako, da so bili ti dokazi fotokopirani iz dveh različnih listin. Navedeno še dodatno vzbuja dvom v resničnost trditev tožene stranke, da je s prejetimi zneski izplačala tožniku pripadajoče plače, nadomestila plače in regresa za letni dopust. Kolikor se je tožena stranka odločila, da od septembra 2011 dalje tožniku plače ne bo nakazovala na njegov transakcijski račun, temveč mu jo bo izplačevala na roke, ni bilo nobenega relevantnega razloga zato, da tožniku ni dala v podpis blagajniških izdatkov o prejemu zneskov, navedenih v teh blagajniških izdatkih. Ob tem ne gre prezreti, da je bila tožena stranka na podlagi določb Zakona o evidenci na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) med drugim dolžna voditi tudi evidenco o stroških dela tožnika (člen 16 ZEPDSV), ki bi ji lahko služila kot dokaz za to, da je tožniku v spornem obdobju dejansko izplačala pripadajočo plačo, nadomestilo plače oziroma regres za letni dopust. Tožena stranka pa tudi dokazov v zvezi s tem ni vložila v spis. Ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ni izplačala vtoževanih nadomestil plač, pa pritrjuje tudi potrdilo ZZZS z dne 23. 1. 2012 (A26), da tožena stranka za čas, ko je bil tožnik v bolniškem staležu (tožnik je v spornem obdobju delal le 17 dni v septembru 2011, nato pa je bil v bolniškem staležu; A3-A5) ni vložila zahtevka za refundacijo, kar bi prav gotovo storila, če bi tožniku nadomestila plače izplačala.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožene stranke, da naj bi tožniku plačo plačala vnaprej, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženi stranki tega ni uspelo dokazati. Tožnik je to trditev zanikal, iz VI. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 izhaja, da se je plača tožniku izplačevala vsak mesec do 18. v mesecu za pretekli mesec, iz podatkov banka C. (A29) pa je razvidno, da je tožena stranka na tak način tožniku plače izplačevala tudi do spornega obdobja. Glede na to sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bila tožniku plača izplačana vnaprej in to v enem primeru celo v skoraj trikrat višjem neto znesku, kot pa je znašal ustrezen neto znesek tožnikove plače po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako je mogoče na podlagi priloge A29 ugotoviti, da drži tožnikova trditev, da je za vse mesece, za katera so bila izdana potrdila o prejemu določenih zneskov v gotovini, tožnik prejemal plačo na transakcijski račun, kar prav tako dokazuje tožena stranka, da tožniku z izročitvijo teh zneskov ni izplačevala plače. Po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil tožniku iz naslova dnevnic in potnih stroškov v zvezi s tožnikovimi službenimi potovanji, ki so se izvajala tudi v tujini, prisojen vtoževani znesek 3.085,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je tožnik glede službenih potovanj mesečno uveljavljal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik določen znesek iz tega naslova od tožene stranke prejel, kar pa je tožnik upošteval tudi pri svojem izračunu in oblikovanju tožbenega zahtevka. Del teh zneskov je tožnik prejel tudi zato, da je v tujini poplačal delavce družbe D. d.o.o., ki je bila po tožnikovih trditvah hčerinska firma tožene stranke. Glede na to, da je tožena stranka zatrjevala, da je tožnik le občasno odhajal na službena potovanja in naj bi za ta potovanja dobil vse plačano, pri čemer ni v spis vložila niti potnih nalogov oziroma drugih ustreznih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedbi in dokazom, ki jih je v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložil v spis. Na podlagi tožnikove izpovedbe je ugotovilo, da je moral tožnik kot komercialist pri toženi stranki sam izpolnjevati potne naloge (te potne naloge je tožnik vložil tudi v spis), da mu tožena stranka pripadajočih zneskov iz naslova dnevnic in potnih stroškov ni poravnala, pri čemer teh potnih nalogov tudi ni hotela podpisati. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da ga na službena potovanja ni pošiljala (čeprav je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razbrati, da je možno, da je tožnik občasno odhajal na službene poti), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik štel, da je bil na službena potovanja napoten s strani tožene stranke, s tem da ga je na te poti napotil A.A.. Ta je pri toženi stranki delal v komerciali. Tej ugotovitvi v prid je tudi dejstvo, da je A.A. tožniku dajal določena denarna sredstva, tožnik pa mu je presežek akontacije teh sredstev vračal (kar izhaja tudi iz pritožbe tožene stranke). Tožnik je svoj zahtevek iz tega naslova oblikoval na podlagi obračuna neplačanih stroškov (A6), ki ga je podkrepil s potnimi nalogi (A7 - A24, A34 - A51), računi (A31, A32, …), ki jih je v postopku preizkusilo sodišče prve stopnje in se do teh dokazov v obrazložitvi tudi ustrezno opredelilo (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, stran 7-10). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je povsem pravilno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da formalno neurejeno poslovanje tožene stranke oziroma nedorečeno poslovnopravno razmerje med A.A. in E.E., ki je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, ne more biti v škodo tožniku kot delavcu tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik napoten na službena potovanja s strani tožene stranke, ni odločilnega pomena v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožena stranka ni soglašala s plačilom potnih stroškov tožniku, ki so mu nastali na službenih potovanjih. Delodajalec je že na podlagi člena 130/1 ZDR dolžan delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. To pomeni, da ta obveznost tožene stranke ni bila odvisna od njenega soglasja. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do potnih stroškov, ki jih tožena stranka posebej izpostavlja v pritožbi, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje teh svojih zaključkov ni obrazložilo, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP. V kolikor pa tožena stranka s to navedbo uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o višini zneskov iz naslova povračil stroškov potovanja v tujino in dnevnic, ki so v navedenem obdobju pripadale tožniku in ki jih s strani tožene stranke ni dobil izplačanih, tako da so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Ker je pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o prijavi v socialno zavarovanje za obdobje od 13. 12. 2011 do 15. 12. 2011, glede plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011 in glede odškodnine po členu 112/2 ZDR povsem pavšalna in neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkušalo le glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v členu 350/2 ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. Ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 12. 12. 2011 (A1), nična (sodba Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 23/2012 z dne 14. maj 2012 - B1), je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (člen 112 ZDR). To pomeni, da je bil tožnik vključen v socialna zavarovanja vse do učinkovanja te njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja in odvesti prispevke za socialno varnost tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 15. 12. 2011. Ob ugotovitvi, da tožnik 9 dni letnega dopusta za leto 2011 ni izkoristil zato, ker je bil vse do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tudi vtoževano nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi člena 112/1 ZDR. Glede na to je bil na podlagi člena 112/2 ZDR tožnik upravičen do plačila odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je imel tožnik manj kot pet let delovne dobe pri toženi stranki, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino v višini ene mesečne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, kar znaša 748,10 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, je odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh strank, kot to izhaja iz VII. točke izreka izpodbijane sodbe, pravilna, saj je sodišče prve stopnje o teh stroških odločilo na podlagi 154. člena ZPP in upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.