Jedro

Na podlagi prenosa opravljanja dejavnosti bi moral delodajalec prevzemnik prevzeti vse delavce delodajalca prenosnika, tudi tožnika, čeprav je delal kot poslovodja in namestnik direktorja. Ker zakon pri spremembi delodajalca ne loči med poslovodnimi in ostalimi delavci je njegov tožbeni zahtevek za prevzem k delodajalcu prevzemniku (drugotoženi stranki) utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožeči stranki z dnem 30.6.2005 ni prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas zaradi prekinitve pogodbe o partnerskem opravljanju bencinskega servisa št. 21/2000, sklenjeno med prvotoženo stranko O., in družbo M., kot izvajalcem dejavnosti maloprodajne na bencinskem servisu L., temveč še vedno traja pri drugotoženi stranki B. za delovno mesto "poslovodja na bencinskem servisu".

Drugotožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto "poslovodja na bencinskem servisu" ter ji za ves čas od 1.7.2005 do poziva na delo obračunati osnovno bruto plačo v znesku 342.482,00 SIT, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto osnovno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo 15. dne v mesecu dalje do plačila, obračunati in izplačati tožeči stranki vse dodatke k osnovni plači po pogodbi o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter obračunati in izplačati tožeči stranki vse druge dajatve iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne dajatve v plačilo dalje do plačila ter ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Drugotožena stranka je dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 134.640,00 SIT (sedaj: 561,84 EUR), v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka." Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 210,69 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja z drugotoženo stranko na delovno mesto "poslovodja na bencinskem servisu", po pozivu na delo na to delovno mesto in od 1.7.2005 do poziva na delo po obračunu in plačilu mesečne plače od bruto osnove 342.482,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika s prvotoženo stranko od 1.7.2005 dalje, pozivu na delo na delovnem mestu "poslovodja na bencinskem servisu" in od 1.7.2005 dalje obračunu in plačilu mesečne plače od bruto osnove 342.482,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja. Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje ponovi že izvedene dokaze, izvede že predlagane dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo ter izvede nove dokaze in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Med tožečo stranko in prvotoženo stranko so v letu 2000 potekala pogajanja in je bil sklenjen dogovor dne 23.10.2000, ki je zagotovil nadaljevanje delovnega razmerja in enako raven socialne varnosti delavcev ob prevzemu v opravljanje bencinskega servisa. Prevzemnik je bila pravna oseba M., ki je sklenila pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, Š. In D.. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke, iz katerega izhaja, da je prenehanje delovnega razmerja zaradi prevzema bencinskega servisa v upravljanje sporazumno. Vsebina tega sklepa je skladna z dogovorom z dne 23.10.2000. Iz tega dogovora pa izhaja, da velja tudi za tožečo stranko. Tožeča stranka je bila le zakoniti zastopnik družbe M. in v taki funkciji tudi podpisala sporazum z dne 12.12.2000. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem računovodje družbe M., ki bi potrdil, da so vsi imeli enako plačo kot pri prvotoženi stranki, ki je tudi plačevala vse račune, kar je bilo v skladu z dogovorom. Poudarja, da tudi če bi sprejeli stališče, da je bila tožeča stranka zgolj delodajalec prevzemnik, s čimer se sicer ne strinja, pa zanjo veljajo enake pravice kot za vse ostale bivše delavce, saj se je na podlagi sklenjenih aktov tako v praksi tudi vselej izvajalo. Da je prvotožena stranka vse svoje bivše delavce obravnavale enako, ne glede na to, ali so delo nadaljevali kot zaposleni delavci ali kot delodajalci prevzemniki, bi lahko potrdile predlagane priče, med katerimi je tudi B.S., ki je bil samostojni podjetnik delodajalec prevzemnik pa ga je prvotožena stranka po prekinitvi pogodbe o partnerskem prevzemu bencinskega servisa vseeno obravnavala popolnoma enako kot vse ostale bivše zaposlene delavce in mu zagotovila kontinuiteto delovnega razmerja pri drugih delodajalcih prevzemnikih.

Prvo in drugotožena stranka sta podali odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prerekata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev. Menita, da je sodišče pravilno in popolno ugotovila vsa dejstva, ki so relevantna za odločitev in pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni imela statusa tripartitnega delavca. Dogovor z dne 23.10.2000 je imel namen, kot ga navaja tožeča stranka, to je zagotovitev nadaljnjega delovnega razmerja ter zagotovitev enake ravni socialne varnosti delavcem, ki so prešli k novim delodajalcem. Novi delodajalci so bili prevzemniki bencinskih servisov, zato je jasno, da dogovor za njih ni veljal, saj je pojmovno nezdružljivo, da bi nekdo sam sebi zagotavljal določene pravice. V konkretnem primeru je bil prevzemnik bencinskega servisa tožnik sam ne glede na to, da je na to formalno nastopila kot prevzemnik družba M., saj je to družba v lasti tožnikove žene. Poudarja tudi, da v sporazumu z dne 12.12.2000 tožnik ni naveden kot prevzeti delavec, temveč kot upravljalec bencinskega servisa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določa 2. odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere pavšalno očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval, da se ugotovi, da ga je drugotožena stranka, ki je prevzela upravljanje bencinskega servisa, ki ga je pred tem imela v upravljanju družba M., s katero je tožnik imel sklenjeno delovno razmerje na delovnem mestu poslovodja na bencinskem servisu, prevzela tako kot preostala dva delavca, ki sta delala na navedenem bencinskem servisu v družbi M.. Pred tem vsi trije delali na istem bencinskem servisu pri prvotoženi stranki, to je O. Upravljanje tega servisa je namreč prvotožena stranka najprej prenesla v letu 2000 za določen čas na družbo M, nato pa v letu 2005 na drugotoženo stranko B., kot novega prevzemnika. Na tem servisu so ves čas do spornega obdobja, to je 1.7.2005, ko je dejavnost prevzela drugotožena stranka, delali tožnik kot poslovodja in Š. ter D.. Novi prevzemnik je prevzel le Š in D., tožnika pa ne, ker je štel, da tožnik ni delavec, ker je bil prvi prevzemnik bencinskega servisa v letu 2000 in v tej vlogi sklepal pogodbe s prenosnikom.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na napačno stališče, da je bistveno za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, kakšen položaj je imel tožnik v času prevzema dejavnosti od O. na družbo M. v tej družbi, kar po oceni pritožbenega sodišča ni bistvenega pomena v tem individualnem delovnem sporu. Upoštevati je namreč potrebno, da gre za prenos dejavnosti, ki jo je prvotno opravljal O., to je upravljanje bencinskega servisa L., katerega je v spornem obdobju prevzel prevzemnik B.. Po določbi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika, če pride do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja na podlagi pravnega posla, kot je bilo to v konkretnem primeru. Za konkreten primer je pomembna tudi določba 6. odstavka 73. člena ZDR, ki določa, če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, kar je bilo podjetje M., po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerjih delavcev ponovno na delodajalca prenosnika oziroma na delodajalca novega prevzemnika. V konkretnem primeru je nesporno, da je bil novi prevzemnik B., zato je bil le-ta dolžan prevzeti tudi vse delavce na bencinskem servisu L.. Do prenosa dejavnosti na B. je prišlo v letu 2005, ko je Slovenijo že zavezovala Direktiva 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosov podjetij, obratov ali delu podjetij ali obratov. Ta direktiva velja za vsa javna in zasebna podjetja, ki opravljajo odplačno ali neodplačno gospodarstvo dejavnost, tako tudi za tožene stranke. Velja za vsak prenos podjetja, obrata, ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, do katerega pride na podlagi pravnega prenosa ali združitve. Za prenos v smislu direktive se šteje prenos ekonomske entitete, kar pomeni organizirano skupino virov, katere cilj je glavna ali pomožna gospodarska dejavnost. Tak prenos je tudi prenos upravljanja bencinskega servisa, kot je bilo to v konkretnem primeru. Po direktivi je delavec vsakdo, ki je v državi članici deležen delovnopravnega varstva. V Republiki Sloveniji so delovnopravnega varstva deležni tudi poslovodni delavci, tako tudi v konkretnem primeru tožnik, zato je stališče sodišča prve stopnje, da zanj zaščita po 73. členu ZDR ne velja, pravno zmotno.

Glede na navedeno je torej pravno pomembno stanje v času prenosa dejavnosti, to je upravljanja bencinskega servisa L. v času prevzema dejavnosti od družbe M. na družbo B. Družba B., kot prevzemnik, je bila namreč po določbah 73. člena ZDR in navedene direktive dolžna prevzeti vse delavce, ki so delali na navedenem servisu, tako tudi tožnika, čeprav je bil poslovodja navedenega servisa in namestnik direktorja družbe M.. ZDR namreč ne loči med poslovodnimi delavci in ostalimi delavci, temveč so vsi delavci v delovnem razmerju glede pravic ob prevzemu v enakem položaju, kar je tudi skladno z direktivo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, za kar je imelo podlago v 4. točki 358. člena ZPP. Tako je naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna tožnika prevzeti v delovno razmerje na delovno mesto poslovodja na bencinskem servisu, kot je to delo opravljal do prevzema dejavnosti s strani družbe B., ter da mu je prevzemnik dolžan priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1.7.2005 dalje, kot so bile določene s pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel v družbi M. Glede na to, da je bilo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, je odločanje o podrednem tožbenem zahtevku odpadlo. Sodišče je tudi odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji), tar. št. 14, pri čemer je upoštevalo le potrebne stroške postopka, kot to določa 155. člen ZPP. Sklenilo je, da drugotožena stranka nosi sama svoje stroške postopka iz razloga, ker v postopku ni uspela, prvotožena stranka pa, ker v postopkih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja tožena stranka zmeraj krije svoje stroške postopka, razen, če ne gre za zlorabo pravic, kot je to določeno v 5. odstavku 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, ki jih je odmerilo skladno z OT.