Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala preklica naročila tožene stranke v nasprotju s poštenjem, ji ne pripada plačilo polne provizije, ki je z tak primer določeno v pogodbi o posredovanju, ki sta jo sklenili pravdni stranki.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom z dne 30.11.1998 v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti poleg že prisojenih še 23.598,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 dalje do plačila, v roku petnajstih dni pod izvršbo. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 18.190,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. 5 I 1688/94 z dne 25.10.1994, v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 64.288,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 dalje do plačila, vse v roku petnajstih dni. Dne 30.11.1998 pa je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep, v katerem je izrek o stroških popravilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 71.668,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 do plačila, v roku petnajstih dni. Zoper sodbo sta se pritožili tako tožeča kot tudi tožena stranka. Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v prvem odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejstvo, da tožena stranka še naprej zatrjuje veljavnost pogodbe, saj je edina navedba tožene stranke, ki pa vendarle tega ne zatrjuje, izražena v ugovoru z besedami: "... ni bila prekinjena pisno...". Tožena stranka pa tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 8.10.1998 ne prereka trditev tožeče stranke, da je bila pogodba s konkludentnimi dejanji preklicana. Tožena stranka je v dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje dveh prič in sicer svojega zakonca in prijateljico, ki sta kajpak izpovedala, da tistega dne nihče ni zvonil pri toženi stranki. Hkrati pa tako tožena stranka kot tudi prijateljica nista znali pojasniti, zakaj nista zatem, ko sta več ur neuspešno čakali tožečo stranko, da bo opravila ogled, preverili pri tožeči stranki, ki je če cesto, zakaj nikogar ni bilo. Nesmiseln je odgovor priče, zakaj je čakala na ogled stanovanja tožene stranke, saj so ogledi stanovanj po svoji naravi zelo osebni. Nesmiselna je tudi trditev tožene stranke, da sta v bloku na K...jevi 10 dva priimka Ž... (zato naj bi tožeča stranka pozvonila pri napačni stranki), saj tožena stranka stanuje na K...jevi 7 in ne 10. Tožeča stranka je pozvonila na pravem zvoncu. Blok, v katerem stanuje tožena stranka, ima zaprta vhodna vrata in se jih odpira preko domofona, zato je očitek sodišča tožeči stranki, da ni ravnala posebej skrbno, saj tudi do vrat stanovanja ni prišla, povsem nepotreben, saj tožeča stranka ni mogla do vrat stanovanja tožene stranke, ker slednja vrat ni odprla. Malo verjetno je, da bi s tožeča stranka dan prej poslužila telegrama za sporočilo, da naj bo tožena stranka naslednjega dne doma, kritičnega dne pa tožeča stranka sploh ne bi prišla. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, naj se vpogleda v kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja, katerega naj bi tožena stranka prodajala, ni pa povedalo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog kot nepotreben, zato sodba nima vseh razlogov. Glede na datum nakupa stanovanja bi se lahko ugotovilo ali da tožena stranka sploh ni lastnica stanovanja in da ga zato ni imela namena prodajati ter je zato nepošteno odstopila od pogodbe, ali da tožena stranka v trenutku sklenitve posredniške pogodbe še ni bila tr leta lastnica stanovanja. V tem primeru se je tožena stranka premislila in se je odločila, da ne bo prodala stanovanja tedaj, ko j ugotovila, koliko javnih dajatev bo morala plačati. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče ugotoviti, ali je tožena stranka bila v trenutku sklenitve pogodbe o posredovanju lastnica stanovanja in koliko časa. Tako bi tožeča stranka lahko dokazala odločilno dejstvo, zakaj je tožena stranka opustila sodelovalno dolžnost in zakaj je s konkludentnimi dejanji odstopila od pogodbe. Na zadnjo obravnavo je tožeča stranka dostavila množico pogodb, sklenjenih v kritičnem času za nakup stanovanj. Na podlagi pogodb je sestavila računalniško preglednico, iz katere je razvidno povpraševanje. Tako torej ugotovitev sodišča, da računalniška preglednica nima nobene zveze z zadevo, ni pravilna, sodišče pa tudi ni vpogledalo v pogodbe, ki so bile na razpolago. Zoper odločitev v sodbi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (v zvezi s popravnim sklepom z dne 30.11.1998) pa se je pritožila tožena stranka. Meni, da bi ji sodišče moralo priznati še priglašene stroške za konferenco s stranko v višini 50 točk, za vsako od treh obravnav odsotnost iz pisarne 40 točk, skupaj 120 točk. Pooblaščenka tožene stranke je z Vrhnike in razdalja od Vrhnike do Ljubljane znaša 25 kilometrov. Za tako razdaljo in glede na to, da je potrebno priti do sodišča preko celega mesta, je prav gotovo nesporno, da je potrebno vsaj pol ure do eno uro časa. Nadalje pritožba navaja, da glede na prvi odstavek 13. člena odvetniške tarife odvetniku pripada poleg plačila za zastopanje po posameznih tarifnih številkah tudi za porabljeni čas med zastopanjem in sicer za vsake začete pol ure prisotnosti po 50 točk. Tako je po mnenju pritožbe potrebno priznati toženi stranki za trajanje obravnave dne 29.6.1998 in 10.9.1998 za vsako obravnavo še dodatnih 50 točk, skupaj 100 točk. Sodišče je priznalo toženi stranki stroške poročila le v višini 20 točk, čeprav je pooblaščenka tožene stranke p prejemu sodbe poslala toženi stranki obrazložen dopis z dne 23.11.1998, za kar pa ji v skladu s 3. točko tar. št. 33 odvetniške tarife pripada 50 točk, zato tožena stranka iz tega naslova dodatno uveljavlja še 30 točk. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. O pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za pravilno odločitev v zadevi ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, nato pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala preklica naročila s strani tožene stranke, da pa je prav tako ostala nedokazana zatrjevana nepoštenost tožene stranke. Le v primeru preklica naročila v nasprotju s poštenjem bi bila namreč tožeča stranka upravičena do polne provizije v skladu s 7. členom Pogodbe o posredovanju z dne 27.1.1994 še pred sklenitvijo pogodbe, za katero je tožeča stranka posredovala. Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka predvsem ni dokazala, ali so dejansko obstajali potencialni kupci, koliko jih je bilo in ali je tožeča stranka o le-teh dejansko obveščala toženo stranko in ji najavljala oglede stanovanja. Ni relevantna trditev pritožbe o tem, ali tožena stranka še zatrjuje veljavnost pogodbe o posredovanju, saj to ni potrebno glede na to, da pogodba veže stranke, če je nobena od strank ne odpove. Zato toženi stranki ni potrebno zatrjevati veljavnosti pogodbe, ko obenem trdi, da "ni bila prekinjena". Pa tudi sicer ni potrebno, da bi tožena stranka izrecno prerekala trditev tožeče stranke, da je bila pogodba s konkludentnimi dejanji preklicana, ko pa iz izpovedbe tožene stranke izhaja, da se ne strinja s stališčem tožeče stranke o preklicu naročila s konkludentnimi dejanji. Pritrditi je tudi dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi dne 3.6.1994 prišla na ogled stanovanja tožene stranke in takšne ocene sodišča prve stopnje ne morajo omajati niti navedbe pritožbe o tem, da tako tožena stranka kot tudi prijateljica nista znali pojasniti, zakaj nista zatem, ko sta več ur neuspešno čakali tožečo stranko, da bo opravila ogled, preverili pri tožeči stranki, ki je čez cesto, zakaj nikogar ni bilo. Prav tako pritožbenega sodišča tudi ne prepriča trditev pritožbe, da je nesmiseln odgovor priče, zakaj je čakala na ogled stanovanja tožene stranke, saj so ogledi stanovanj po svoji naravi zelo osebni. Glede pritožbene trditve, da je nesmiselna tudi trditev tožene stranke, da sta v bloku na K...jevi 10 dva priimka Ž... (zato naj bi tožeča stranka pozvonila pri napačni stranki), saj tožena stranka stanuje na K...jevi 7 in ne 10, pa je pritožbeno sodišče mnenja, da temu ne gre pripisovati večjega pomena, ko pa je tudi direktor tožeče stranke v svoji izpovedbi govoril o K...jevi 10 in je tako različno navajanje številk očitno pomota in nič drugega. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog o vpogledu v kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka postala lastnica stanovanja, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča takšen dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve o zadevi in zato tudi ni relevanten. Zato tudi ne drži pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Tudi računalniško preglednico, iz katere je po mnenju pritožbe razvidno povpraševanje, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot listino, ki ne more služiti kot dokaz trditvam tožeče stranke v konkretni pravdi, enako velja za pogodbe, ki naj bi bile v kritičnem času sklenjene za nakup stanovanj in na katere se sklicuje pritožba. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev določb pravdnega postopka, n katere mora na podlagi določbe drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišč prve stopnje. O pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, ki se je pritožila zoper odločitev v sodbi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da bi sodišče prve stopnje toženi stranki moralo priznati še priglašene stroške za konferenco s stranko v višini 50 točk, saj gre tu za posebno opravilo, ki v konkretnem primeru ni zajeto v opravilih iz drugih tarifnih številk (1. a točka tar. št. 33 odvetniške tarife). Prav tako na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena odvetniške tarife po mnenju pritožbenega sodišča odvetniku pripada za odsotnos iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Ker je odvetnica tožene stranke iz Vrhnike, ji torej pripada za vsako od obravnav (20.4.1998, 29.6.1998, 10.9.1998) po 40 točk (2 X 2 točk = 2 X pol ure), torej skupaj 120 točk. Prav tako je pritrditi pritožbi, da je odvetnik na podlagi določbe prvega odstavka 13. člena odvetniške tarife upravičen poleg plačila za zastopanje po posameznih tarifnih številkah tudi do plačila za porabljeni čas med zastopanjem na narokih in sicer za vsake začete pol ure prisotnosti 50 točk. Ker sta obravnavi dne 29.6.1998 in 10.9.1998 trajali 45 oziroma 50 minut, pripada odvetnici za porabljeni čas za vsako od obravnav 100 točk in ne 50, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče za to postavko dodatno priznalo še 100 točk, torej še dodatni 50 točk za vsako obravnavo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, ko je priznalo toženi stranki stroške poročila le v višini 20 točk, čeprav je pooblaščenka tožene stranke po prejemu sodbe poslala toženi stranki obrazložen dopis z dne 23.11.1998, za kar pa ji v skladu s 3. točko tar. št. 33 odvetniške tarife pripada 50 točk. Po mnenju pritožbenega sodišča dopisa pooblaščenke tožene stranke z dne 23.11.1998 ni mogoče šteti z obrazložen dopis v smislu 3. točke tar. št. 33 odvetniške tarife, temveč le kot kratek dopis oziroma obvestilo (4. točka tar. št. 33), zato je sodišče prve stopnje v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških tako spremenilo, da je toženi stranki za zastopanj priznalo še dodatnih 270 točk, kar glede na vrednost točke 87,40 pomeni (poleg že prisojenih 71.668,00 SIT) dodatnih 23.598,00 SIT, ka je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 do plačila. Ker tožena stranka le v neznatnem delu ni uspela s svojo pritožbo (3. odst. 154. čl. ZPP/77), ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 18.190,00 SIT (100 točk za sestavo pritožbe = 8.740,00 SIT + 9.450,00 SIT za sodno takso za pritožbo). Tožeča stranka pa bo morala glede na to, da s pritožbo ni uspela, sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP/77. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.