Jedro

Sama prepoved prirejanja iger na srečo brez ustreznega dovoljenja že po naravi stvari ne pomeni težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke z dne 2.10.2006, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urada za nadzor prirejanja iger na srečo z dne 1.8.2006. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se tožeči stranki prepove prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedla, da ji zaradi izpodbijane odločbe nastaja ogromna škoda zaradi že vloženih marketinških sredstev, ki ji ne prinašajo denarja, da gre za izpad dohodka in okrnitev ugleda tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Tožeča stranka dokazuje, da je porabila marketinška sredstva v znesku 298.383,00 EUR, pri tem pa le navaja višino sredstev, ki jih je vložila v marketing v Republiki Sloveniji. Pri zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je na strani tožeče stranke dokazno breme, da dokazuje težko popravljivo škodo. Po presoji sodišča pa težko popravljiva škoda v danem primeru ni verjetno izkazana. Tožeča stranka namreč težko popravljive škode niti ne zatrjuje in tudi ne dokazuje. Tožeča stranka le dokazuje, da ji nastaja ogromna škoda zaradi vloženih marketinških sredstev, ne pojasnjuje pa, ali je ta škoda težko popravljiva. Ker gre za dokazno breme tožeče stranke, je sodišče zaradi narave začasne odredbe ni pozvalo k popravi oziroma dopolnitvi njene zahteve. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS).

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da je nepravilen in nezakonit, pritožbo pa vlaga zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Ker je predlog za izdajo začasne odredbe vložila zaradi nastajanja težko nadomestljive škode, sodišče prve stopnje ne more v izpodbijanem sklepu ugotoviti, da tega ni zatrjevala. Predlogu za izdajo začasne odredbe je priložila predlog za odlog izvršbe, vložen na prvi stopnji upravnega postopka, v katerem je navedla, da je vložila v oglaševalsko kampanjo velika sredstva (več kot 350.000,00 EUR), v Sloveniji pa ne more poslovati, zato ji nastaja težko popravljiva škoda. Škodo, ki ji nastaja, bi bilo težko izterjati od države. Vložena sredstva v marketinške aktivnosti predstavljajo škodo. V tožbi je pojasnila in predložila dokazila o negativni publiciteti, o nemožnosti dostopa potencialnih delničarjev do podatkov o družbi, njene stranke prevzemajo drugi spletni ponudniki. Kaj bi lahko predstavljalo večjo škodo od dejstva, da stranka ne more poslovati? Pojasnila je tudi škodo, ki nastaja javni koristi: država si ustvarja negativno publiciteto v Sloveniji in v tujini, oškodovani so potrošniki, ravnanje države bo obravnavala evropska komisija, država bo lahko odškodninsko odgovorna. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS, to je, da bi z izvršitvijo akta tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da ji v obravnavani zadevi nastaja težko popravljiva škoda. Ni sporno, da tožeča stranka v Republiki Sloveniji nima ustreznega dovoljenja, ki ga za prirejanje iger na srečo pogojuje 3. člen Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 134/03, ZIS). Sama prepoved prirejanja iger na srečo brez ustreznega dovoljenja pa že po naravi stvari ne pomeni težko popravljive škode. Zato bi tudi zadržanje izvršitve prepovedi prirejanja iger na srečo nasprotovalo javni koristi, ki je v tem, da se v Republiki Sloveniji uveljavlja njen pravni red. Pritožbeni ugovori tožeče stranke o vloženih sredstvih v marketinške aktivnosti brez predhodno pridobljenega ustreznega dovoljenja za prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, se nanašajo na okoliščine, ki so v zasebni sferi tožeče stranke. Presoja o tem, ali je sporna odločba tožene stranke zakonita, pa je predmet spora pri odločanju o glavni stvari in ne o začasni odredbi. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. in 72. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožba je bila obravnavana kot pritožba po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007.