Jedro

Res je skladno z določilom četrtega odstavka 87. člena ZŠtip-1 lečeči zdravnik specialist tisti, ki lahko ugotovi, da je zdravstveno stanje vplivalo na to, da štipendist ni mogel izpolniti svojih študijskih obveznosti. Zato je tožeča stranka kontaktirala lečečega specialista oziroma operaterja, kar izkazuje predložena elektronska korespondenca med tožečo stranko in samim operaterjem. Le-ta potrjuje, da je tožeča stranka poskušala pri operaterju dobiti sporno potrdilo, vendar jo je lečeči specialist napotil na osebno zdravnico, ker specialisti naj ne bi bili pravi naslov za izdajanje posebnih mnenj, potrdil. Tožeča stranka se je zato upravičeno obrnila na osebno zdravnico, ki ji je vsled napotitve s strani lečečega specialista, mnenje tudi izdala. Posledično je šteti, da je tožeča stranka s predložitvijo tega potrdila, izkazala obstoj opravičljivih zdravstvenih razlogov oziroma višjo silo, kot jo opredeljuje pravna podlaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2020 in odločbo CSD A. št. ... z dne 27. 12. 2019. 2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da VDSS pritožbi tožene stranke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožeča stranka morala izobraževalni program končati do 30. 9. 2019, česar pa ni storila, saj je diplomirala šele 27. 2. 2020. Ugotovilo je izpolnjenost dejanskega stanu po 7. alineji 97. člena ZŠtip-1, kljub temu odločitev tožene stranke ni pravilna, saj tožeča stranka svojih študijskih obveznosti ni mogla izpolniti do 30. 9. 2019 zaradi okoliščin, na katere ni imela vpliva. Sodišče se je sklicevalo na uporabo določila 240. člena OZ. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo razlagalnih metod v okoliščinah konkretnega primera ter tako ni imelo podlage, da svojo odločitev opre na določila 240. člena OZ. Četudi bi se izkazalo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, v predmetni zadevi nikakor ni podana višja sila oziroma okoliščine, na katere ni mogla vplivati in ki bi tožeči stranki preprečevale pravočasno zaključiti študij. Tožeča stranka se tekom sodnega postopka sploh ni sklicevala na višjo silo in uporabo 240. člena OZ, zato v tem delu odločitev sodišča prve stopnje za toženo stranko predstavlja sodbo presenečenja. Nadalje pa tožena stranka poudarja, da je določilo 240. člena OZ, ki omogoča uporabo višje sile v OZ umeščeno 3. poglavje poimenovano učinki, obveznosti, pravica do povračila škode. Eno je neizpolnitev obveznosti, povsem drugo pa povračilo škode zaradi zamude v izpolnitvi oziroma neizpolnitve kot take. Sodišče ne more uporabiti določila 240. člena OZ, saj ni mogoče govoriti o odgovornosti za škodo, ki bi se ji tožnik lahko ekskulpiral. Obveznost naloženega vračila državne štipendije je posledica prenehanja štipendijskega razmerja, ki je nastopilo zaradi zamude v izpolnitvi obveznosti. Zahtevani znesek vračila v višini 2.160,00 EUR ne predstavlja povračila škode, ki bi se ji tožnik zaradi razlogov, na katere ne bi imel vpliva, lahko izognil. Gre za vračilo prejetih sredstev zaradi nepravočasno izpolnjene obveznosti. Da bi bilo mogoče neupravičeno prejete zneske državne štipendije tolmačiti kot škodo, nastalo zaradi nezmožnosti pravočasne izpolnitve obveznosti, je tako materialnopravno povsem zgrešeno. Pravočasna izpolnitev obveznosti oziroma zamuda pri izpolnitvi je povsem drug pravni pojem, kot pa škoda, ki je pogodbi zvesti stranki nastala zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti. Te škode (ne pa izpolnitve osnovne obveznosti) se po 240. členu OZ lahko ekskulpira tisti, ki pride v zamudo iz razlogov, ki niso v njegovi sferi. Tudi sicer je uporaba določil OZ v sferi javnopravnih razmerjih neustrezna. ZŠtip-1 kot materialni predpis, ki na upravnem področju ureja štipendijska razmerja jasno in nedvoumno določa v katerih primerih in na kakšen način je možno podaljšati rok za zaključek izobraževalnega programa. Jasno definira opravičljive razloge in katera dokazila so upoštevna za uveljavitev posameznega razloga. Razlaga z analogno metodo oziroma sklepanjem iz podobnega na podobno tako ni le napačna, ampak tudi nepotrebna, saj so določila področnega ZŠtip-1 jasna in nedvoumna. O pravni praznini področja socialne varnosti ni mogoče govoriti. Izjemna vračila štipendije so opredeljena v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1. Ko štipendijsko razmerje preneha, je vračilo neupravičeno prejetih zneskov osnovano na principu neopravičene obogatitve in ne odškodninske odgovornosti, zato specialno urejanje povračila škode sploh ni potrebno. Upravni organ z naloženim vračilom državnih štipendij tožeči stranki ni naložil povračila škode, ampak vračilo zgolj tistega, kar je tožnik neupravičeno prejel. Prav tako v okoliščinah konkretnega primera ni bil podan nobeden od bistvenih elementov opravičljivega zdravstvenega razloga iz četrtega odstavka 87. člena ZŠtip-1. Po podaljšanju roka za zaključek izobraževanja v izogib vračilu državne štipendije, zato ta ne more biti upošteven. Ker je rok iz 2. alineje 92. člena ZŠtip-1 materialni rok prekluzivne narave, katerega zamuda ima za posledico izgubo materialne pravice, tožeča stranka pa ni izkazala opravičljivega razloga za podaljšanje tega roka, je nastal dolg iz naslova vračila štipendije za nepravočasno zaključen letnik oziroma izobraževanje. Tožeča stranka je zdravstvene razloge izpostavila šele v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. V razgovoru s svetovalno delavko je tožeča stranka izjavila, da svojo situacijo glede vračila razume, nato pa še istega dne po elektronski pošti preposlala prošnjo za odlog vračila državne štipendije. Navaja, da zaradi prekrivanja časovne razporeditve predmetov ni imela dovolj časa, da bi opravila še zadnji izpit. Svoje zdravstvene težave je izpostavila šele v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo, ali sta tožnikova poškodba in zdravljenje vplivala nanj do te mere, da tožeča stranka ni mogla pravočasno zaključiti študija, bi moralo sodišče angažirati sodnega izvedenca. Po mnenju tožene stranke razlog za nepravočasno dokončanje študija ni bil zdravstveni. Vsa zdravstvena dokumentacija tožeče stranke, ki datira v obdobje leta 2020, je za predmetni socialni spor povsem brezpredmetna. Da je bilo zdravljenje zaključeno že v januarju 2018, navaja tudi tožeča stranka v pritožbi z dne 6. 1. 2020. Tožeča stranka je v tožbi sama navedla, da je septembra 2016 imela drugo operacijo in da je napredovala v 3. letnik, kar potrjujejo tudi odločbe organa prve stopnje z dne 25. 11. 2016. Na tej podlagi je bil tožnik upravičen do državne štipendije za višji letnik (štud. leto 2018/2019). Če je lahko tožnik v letu, ko je imel drugo operacijo, opravil vse študijske obveznosti, nikakor ni mogoč zaključek, da so zdravstvene težave povezane z zvitim gležnjem, razlog, da študija ni dokončal do 30. 9. 2019. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno že v letu 2018, ob zaključku študijskega leta 2018/2019 mu je ostal le še en izpit, ki ga je opravil v februarju 2020, torej leto in pol kasneje. Mnenje osebnega zdravnika z dne 12. 5. 2020, je bilo izdano celo po datumu določbe organa druge stopnje. Sodišče prve stopnje nima potrebnega medicinskega znanja za ugotovitev stopnje zdravstvenih težav tožeče stranke. Zaključek o njihovem vplivu na izpolnjevanje študijskih obveznosti bi lahko napravilo le, če bi predhodno v sodnem postopku angažiralo ustreznega sodnega izvedenca. Zato gre za sodbo presenečenja. Le lečeči zdravnik specialist je tisti, ki lahko ugotovi, da je zdravstveno stanje vplivalo na to, da štipendist ni mogel izpolniti svojih študijskih obveznosti (četrti odstavek 87. člena). Potrdilo osebne zdravnice tožeče stranke je povsem brezpredmetno. Tudi imenovani sodni izvedenec bi moral biti specialist ortoped, splošni zdravnik namreč take presoje ne more podati. Sodišče prve stopnje je napačno zavzelo stališče, da se je tožnik kontinuirano zdravil in rehabilitiral v študijskih letih od 2016 do 2019 ter se pri tem sklicevalo na mnenje njegove osebne zdravnice, datirano v maju 2020. Ni se opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka v letih, ko je bilo zdravljenje najbolj aktivno, napredovala pri študiju, od leta 2018 dalje, pa je en sam izpit opravljala v letu in pol. Zaključek, da je dolgotrajna sanacija poškodovanega gležnja ob tožnikovih navedbah, da je bilo zdravljenje zaključeno v letu 2018, negativno vplivala na njegove študijske sposobnosti, pa je protispisna. Višja sila v svoji definiciji vsebuje tudi pogoj, da dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali pa se mu izogniti ali ga odvrniti. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj medicinske dokumentacije za leti 2018 in 2019 ni. Če bi tožnik razpolagal s kakršnimikoli izvidi specialista ortopeda od marca 2018 do februarja 2020, bi jih najverjetneje predložil in šele s tem izkazal in dokazal morebitno višjo silo, ob nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja v mesecih neposredno pred zahtevanim zaključkom študija. Od zadnjega izvida 15. 2. 2018 pa do konca septembra 2019, ko bi tožnik moral diplomirati, torej več kot eno leto in pol, niso izkazane nikakršne zdravstvene težave tožeče stranke, povezane s sanacijo poškodovanega gležnja, še manj pa izkazana njihova nepričakovanost. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je izrek odločbe organa prve stopnje nejasen oziroma nerazumljiv, ker ni razvidno, s katerim dnem naj bi tožniku pravica do državne štipendije prenehala. Štipendijsko razmerje je trajalo vse do dneva, ko bi tožnik še lahko pravočasno zaključil izobraževanje, po tem roku pa je prenehalo. Tako ni bila dolžnost organa prve stopnje, da v odločbi navede datum prenehanja pravice do državne štipendije. Posledično je nastopila predvidena posledica-vračilo prejetih zneskov štipendije za študijsko leto 2017/2018. Vračilo je organ prve stopnje tožniku naložil z odločbo z dne 27. 12. 2019. Tudi ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v predmetni zadevi dosežen namen štipendiranja. Razlaga sodišča v tej smeri je napačna ter v popolnem nasprotju z načelom pravne varnosti, preverljivosti in preglednosti. Če štipendist zaključi izobraževanje po predvidenem roku, namen štipendiranja ne more biti dosežen. Odločitev, da je štipendijsko razmerje prenehalo, tožeča stranka pa ni dolžna vrniti zneskov, je tako sama s seboj v nasprotju.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da pritožba tožene stranke opisuje neresnično vsebino in zatrjuje dejstva, ki so napačna. Odločitev sodišča prve stopnje je povsem pravilna. Pri tožeči stranki so bili podani opravičljivi zdravstveni razlogi po Zakonu o štipendiranju. S pritožbenimi navedbami in napačno opredelitvijo zdravstvenega stanja je toženka popolnoma diskreditirala in očrnila tožečo stranko. V tej zadevi je irelevantno, kdaj je tožeča stranka izpostavila zdravstvene razloge. Opravičljivi zdravstveni razlogi so nastali pri tožeči stranki ravno v študijskem letu 2018/2019. Kontinuirane zdravstvene težave so povzročile domino efekt, ker si je tožeča stranka opravljanje izpitov, ki so ostali za uspešen zaključek študija (samo iz predmeta Mednarodno zasebno pravo) prerazporedila po svojih zmožnostih. Posvetila se je opravljanju tistih izpitov, ki so ji ostali iz prejšnjih letnikov. Tožeča stranka je prejemala državno štipendijo in je morala napredovati v višje letnike. Za zaključek študija ji je ostal izpit, ki ga zaradi opravičljivih zdravstvenih razlogov, ni zmogla opraviti, saj je bil naslednji izpitni rok določen šele v februarju 2020. Prestala je artroskopijo desnega gležnja z dodajanjem matičnih celic kostnega mozga. Rehabilitacija in pooperativno zdravljenje je bilo za tožnika dolgotrajno, boleče in naporno. Gre za tehnično razmeroma zahteven poseg, ki je pri tožeči stranki terjal hospitalizacijo. Rehabilitacija oziroma zdravljenje je trajalo 9 mesecev. Nepravilna je pritožbena trditev, da je bilo zdravljenje zaključeno v začetku leta 2018, saj zdravljenje pri tožniku še vedno traja. Kljub temu, da je sanacija gležnja po artroskopiji dolgotrajna in boleča, je tožeča stranka želela svoje študijske obveznosti opravljati kar se da sproti. In ravno tu je najti razlog, ki opravičuje vračilo štipendije - daljša odsotnost, ki je vplivala na zmanjšanje študijskih sposobnosti tožeče stranke. Neustrezno je pritožbeno grajanje, da bi moralo sodišče angažirati sodnega izvedenca. Iz uradnih izvidov je jasno razvidno, da je zdravstveno stanje tožnika vplivalo na njegove študijske sposobnosti, tako da tožnik ni diplomiral pravočasno. Trditev tožene stranke, da razlogi za nepravočasno dokončanje študija niso bili zdravstveni, saj je poškodba nastala v letu 2014, je neustrezno. Tožena stranka ni strokovnjak na področju medicine, zato so navedbe tožene stranke na tem mestu brezpredmetne. Zaradi trenutne epidemiološke situacije (epidemija COVID-19) je bil nov pregled pri specialistu ortopedu prestavljen za nedoločen čas. Iz predložene zdravstvene dokumentacije iz leta 2016, 2017 in 2018 je jasno in nedvoumno razvidno, da bodo potrebne dodatne fizioterapije in manualna terapevtska obravnava. V študijskem letu 2018/2019 je okrevanje oziroma rehabilitacija še vedno vplivala na študijske sposobnosti tožeče stranke do te mere, da do 30. 9. 2019 ni zmogla zaključiti študija. Tožeča stranka je angažirala tudi osebnega zdravnika, ki je izdal mnenje, iz katerega jasno izhaja, da je imela tožeča stranka v študijskem letu 2018/2019 daljše zdravstvene težave, ki so bistveno vplivale na študijske sposobnosti tožeče stranke, kar ugotavlja implicitno v svojih izvidih tudi zdravnik specialist. Mnenju osebnega zdravnika iz izvida 15. 2. 2018 je sledil tudi zdravnik specialist radiolog, ki je ugotovil, da je na sliki (MR) viden nepopolni horizontalni stresni zlom, ki je bil prisoten že prej (v letih 2018/2019), vendar ni bil viden na RTG, kar je kasneje potrdila MR preiskava, ki je natančnejša. Vsa zdravstvena dokumentacija, iz katere je razvidno, da zdravljenje še ni zaključeno in bo potrebno nadaljevanje, je v neposredni vzročni zvezi z nepravočasnim zaključkom študija. Zaradi kompleksnosti poškodbe in samega zdravljenja je tožeča stranka v vmesnem obdobju lahko opravljala zgolj obveznosti oziroma izpite iz preteklih letnikov, ki so izostali zaradi zdravstvenih razlogov. To je privedlo do kopičenja še neopravljenih izpitov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo niti do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, na katere se sklicuje tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2020 in odločbo CSD A. št. ... z dne 27. 12. 2019, na podlagi katerih bi tožeča stranka morala vrniti prejete zneske štipendije za obdobje od oktobra 2017 do septembra 2018 v skupnem znesku 2.160,00 EUR. Pri predmetni zadevi je potrebno uporabiti Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip‑1) skladno s 23. členom prehodnih in končnih določb (ZŠtip‑1B, Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami), kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pravno podlago ustrezno povzelo, zato je pritožbeno sodišče sedaj ne bo ponovno navajalo.

7. Glede na obširno pritožbeno razlogovanje o napačni uporabi višje sile, opredeljene v 240. členu OZ, pritožbeno sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 12/2021 z dne 30. 3. 2021, kjer je VS RS opozorilo na opredelitev višje sile v 3. členu ZŠtip-1, v povezavi z 240. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Vrhovno sodišče RS se je izrecno opredelilo, da je potrebno pravno praznino, ki je v ZŠtip-1 glede vprašanja, kako višja sila vpliva na obveznost povrnitve štipendije v primeru, ko štipenditor izpolni svoje obveznosti oziroma jo izpolni pri prekoračitvi roka, napolniti ob upoštevanju določbe 240. člena OZ, ki v takem primeru predvideva, da je dolžnik prost odgovornosti.1

8. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne je res pridržano sodišču, vendar ne gre za prosto presojo. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem pri odločanju o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave RS).2 Vendar sodišče ni storilo nobeno izmed očitanih kršitev, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Prvostopno sodišče je dokazni postopek tako pravilno vodilo v smeri ugotovitev, ali je šlo pri razlogih, ki jih je za zamudo pri dokončanju izobraževanja navajala tožeča stranka, v resnici za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim ni mogla izogniti in jih tudi ne predvideti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča prve stopnje, da je pri tožeči stranki izkazano, da so zdravstveni razlogi, ki jih je tožeča stranka navajala, možno opredeliti kot višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim ni mogla izogniti.

10. Po oceni pritožbenega sodišča ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v svojem razlogovanju ustrezno pojasnilo, zakaj šteje, da tožeča stranka študija, zaradi opravičljivih zdravstvenih razlogov, ni končala v roku. Prvostopno sodišče je na podlagi podrobno povzetega zdravljenja pravilno ugotovilo, da je poškodba iz leta 2014 zahtevala dolgotrajno zdravljenje, ki ni zaključeno niti sedaj. Pri tožeči stranki ne gre zgolj za banalno zvit gleženj, temveč za poškodbo, ki je zahtevala artroskopijo desnega gležnja z dodajanjem matičnih celic iz kostnega mozga in s tem povezano dolgotrajno pooperativno zdravljenje in rehabilitacijo. S strani tožene stranke niti v odgovoru na pritožbo, niti v nadaljnji pripravljalni vlogi ni razviden predlog za angažiranje sodnega izvedenca. Že tekom upravnega postopka je bilo razvidno, da se tožeča stranka sklicuje na opravičljive zdravstvene razloge pri utemeljevanju ekskulpacije od odgovornosti vračila štipendije zaradi prekoračitve roka zaključka izobraževanja. Ne gre za sodbo presenečenja, saj se je na zdravstvene razloge tožeča stranka sklicevala že v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, nenazadnje pa je slednje razvidno iz njene celotne trditvene podlage. Tožena stranka se je v svojem pravnem razlogovanju, do teh razlogov tudi opredelila. Nenazadnje bi ob takšni trditveni podlagi tožeče stranke in sodni praksi, morala tožena stranka ob zadostni skrbnosti predvideti pravne vidike, ki jih bo presojalo sodišče.3 Toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave, saj se je imela možnost opredeliti do vseh odločilnih dejstev in pravne argumentacije tožeče stranke. Kateri dokazi bodo izvedeni, je sicer odločitev sodišča, vendar lahko vsaka stranka poda dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki bodo potrdili njene trditve oziroma ugovore. Tožena stranka dokaznega predloga za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda ni podala, pa čeprav se je skozi celotni postopek (predhodni upravni in sodni postopek) vlekla rdeča nit zdravstvenih razlogov, ki so tožeči stranki preprečevali zaključiti izobraževanje v določenem roku.

11. Tudi samo dejstvo, da je poškodba nastala že v letu 2014,4 ne dokazuje, da slednje ne more predstavljati ovire za pravočasen zaključek študija. Izkazano je, da so posledice te poškodbe zahtevale dolgotrajno zdravljenje, ki so po pravilni dokazni oceni prvostopnega sodišča pomembno negativno vplivale na izpolnjevanje študijskih obveznosti. Življenjsko razumljiva in logična je trditev tožeče stranke, da je zaradi dolgotrajne in izčrpne rehabilitacije v celotnem obdobju, lahko v vmesnih obdobjih opravljala le določeno število izpitov, zaradi česar se je primarno usmerila na tiste, s katerimi je izpolnila pogoje za napredovanje v višji letnik. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti razlogovanju pritožnika, da dejstvo vmesnega napredovanja tožeče stranke v višji letnik, avtomatično onemogoča zaključek sodišča, da so navedeni zdravstveni razlogi vplivali na pravočasen zaključek celotnega izobraževanja. Bistveno je izpostaviti, da so izvidi iz različnih časovnih obdobij lahko pomembni tudi pri presoji zdravstvenega stanja,5 kadar povzemajo in opisujejo predhodne zdravstveno stanje oziroma opisujejo prihodnje zdravljenje oziroma prognozo. Tako je mogoče povsem slediti tožeči stranki, da je v procesu zdravljenja in rehabilitacije izpolnjevala študijske obveznosti, vendar ne v celoti, zaradi česar ji je posledično po 30.9. 2019 ostal še neopravljen izpit iz predmeta Mednarodno zasebno pravo.6

12. Ob dejstvu, da se je sodišče o naravi opredeljenih zdravstvenih razlogov seznanilo iz predloženih dokazov s strani tožeče stranke in da nobena izmed strank ni predlagala imenovanja sodnega izvedenca, sodišče ni ugotovilo potrebe po angažiranju sodnega izvedenca. Načelo materialne resnice in preiskovalno načelo v socialnem sporu ne pomeni, da mora sodišče vedno po uradni dolžnosti izvesti dokaz s sodnim izvedencem. Do slednjega pride le, če gre za substanciran dokazni predlog s strani strank oziroma, če glede na izvedene dokaze samo oceni, da bi bilo to potrebno, česar v okoliščinah konkretnega primera ni ugotoviti. Sodišče je imelo na vpogled izvide lečečih specialistov in potrdilo osebne zdravnice iz maja 2020.7 Res je, da sodišče samo nima medicinskega znanja, da bi lahko presojalo izvide lečečih specialistov, vendar je sodišče presojalo potrdilo osebne zdravnice kot dokaz. Osebna zdravnica je podala mnenje o vplivu zdravstvenih težav tožeče stranke na njene sposobnosti in obveznosti, v katerega sodišče ni podvomilo. Sodišču zato ne gre očitati, da je samovoljno, brez medicinskega znanja samo presojalo izvide lečečih specialistov. Slednje je namreč storila osebna zdravnica, ki je na tej podlagi podala svoje mnenje v zdravniškem potrdilu z dne 12. 5. 2020. Predloženo zdravniško potrdilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Sicer ne pomeni, da mora sodišče podanemu mnenju obvezno slediti. V primeru kakršnegakoli dvoma v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovne usposobljene osebe.8 Dokazni oceni kot taki je lahko podvržen le izvedeni dokaz, ne pa same trditve strank. Da je predloženo zdravniško potrdilo verodostojen dokument, ki je sodišče prepričalo o tem, kar je navajalo, potrjujejo tudi ustrezni podpisi in žigi, tako da v verodostojnost zdravniškega potrdila ne gre dvomiti. Zdravniškemu potrdilu, ki ga je izdala tožnikova osebna zdravnica, ni mogoče odrekati značaja javne listine, zgolj zaradi tega, ker je šlo za tožnikovo osebno zdravnico. Nenazadnje pa prvostopno sodišče ni bilo seznanjeno z nasprotnim strokovnim zdravstvenim mnenjem, zato je pravilno sledilo vsebini obravnavanega potrdila.

13. Res je skladno z določilom četrtega odstavka 87. člena ZŠtip-1 lečeči zdravnik specialist tisti, ki lahko ugotovi, da je zdravstveno stanje vplivalo na to, da štipendist ni mogel izpolniti svojih študijskih obveznosti. Zato je tožeča stranka kontaktirala lečečega specialista oziroma operaterja, kar izkazuje predložena elektronska korespondenca med tožečo stranko in samim operaterjem (priloga A 14). Le-ta potrjuje, da je tožeča stranka poskušala pri operaterju dobiti sporno potrdilo, vendar jo je lečeči specialist napotil na osebno zdravnico, ker specialisti naj ne bi bili pravi naslov za izdajanje posebnih mnenj, potrdil. Tožeča stranka se je zato upravičeno obrnila na osebno zdravnico, ki ji je vsled napotitve s strani lečečega specialista, mnenje tudi izdala. Posledično je šteti, da je tožeča stranka s predložitvijo tega potrdila, izkazala obstoj opravičljivih zdravstvenih razlogov oziroma višjo silo, kot jo opredeljuje pravna podlaga.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi sodišča, saj se je sodišče v 11., 12. točki in v 13. točki zadovoljivo opredelilo do vseh ključnih in odločilnih dejstev ter podalo ustrezno dokazno oceno v 13. točki obrazložitve sodbe.9 Neuspešno mora ostati tudi pritožnikovo razlogovanje glede stališča sodišča prve stopnje o pomanjkljivem izreku odločbe organa prve stopnje in relevantnosti namena štipendiranja.

15. Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Seveda pod pogojem, da dokaže, da svoje obveznosti v konkretnem primeru dokončanje študija v roku ni mogel izpolniti iz razlogov višje sile kot jo je opredelil že matični zakon, torej ZŠtip-1. 2 Odraz tega ustavnega načela na procesnem področju načela kontradiktornosti (5. člen ZPP). Kršitev tega načela pomeni absolutno bistveno postopkovno kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). 3 Sodba VDSS Psp 47/2020 z dne 6. 5. 2020. 4 Kar je 5 let pred predvidenim zaključkom študija. 5 Ki morebiti časovno ne zapade pod izdajo izvida. 6 Le-tega je opravila ob prvem razpisu roka februarja 2020. 7 V katerem ugotavlja, da so zdravstvene težave tožeče stranke bistveno vplivale na njegove študijske sposobnosti in obveznosti. 8 Sodnega izvedenca. 9 Sodišče se mora opredeliti vsaj do nosilne sodne prakse in pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna.