Jedro

Ker se pravni predniki tožeče stranke neovirano, vsaj v obdobju zadnjih 30 let uporabljali sporno traso služečega zemljišča za hojo in za vožnje z vsemi motornimi vozili, je služnost v obsegu iz tožbe priposestvovala tudi tožnica.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo in sklep se zavrneta in se potrdita izpodbijani sodba in sklep, pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III spremeni tako, da se glasi: “Tožene stranke so dolžne tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 911,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, paricijski rok pa začne teči po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.”

II. Tožeča in tožene stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 765/2010 z dne 27. 8. 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 286/4. travnik v izmeri 1.128,00 m2, ki je pripisana v vl. št. ... k.o. ..., katere zemljiškoknjižni lastniki so bili toženci K. A., roj. 21. 1. 1968, K. B., roj. 5. 6. 1993 in K. C., roj. 7. 12. 1995, vsak do ¼ in s priimkom Kn. v zemljiško knjigo vpisani toženci K. A., roj. 21. 1. 1968, K. B., roj. 5. 6. 1993 in K. C., roj. 7. 12. 1995, vsak do 1/12, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po cestni trasi v skupni dolžini 14,40 metra, ki jo predstavlja utrjen pesek, vse na parc. št. 286/4., ki poteka po parc. št. 286/4. tako, da teče njen južni rob ob meji s parcelo 286/2., njen severni rob pa v tromeji med parc. št. 286/5., 286/2. in 286/4., kot izhaja iz skice sodne meritve 2/2015 izvedenskega mnenja T. C. z dne 14. 5. 2015 z mastno izrisano prekinjeno linijo pika-črtica (travnata pot do štepiha-pr. L.) do točke ST5 ter se trasa nadaljuje in zaključi ob robu strehe provizorija, kot od točke ST5 naprej izhaja iz skice sodne meritve izvedenskega mnenja T. C. z dne 10. 7. 2009, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 826/2. stanovanjska stavba v izmeri 138,00 m2 in dvorišče v izmeri 53,00 m2, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., katere lastnica je tožnica. Skici sta sestavni del te sodbe. Višji tožbeni zahtevek na ugotovitev služnosti pravice hoje in voženj z vsemi motornimi vozili je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. S sklepom o popravi P 765/2010 z dne 20. 10. 2015 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sodba Okrajnega sodišča v Celju P 765/2010 z dne 27. 8. 2015 popravi tako, da sedaj pravilno glasi: - izrek v točki I: “I. Ugotovi se, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 286/4. travnik v izmeri 1.128,00 m2, ki je pripisana vl. št. ... k.o. ..., katere zemljiškoknjižni lastniki so bili toženci K. A., roj. 21. 1. 1968, K. B., roj. 5. 6. 1993 in K. C., roj. 7. 12. 1995, vsak do ¼ in s priimkom Kn. v zemljiško knjigo vpisani toženci K. A., roj. 21. 1. 1968, K. B., roj. 5. 6. 1993 in K. C., roj. 7. 12. 1995, vsak do 1/12, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po cestni trasi v skupni dolžnini 14,40 m, ki jo predstavlja utrjen pesek, vse na parc. št. 286/4., ki poteka po parc. št. 286/4. tako, da teče njen južni rob ob meji s parceli 286/2., njen severni rob pa 2,5 m od tromeje med parc. št. 286/5., 286/2. in 286/4., kot izhaja iz skice sodne meritve 2/2015 izvedenskega mnenja T. C. z dne 14. 5. 2015 z mastno izrisano prekinjeno linijo pika-pika-pika-črtica-črtica-pika-pika-pika (prikaz meje travnate poti-L.) do točke ST5 ter se trasa zožena nadaljuje in zaključi ob robu strehe provizorija, kot od točke ST5 naprej izhaja iz skice sodne meritve izvedenskega mnenja T. C. z dne 10. 7. 2009, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 286/2. stanovanjska stavba v izmeri 138,00 m2 in dvorišče v izmeri 53,00 m2, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., katere lastnica je tožnica. Skici sta sestavni del te sodbe.” Prav tako je s tem sklepom popravilo obrazložitev v točki 61 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je po ponovno izvedenem dokaznem postopku, na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je F. H. nepremičnino parc. št. 286/2. k.o. ... tako kot danes tožnica uporabljala v stanovanjske namene, sodišče pa je zaradi tega, ker je del nepremičnine parc. št. 286/4., ki je bila ob vložitvi tožbe last tožencev, v vsem tem obdobju, ko je tukaj prebivala, torej dobrih 30 let, uporabljala za hojo, oziroma je po njej dostopala do svoje hiše, zaključilo, da je bila v korist njene nepremičnine, ki je sedaj last tožnice, služnostna pravica hoje po delu nepremičnine parc. št. 286/4., ki je bila ob vložitvi tožbe last tožencev priposestvovana, še preden je F. H. umrla. Za priposestvovanje so bili namreč izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji, F. H. je kot lastnica gospodujoče stvari služnostno pravico hoje za dostop do svoje stanovanjske hiše izvrševala v obdobju 20 let oziroma več, čemur lastniki služeče stvari niso nasprotovali in toženci se niso upirali, da F. H. hodi preko dela njihove nepremičnine, niti iz njihovih navedb ne izhaja, da bi to počela na silo ali z zvijačo, da bi s tem zlorabila njihovo zaupanje, ali pa da je bila služnost dovoljena le do preklica. Pravna naslednica S. L. K. pa takšne oblike izvrševanja služnosti ni opustila. Le-ta je dostopala s kolesom in s samokolnico, z osebnim avtom po sporni poti pa so ji za potrebe adaptacije hiše s tovornim vozilom pripeljali tudi material za fasado in “rušt”. Njeni uporabi za vožnjo preko sporne parcele do oktobra 2004 ni nihče nasprotoval. Tožnica pa je od meseca marca 2000 sporno traso uporabljala za dostopanje do svoje nepremičnine za vsakodnevne stanovanjske potrebe, kakor tudi za potrebe adaptacije njene stanovanjske hiše. Vozila je z osebnim vozilom, občasno pa tudi s kombijem in tovornjakom. Njena pravna prednica F. H. je torej po zaključku sodišča prve stopnje služnost voženj po sporni cesti na parc. št. ... ob nenasprotovanju lastnika služečega zemljišča ter upoštevanjem modernizacije prevoznih sredstev dejansko izvrševala v nepretrganem obdobju 20 let in tako je prišlo do priposestvovanja služnosti voženj s takšno vsebino kot je predmet zahtevka (z vsemi motornimi vozili). Glede obsega uporabe te poti pa se je sodišče v celoti oprlo na izpovedbo S. L. K. in H. D., ki pa nista potrdila, da je služnostna trasa v obdobju, ki je odločilna za priposestvovanje služnosti, potekala tudi po površini kasneje razširjenega dovoza na spornem trikotniku, saj je glede površine uporabe poti odločilna izpovedba S. L. K., ki uporabe v tem delu ni potrdila. Priča H. D. pa v svoji izpovedbi v tem delu ni bil konsistenten in je zato prvotna izpovedba v tem delu neprepričljiva. Opis služnostne trase je sodišče ob upoštevanju tožbenega zahtevka prilagodilo z rezultatom dokaznega postopka in se je pri svojem odločanju oprlo na mnenje izvedenca, saj gre pri njem za mnenje strokovnjaka s področja geodetske stroke. Obe skici, ki prikazujeta širino in dolžino služnostne trase pa sta sestavni del izreka sodbe sodišča prve stopnje, kakor tudi sklepa o popravi. O pravdnih stroških je odločilo po odločbi tretjega odstavka 163. člena ZPP (tako sodišče v točki 68 obrazložitve) in je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka, saj je tožnica uspela le z delom svojega zahtevka delno glede ugotovitve služnostne pravice hoje in vožnje, v preostalem delu pa so s svojimi ugovori uspeli tudi toženci.

2. Zoper sodbo podajajo pritožbo tožene stranke po svojem pooblaščencu zoper prisodilni del (točka I. izreka). Pritožbo podajajo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določbe ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in nasprotuje razlogom sodbe. Iz izpodbijanega izreka izhaja, da južni rob cestne trase leži ob meji parc. št. 286/2. iz izreka sodbe in skic, kot sestavni del tega, ni jasno kaj je severni in kaj južni rob. Po izreku, kot je v izpodbijani sodbi oblikovan v točki I., bi torej izhajalo, da je severni rob tam, kjer je južni rob, kar pa seveda ni mogoče. Sodišče je tako napačno opisalo kje poteka severni in kje poteka južni rob služnostne poti. Glede na razloge sodbe iz točke 35 in 60 obrazložitve bi sodišče moralo izreči, da je severni rob dejansko za 2,5 metra oddaljen od tromeje med parc. št. 286/5., 286/2. in 286/4. in poteka po liniji kot izhaja iz skice sodne meritve 2/2015 izvedenskega mnenja T. C. z dne 14. 5. 2015 z mastno izrisano prekinjeno linijo pika-pika-pika-črtica-črtica-pika-pika-pika do točke ST5 od tam pa se trasa zožena nadaljuje in zaključi ob robu strehe provizorija, kot od točke ST5 naprej izhaja iz skice sodne meritve izvedenskega mnenja T. C. z dne 10. 7. 2009, tako pa iz izreka v točki I širina sporne poti sploh ni opredeljena. Pri tem tudi ni opredeljeno izhodišče dolžine in širine, ki pa je po skici izvedenca z dne 10. 7. 2009 pri tromeji označeni z zapisom “stoj” in številka 116..., kar v izreku sodbe prav tako ni opredeljeno. Širina poti tako znaša od samega uvoza v širini 2,5 metra in nato pride do zožitve na 2,35 metra ter se nadalje do zožitve do zaključka sporne trase, to je roba strehe provizorija, kakor to izhaja iz skice meritve z dne 10. 7. 2009 v zvezi s skico meritve 2/2015. Nadalje je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka sodbe pod točko I izhaja, da se ugotovi služnost voženj z vsemi motornimi vozili, nasprotno temu pa iz razlogov v točki 46 obrazložitve izhaja, da služnostna pravica voženj z drugimi motornimi vozili ni mogla biti priposestvovana, kar je v nasprotju z razlogi v točki 57 obrazložitve, da je prišlo do priposestvovanja služnosti s takšno vsebino, kot je predmet zahtevka z vsemi motornimi vozili. V skici sodne meritve 1/2015 je z odebeljenimi puščicami zarisana trasa tudi glede peš dostopa na njeno nepremičnino (v skici zapisano peš dostop J.). Ta peš dostop v celoti poteka po nepremičnini 286/2. in prav nič po nepremičnini parc. št. 286/4., zato ni nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku o ugotovitvi služnosti hoje po nepremičnini parc. št. 286/4.. V zvezi s tem so razlogi v točki 66 obrazložitve ne le pomanjkljivi, temveč tudi zmotne presoje, saj če služeče zemljišče hoji ne služi, ga ni dopustno obremenjevati v nobeni meri. Tožeča stranka je vse svoje trditve usmerila v zatrjevano in zahtevano pravico voženj, nič pa v smeri hoje. Tako se trditev glede poteka in širine služnostne trase utemeljuje s tem, kje da se je vozilo, tako da zmotno pri presoji izhaja tudi sodišče prve stopnje glede na razloge v točki 66 obrazložitve. Glede na to, da v tej smeri, torej same hoje, tožeča stranka sploh ni podala kakšnih določnih trditev na skici 1/2015 pa izhaja jasen prikaz, da se nepremičnina parc. št. 286/4. za hojo sploh ne uporablja, bi sodišče moralo v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Tako se izkaže, da za zahtevano in v izpodbijanem delu sodbe prisojeno služnostno pravico hoje niti ni vseh pravno relevantnih trditev, niti to ne izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. S tem je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na obrazloženo predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter priglašajo pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka. Po mnenju tožeče stranke v izreku sodbe, obseg služnosti po svoji širini in dolžini ni definiran in je tožeča stranka kot služnostna upravičenka kot takšno v zemljiški knjigi tudi ne bo mogla vpisati. Točen zapis je glede na spornost razmerja s toženo stranko, za tožečo stranko zelo pomemben. Tožeča stranka meni, da je zaradi tega izrek o obsegu služnostne pravice nedoločen, v nasprotju z ugotovitvami sodišča, kot izhaja iz obrazložitve, zaradi česar je storjena bistvena kršitev pravil postopka. Pritožbo podaja tudi zoper zavrnilni del v točki II izreka, kjer je presežni tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče je v tem delu zavrnilo zahtevek za ugotovitev služnosti tudi v trikotniku, ker je na osnovi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da priposestvovalna doba še ni potekla. Pri tem se je oprlo na izpoved priče S. L. K. ter H. D. v ponovljenem postopku (v prejšnjem postopku je izpovedal, da se sporni trikotnik uporablja vseskozi). Za tožnico, ki služnost izvaja tudi v tem delu, je omenjeni sporni trikotnik bistvenega pomena za izvajanje služnosti. Enako izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca C. T., ki navaja, da je takšna širitev potrebna za možnost izvajanja dovoljene služnosti z motornimi vozili. Podobno so izjavile priče T. K., L. S. in H. D. Brez možnosti uporabe tega trikotnika tožnica služnosti ne more izvajati zaradi prizidka (podaljšanja) objekta tožene stranke; (glej izjavi priče D. na obravnavi 21. 4. 2015). Tudi priča S. L. K. je na isti obravnavi izpovedala, da je bilo pri uvozu potrebno paziti, da ni šla v sosednjo hišo, torej je morala zaviti in je tem obsegu tudi uporabljala pot do objekta, ki je sedaj v lasti tožnice. Tožnica je vse od nakupa stanovanjske hiše izvajala služnost na tak način, pred njo pa S. L. K. Sodišče je naredilo zaključek, da je služnost v spornem obsegu nastala med 1989 in 2000, torej je obstajala že pred prehodom lastništva na tožnico že na osnovi tega, sicer zmotnega zaključka sodišča, tožeča stranka zatrjuje, da je v tem obsegu služnost obstajala že prej in se pri tem sklicuje tudi na predložene listine - kupne pogodbe o prenosu lastništva. Tožnica se ne more strinjati z zaključkom sodišča, da pogodbeno določilo o služnosti pravici nima vpliva na odločitev sodišča, saj je bila služnost izvajana v zatrjevanem obsegu ravno na osnovi tega, kar ji je zagotovila S. L. K. in je bilo v pogodbi tudi zapisano. V skladu z določili SPZ je potrebna 10-letna priposestvovalna doba za pridobitev služnosti. 269. člen SPZ pa še določa, da se v primeru, da je priposestvovalna doba začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, se uporabljajo določila SPZ. Tožnica je torej služnost priposestvovala tudi na spornem trikotnem delu, glede katerega je bil zahtevek zavrnjen. Pritožbo podaja tudi zoper stroškovno odločitev in navaja, da je tožnica v prejšnjem postopku zahtevala povračilo stroškov, ne pa v tem postopku. Tožničin zahtevek glasi na ugotovitev obstoja služnosti hoje in vožnje in v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela le v neznatnem delu (v spornem trikotniku). Zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za sam spor ni bistvena, kot tudi ne v delu, ko je tožena stranka to dolžna priznati. Tožeča stranka tako meni, da je upravičena do povračila pravdnih stroškov v celoti, posebej pa še uveljavlja povračilo stroškov te pritožbe v znesku odmerjene sodne takse.

4. Pritožbo podaja tožeča stranka tudi zoper sklep o popravi sodbe. Takšna poprava je po mnenju tožeče stranke glede na sporno razmerja s toženo stranko o izreku o obsegu služnostne pravice nedoločena, v nasprotju z ugotovitvami sodišča kot izhaja iz obrazložitve, zaradi česar je storjena bistvena kršitev pravil postopka. Poleg tega je del zahtevka, ki se nanaša na obseg služnosti zavrnjen in v nadaljevanju ponavlja pritožbene trditve glede tega spornega trikotnika, kot jih je navedla že v pritožbi zoper sodbo.

5. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam. Pravdne stranke na pritožbe niso odgovorile.

6. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo nista utemeljeni, prav tako ni utemeljena pritožba tožeče stranke zoper sklep o popravi. Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper izrek o pravdnih stroških, vsebovan v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo le pavšalno navaja, da služnostna trasa ni dovolj natančno opredeljena in opisana, kot bi to izhajalo iz izreka sodbe in sklepa o popravi sodbe. Iz sklepa o popravi jasno izhajajo koordinate poteka služnostne trase pravice hoje in vožnje po služečem zemljišču, saj sta skici izvedenca geodetske stroke sestavni del te sodbe. Opredeljena je skupna dolžina cestne trase in je opredeljena v skupni dolžini 14,40 metra, ki jo predstavlja utrjen pesek, vse na parc. št. 286/4., ki poteka po parc. št. 286/4. tako, da teče njen južni rob po meji s parc. 286/2., njen severni rob pa 2,5 metra od tromeje med parc. št. 286/5., 286/2. in 286/4. kot izhaja iz skice sodne meritve 2/2015 izvedenskega mnenja T. C. z dne 14. 5. 2015 in poteka do točke ST5, tu pa se trasa zoženo nadaljuje kot to izhaja iz skice in zaključi ob robu strehe provizorija kot od točke ST5 naprej izhaja iz skice sodne meritve izvedenskega mnenja T. C. z dne 10. 7. 2009. Tako je opredeljena tako dolžina kot širina sporne trase in pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena pritožba toženih strank v tem delu. Tožene stranke so podale pritožbo zoper sodbo, katero pa je sodišče prve stopnje nato s sklepom z dne 20. 10. 2015 dejansko tudi popravilo tako, da je iz popravljenega izreka sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, kje poteka južni rob trase služnostne poti in kje se zaključi na severnem delu, in je sodišče prve stopnje s popravo izreka odločilo, da poteka služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po cestni trasi v skupni dolžini 14,40 metra, ki jo predstavlja teren pesek, saj na parc. št. 286/4., ki poteka po parc. št. 286/4. tako da teče njen južni rob ob meji s parc. 286/2. in severni rob pa 2,5 metra od tromeje med parc. št. 286/5., 286/2. in 286/4., kot izhaja iz skice sodne meritve 2/2015 izvedenskega mnenja T. C. z dne 14. 5. 2015 z mastno zarisano prekinjeno linijo pika-pika-pika-črtica-črtica-pika-pika-pika (prikaz meje travnate poti-L.) do točke ST5 ter se trasa zožena nadaljuje in zaključi na robu strehe provizorija, kot od točke ST5 naprej izhaja iz skice sodne meritve izvedenskega mnenja T. C. z dne 10. 7. 2009, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 286/2.- stanovanjska stavba v izmeri 138,00 m2 in dvorišče v izmeri 53,00 m2, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., katere lastnica je tožnica. Skici sta sestavni del te sodbe.

8. Zoper sklep o popravi se tožene stranke niso pritožile in sodišče druge stopnje se v tej zvezi pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v sklepu o popravi, s katerim je sodišče prve stopnje dodatno obrazložilo kako poteka služnostna trasa, kje se nahaja njen južni rob in kje njen severni rob.(1) Pritožbi obeh pravdnih strank v tej zvezi torej glede določenosti in glede izvršljivosti tega dela izreka nista utemeljeni in ni podana očitana kršitev iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljeno v nadaljevanju tožene stranke navajajo, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je tožeči stranki prisodilo pravico vožnje z vsemi motornimi vozili, kar pa naj ne bi izhajalo iz obrazložitve same sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 57 obrazložitve zaključilo, da je tožničina pravna prednica F. H. služnost voženj po sporni parceli na parc. št. ..., ob nenasprotovanju lastnika služečega zemljišča ter ob upoštevanju modernizacije prevoznih sredstev dejansko le-to izvrševala v nepretrganemu obdobju 20 let in tako je prišlo do priposestvovanja služnosti voženj s takšno vsebino, kot je predmet zahtevka “z vsemi motornimi vozili”. Dodatno je to pojasnjeno še v točki 56 obrazložitve, da je F. H. od leta 1985 pa do prodaje nepremičnine v tem času, po ugotovitvah sodišča uporabljala ta del nepremičnine za vsakodnevne potrebe njenih prebivalcev z vsemi, v tistem času običajnimi, tudi motornimi vozili, zato je F. H. priposestvovala tudi služnost voženj s takšno vsebino, kot jo sedaj vtožuje tožnica. V točki 53, kar se prav tako pritožbeno ne izpodbija v smeri napačne ugotovitve dejanskega stanja, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so se po tej poti, takrat ko je bila lastnica F. H. vozili tudi s traktorji in manjšimi tovornjaki, predvsem kar se tiče kurjave, v času H.-jev pa se je tudi vozilo s kombiji. Leta 1946 je hišo H., njen mož G. adaptiral in material za adaptacijo so pripeljali po sporni poti, predvsem s traktorji in kolikor je bilo mogoče pa z avtomobili. V točki 59 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno obrazložilo, da od smrti F. H., pa do leta 2000 ni prišlo do zastaranja služnosti, in tudi ne do njenega delnega ali popolnega prenehanja (pri tem je pravilno uporabilo tretji odstavek 58. člena ZTLR). Iz nadaljnje obrazložitve pa izhaja, da se tožene stranke (oziroma njihovi pravni predniki), takšnemu načinu izvajanju služnosti niso uprli.

10. Prav tako je neutemeljena pritožba toženih strank glede navedb, da tožeča stranka ni dokazala, da je priposestovala tudi pravico hoje po služnostni trasi, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je o razlogih za ugoditev v temu delu zahtevka pravilno materialnopravno opredelilo v točki 29, 30, 31, 32, 33 in 34 obrazložitve. Kot bistveno je sodišče prve stopnje v tej zvezi ugotovilo(2), da so tožnica in njeni pravni predniki po parc. št. 286/4. k.o. ... hodili, toženci tega niso zanikali, zato se to dejstvo šteje za priznano. Sporna nepremičnina se je uporabljala za hojo že po pravni prednici F. H., nato M. K. in S. L., od nje pa je leta 2000 kupila nepremičnino tožnica in vso to obdobje se je sporna nepremičnina uporabljala za hojo. Za hojo se je torej uporabljala vsaj od leta 1986 do tožničinega prihoda leta 2000. Ves dokazni postopek je potrdil, da so tožnica in njeni pravni predniki po parc. št. 286/4. k.o. ...hodili. Sodišče je zaključilo, da so pravni predniki tožnice že dobrih 30 let uporabljali to traso za hojo oziroma so po njej dostopali do svoje hiše in je bila služnost hoje priposestvovana prav po tej trasi, še preden je F. H. umrla. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do delnega ali popolnega prenehanja služnostne pravice hoje po nepremičnini, ki je last tožencev v skladu s 58. členom ZTLR, po katerem je stvarna služnost prenehala, če se ni izvrševala v času, potrebnim za njeno priposestvovanje, v konkretnem primeru po presoji sodišča ni moglo priti. Iz skice izvedenca je sicer res razvidno, da bi lahko tožnica dostopala s hojo tudi neposredno iz zemljišča parc. št. 286/3. na svoj pločnik, vendar pa to ne pomeni, da tožnica ni izvrševala služnosti hoje, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po pravnih prednikih in po vsej, s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni služnostni trasi. Poleg tega pa, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica priposestvovala služnost vožnje z vsemi motornimi vozili, pomeni hoja po tej služnostni trasi še manjšo obremenitev služečega zemljišča kot same vožnje in je tudi iz tega razloga pritožba toženih strank v tej smeri neutemeljena.

11. Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper sodbo in sklep o popravi, v kateri zahteva, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnica priposestvovala tudi služnost vožnje v spornem trikotniku, torej v tistem delu zahtevka, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnica je postala lastnica sporne nepremičnine leta 2000. Iz kupoprodajne pogodbe sicer izhaja, da skupaj z nakupom zemljišča pripada tožnici tudi služnostna pravica vožnje in hoje po obstoječi poti do stanovanjske hiše, preko dela služečega zemljišča parc. št. 286/3 in dela parc. št. 286/4. k.o. ..., takrat last V. D. Prav tako je bilo pripisano, da predmetna služnostna pravica v zemljiški knjigi ni vpisana. Iz tega zapisa v prodajni pogodbi tako ni mogoče razbrati dejanskega obsega izvrševanja služnosti, saj le-ta podrobno ni opisan, zlasti pa ne v takšni obliki kot jo navaja v pritožbi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je služnostna trasa v obdobju, ki je odločilno za priposestvovanje služnosti potekala le po površini kot je to ugotovilo v izreku sodbe in popravnega sklepa, ne pa tudi po površini, kasneje razširjenega dovoza na spornem trikotniku. Pravna prednica S. L. K. uporabe služnosti v tem delu ni potrdila. Tako je tožnica kot pravna naslednica S. L. lahko priposestvovala le tisti del nepremičnine, in le v tistem delu na služeči nepremičnini kot ga je izvajala S. L. in ne več. Zaslišani H. D. pa je izpovedal, da je ta trikotnik napravil njegov zet in sicer za lastno potrebo, torej za potrebo služečega zemljišča, ker je to služnostno traso takrat uporabljal njegov zet, istočasno z lastniki gospodujočega zemljišča. Ker S. L. K. ni potrdila uporabe služnostne poti tudi v spornem trikotniku, se zato tožnica ne more sklicevati na desetletno priposestvovanje v skladu z določili SPZ, saj je sama to sporno traso uporabljala le od leta 2000 do 2004 (ko je vložilo tožbo), saj še ni potekla desetletna priposestvovalna doba. Kot že obrazloženo pa se na priposestvovanje širše trase po svojih pravnih prednikih ne more sklicevati, saj iz kupoprodajne pogodbe ne izhaja, da ji pripada pravica služnosti tudi na tem spornem trikotniku in služnosti uporabe trikotnika ni potrdila S. L., ki je v zvezi s tem izpovedala le to, da je po razširitvi prizidka težje dostopala s svojim osebnim vozilom do svoje stanovanjske hiše in ni potrdila, da je pri tem uporabljala tudi sporni trikotnik. Pritožba tožeče stranke je tako v tem delu, glede sodbe in glede popravnega sklepa neutemeljena.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbi tožeče in tožene stranke glede glavne stvari, vsebovane v sodbi in v sklepu o popravi kot neutemeljene zavrnilo in na podlagi istega člena potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP oziroma jih je s sklepom o popravi odpravilo in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP, ko je v točki III izreka sodbe odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in njene obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom svojega zahtevka, saj je zahtevala ugotovitev služnosti kot osnovni zahtevek in je v tem delu v pretežni meri uspela. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi določb ZPP in sicer določbe prvega odstavka 154. člena ZPP odločiti, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Tožeča stranka glede obsega sama v pritožbi navaja, da stroškov v ponovljenem postopku ni priglasila, iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi z dne 27. 8. 2015 pa je razvidno, da je tožeča stranka sama izjavila, da priglaša stroške izvedenca v plačani višini. Ostalih stroškov torej ni priglasila. Sodišče prve stopnje bi tako moralo odločiti o tistih pravdnih stroških, katere je tožeča stranka izrecno priglasila do konca glavne obravnave. Po določbi člena 163 ZPP, o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnave. Iz poteka plačevanja predujmov za izvedenca pa je razvidno, da je tožeča stranka imela pravdne stroške za osnovno izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke v višini 535,32 EUR, kot to izhaja iz pravnomočnega sklepa z dne 14. 7. 2009 in za stroške za dopolnitev izvedenskega mnenja, v izvedencu priznani višini 376,57 EUR (sklep z dne 1. 7. 2015). Te stroške v skupnem znesku 911,89 EUR so dolžne nerazdelno plačati tožene stranke, na način kot je to odločeno v izreku sklepa sodišča druge stopnje. Odločitev o spremembi izreka o stroških, nastalih na prvi stopnji temelji na določbi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

14. Vse pravdne stranke same trpijo svoje pritožbene stroške. Tožene stranke s pritožbo niso uspele, tožeča stranka pa je uspela le glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in ne zoper zavrnilni del odločitve o glavni stvari, zato tudi sama trpi pravdne stroške v zvezi s svojo pritožbo (člen 165 in 154/I ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sicer prekoračilo pooblastila iz 328. člena ZPP po katerem predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, kar pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na katere sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba tožeče stranke pa prav tako v tej zvezi ne uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katere je sicer storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je dejansko samo, spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): Tudi v tej zvezi tožene stranke niso v pritožbi izpodbijale pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.