Jedro

ZDZdr v 1. alineji prvega odstavka 39. člena določen pogoj opredeljuje kot pogoj, če zadržana oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Na zaključek o tem, ali takšno ogrožanje obstaja, lahko vpliva tudi že izkazano preteklo ravnanje osebe, vendar pa je za izkazanost tega pogoja odločilna ugotovitev, ali je duševna motnja (stanje) osebe takšno, da zaradi nje ta lahko ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Izvedenec psihiatrične stroke, v katerega strokovno področje spada v primeru ugotovljenega napredujočega stanja ugotovljene konkretne duševne bolezni tudi mnenje o tem, ali takšno napredujoče stanje duševne bolezni lahko povzroči heteroagresijo ali samoagresijo in s tem realno in hudo ogrožanje življenja ali zdravja nasprotne udeleženke in njenih bližnjih oseb, je o navedenem podal svoje strokovno mnenje. Sodišče prve stopnje za svoje nesprejemanje takšnih strokovnih zaključkov, čeprav je sicer izvedeniško mnenje izvedenca kot strokovnega sprejelo in mu v preostalem sledilo, ni imelo podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi: “K. K., roj. ..., N., se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P.B. za dobo šestih tednov.”

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 3. 2017 odločilo, da se K. K. odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom P. B., kamor je bila sprejeta na zdravljenje 22. 3. 2017, privolitve za zdravljenje pa ni podala.

2. Pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila udeleženka P. B. po pooblaščencu. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana odločitev spremeni tako, da se nasprotna udeleženka K. K. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P.B. do 7. 5. 2017, torej šest tednov od sprejema. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v zvezi z nasprotno udeleženko ni izkazan obstoj resnega in konkretnega ogrožanja zdravja in življenja po 1. alineji prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Sodišče prve stopnje je do takšnih zaključkov prišlo na podlagi lastne presoje dogajanja dne 22. 3. 2017, ki so bila povod za prevoz nasprotne udeleženke v psihiatrično bolnišnico in ni sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca psihiatrične stroke dr. T., ki je na podlagi ugotovljene hude duševne motnje - shizofrenije, pri nasprotni udeleženki strokovno argumentirano pojasnil genezo dosedanjih hospitalizacij in dinamiko pojavnih oblik te motnje in razvoja psihičnih težav ter da gre pri nasprotni udeleženki s tem, ko je predhodno usmerjala grožnje proti predmetom, sedaj pa proti ljudem, za trend naraščanja resnosti groženj. Zdravljenje je po oceni izvedenca zaradi akutnega izbruha nujno potrebno, saj nezdravljenje ali zapoznelo zdravljenje izrazito škodi nasprotni udeleženki, zlasti, če je prisotno uživanje marihuane, ki okrepi znake psihoze. V takšnem stanju je pričakovati tudi pojav težjih oblik ogrožanja nasprotne udeleženke in drugih. Zaključki sodišča prve stopnje, ko je to izhajalo zgolj iz ocene enega dogodka tik pred prisilnim prevozom nasprotne udeleženke v psihiatrično bolnico, so tako v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca, medicinsko doktrino in prakso. Resnost in realnost groženj oziroma nevarnost nasprotne udeleženke je potrebno presojati skozi prizmo obravnavane diagnoze, kot je to naredil izvedenec in ob tem ocenil, da takšna nevarnost realno obstaja. Sicer pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so zaradi materinega zanikanja groženj, te ostale neizkazane.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, še zlasti pa na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. R. T., ki je preučil vso zdravstveno dokumentacijo za nasprotno udeleženko in opravil njen pregled, ugotovilo, da je pri nasprotni udeleženki prisotna huda duševna motnja (shizofrenija), zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in obvladovanja njenih ravnanj. Nasprotna udeleženka je pod vplivom preganjalnih in nanašalnih blodenj, ki so vezane na konkretne ljudi, zlasti bližnje. Glede na ugotovljeno stanje ob predhodni hospitalizaciji, ki je trajala od 3. 3. do 7. 3. 2017 (ko je bila zaradi njenega nasprotovanja zdravljenju odpuščena iz iste psihiatrične ustanove) in je bilo pri nasprotni udeleženki prisotno heteroagresivno vedenje do predmetov, ob tokratnem sprejemu (22. 3. 2017) pa tudi do ljudi, navedeno kaže na stopnjevanje bolezni pri nasprotni udeleženki ter z njo stopnjevanje groženj in povsem realno možnost ogrožanja drugih. Nasprotna udeleženka sicer zanika obstoj kakršnekoli bolezni oziroma kakršnokoli psihotično simptomatiko, odklanja peros terapijo, zaradi česar že nekaj časa dobiva parenteralno terapijo, torej v injekcijah. Zato je nujno potrebno njeno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici in v trajanju šestih tednov za dosego izboljšanja njenega stanja, zaradi njenega nasprotovanja zdravljenju in odklanjanje peros terapij pa druge možnosti zdravljenja kot takšno ne pridejo v upoštev. Dodatno neugoden prognostičen dejavnik predstavlja tudi njeno uživanje marihuane, ki jo v domačem okolju goji in uživanje katere je povsem realno pričakovano, če bi prišlo do njenega odpusta, zaradi okrepilnih vplivov delovanja marihuane na stanje psihoze pri nasprotni udeleženki, ki sicer živi sama, pa bi to v kratkem času pripeljalo še do hudega poslabšanja obstoječega stanja. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da so izkazani pogoji za zadržanje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, kot te določata 2. in 3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

5. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca psihiatrične stroke, da zaradi ugotovljenega stanja bolezni in duševne motnje glede na ugotovljeno stopnjevanje bolezni in stopnje ogrožanja, obstaja realna možnost ogrožanja zdravja in življenja nasprotne udeleženke, pa tudi drugih ljudi, zlasti bližnjih, kar je posebno nevarno, saj je ob takšni simptomatiki bolezni vedno posebej nevarno, kadar so grožnje usmerjene na konkretno osebo. Glede na izrazito čustveno labilnost nasprotne udeleženke pa je mogoče pričakovati tudi možnost samopoškodbenih dejanj, zaradi realnosti pričakovanj uživanja marihuane ob odpustu iz bolnišnice pa bi se takšno psihotično stanje nasprotne udeleženke še hudo poslabšalo. Ob tem je izvedenec v zvezi z izkazano ogroženostjo tretjih po nasprotni udeleženki ob dogodku neposredno pred tokratnim nastopom prisilnega zdravljenja, pojasnil, da sam takšen dogodek z vidika ogrožanja tretjih po nasprotni udeleženki ni pomemben, saj je bistveno za izkazovanje njenega ogrožanja tretjih to, da je šlo pri nasprotni udeleženki vse od dogajanja v zvezi z predhodno hospitalizacijo v začetku meseca marca 2017 za stopnjevanje groženj in se je to od predmetov preusmerilo tudi na ljudi, sedaj že bližnje konkretne osebe, kar pa je zanje postalo še posebno nevarno. Sodišče prve stopnje je namreč samo na podlagi dokazne ocene izpovedbe očeta, matere in nasprotne udeleženke zaključilo, da dogajanje neposredno pred to zadnjo hospitalizacijo in v zvezi z materjo v trgovini tik pred tem, ne izkazuje takšnih ravnanj nasprotne udeleženke, ki bi jih lahko opredelili kot dejanja, ki so huje in konkretno ogrožala življenje ali zdravje nasprotne udeleženke ali tretjih. To pa ne izhaja tudi iz izvedenčevega mnenja Zato pa neposredno in konkretno ogrožanje nasprotne udeleženke in tretjih ni izkazano in pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni izpolnjen. Zaradi zahtevane kumulativnosti vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr pa tudi niso izpolnjeni pogoji za zadržanje nasprotne udeleženke na zdravljenju pod posebnim nadzorom P.B. 6. ZDZdr v 1. alineji prvega odstavka 39. člena določen pogoj opredeljuje kot pogoj, če zadržana oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Na zaključek o tem, ali takšno ogrožanje obstaja, lahko vpliva tudi že izkazano preteklo ravnanje osebe, vendar pa je za izkazanost tega pogoja odločilna ugotovitev, ali je duševna motnja (stanje) osebe takšno, da zaradi nje ta lahko ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Izvedenec psihiatrične stroke, v katerega strokovno področje spada v primeru ugotovljenega napredujočega stanja ugotovljene konkretne duševne bolezni tudi mnenje o tem, ali takšno napredujoče stanje duševne bolezni (brez nujnega in prisilnega zdravljenja, če tega sicer pridržanec odklanja) lahko povzroči heteroagresijo ali samoagresijo in s tem realno in hudo ogrožanje življenja ali zdravja nasprotne udeleženke in njenih bližnjih oseb, je o navedenem podal svoje strokovno mnenje. Iz njegovega mnenja izhaja tudi dovolj konkretizirana nevarnost ogrožanja življenja nasprotne udeleženke in njenih bližnjih. Zato pa so utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje za svoje nesprejemanje takšnih strokovnih zaključkov, čeprav je sicer izvedeniško mnenje izvedenca kot strokovnega sprejelo in mu v preostalem sledilo, ni imelo podlage. Zato pa so pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje utemeljeni. Ob ugotovitvi, da takšni zaključki izkazujejo izpolnjenost pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, pa ob nadaljnjih zgoraj izpostavljenih ugotovitvah sodišča prve stopnje o izpolnjenosti tudi pogojev iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 339. člena ZDZdr, izhaja, da so za zadržanje nasprotne udeleženke na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P.B. za dobo šestih tednov, torej do 7. 5. 2017, podani zakonski pogoji. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in (na podlagi 5. alineje 358. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, 37. člena ZNP in 30. člena ZDZdr) izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka odločbe.

7. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene ob absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s členom 366/I ZPP, 37. členom ZNP in 30. členom ZDZdr), se sodišču prve stopnje niso pripetile.