Jedro

Za tožniku prizadejanih več vreznin na glavi in levi strani vratu, kot posledico razbitja prazne steklenice na njegovi glavi, zaradi česar je trpel bolečine srednje intenzivnosti en dan, stalne bolečine manjše intenzivnosti pet dni, občasne bolečine pa še tri tedne tako, da bolečine manjše intenzivnosti komulativno znašajo en teden, pri čemer je bilo potrebno šivanje ran in odstranitev šivov ter trije pregledi pri zdravniku in en mesec težav pri česanju zaradi svežih občutljivih brazgotin, kar vse je zahtevalo 9 dni staleža, je primerna odškodnina v znesku 200.000,00 SIT in ne 350.000,00 SIT, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, poleg odškodnine za strah v znesku 80.000,00 SIT in za skaženost 220.000,00 SIT. Višini odškodnin iz slednjih naslovov pritožbeno sodišče ni spreminjalo.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu v točki 1 izreka spremeni tako, da se glasi:

"Toženec je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 14.5.2004 dalje do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 263.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

14.5.2004 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh.

Tožbeni zahtevek nad prisojenim zneskom 500.000,00 SIT do višine

650.000,00 SIT se zavrne." V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 650.000,00 SIT in 283.313,00 SIT stroškov pravdnega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je bila odškodnina prisojena za škodo, ki mu je nastala, ko ga je toženec udaril s prazno pivsko steklenico po glavi, da se je le-ta razbila, tožnik pa je utrpel več ureznin na glavi in levi strani vratu.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh po zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, ker ni pribavilo spisa Policijske postaje Grosuplje, kjer je dala izjavo o dogodku priča D.P., ki se sedaj ne spominja več dogodka, sklicuje pa se na tedanjo izjavo. Zaslišalo tudi ni priče Z.K., za katerega ni uspel pridobiti naslova, se je pa v juliju 2004 vrnil iz Nemčije in je sedaj dosegljiv na T. ulici 46 v Ljubljani in bi se lahko zaslišal, da bi potrdil toženčeve navedbe. Zaslišalo pa tudi ni natakarice, ki je bila ob dogodku v lokalu, čeprav bi lahko sodišče pri lastniku lokala ugotovilo, kdo je bila, pa tudi njeni podatki se gotovo nahajajo v policijskem zapisniku, pa sodišče tega ni iskalo. Pritožbenemu sodišču tudi očita, da ni preverilo, kakšne poškodbe je tožnik utrpel glede na to, da je pri njem več poškodb, ki niso posledice tega dogodka. Sicer pa bi tudi moralo pribaviti podatke o osebnosti tožnika in toženca, da bi lahko pravilno ocenilo komu verjeti. Zadeva pa bi se tudi razčistila z zaslišanjem natakarice, zlasti glede zaklepanja vrat, ko je družba toženca odhajala in je želela, da se vrata zaklenejo, da bi se onemogočilo tožniku in njegovi družbi, da napadejo toženca in ostale, ki so bili z njim pred lokalom. Če bi držalo, da je natakarica vrata zaklenila in pozabila potegniti ključ iz ključavnice in da so takoj zatem iz lokala odšli tudi tožnik in ostali ter je prišlo do pretepa, bi bilo jasno, kdo ga je začel in zakaj ga je začel. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik pripadal družbi štirih obritoglavcev, ki je jasno izražala nestrpnost do toženca in njegove družbe, ki so za sodobno družbo nesprejemljivi.

Šteje tudi, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju in da se sodbe ne da preizkusiti, ker sodišče ni navedlo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič in kaj je ugotovilo iz spisa sodnika za prekrške. Po njegovem bi bilo logično sklepati, da je šlo v danem primeru s strani toženca za dejanje storjeno v silobranu, zato meni, da bi moralo sodišče sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, vendar v obravnavanje drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, to je glede ugoditvenega dela sodbe v 1. točki izreka. Očitanih bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni ugotovilo. Razlogi o odločilnih dejstvih si ne nasprotujejo.

Da ni navedlo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič Z.K. in natakarice, je razlog v tem, da toženec njunih naslovov, čeprav je bil k temu pozvan, ni predložil. To pomeni enako, kot da dokazov po zaslišanju teh prič ni predlagal in zato sodišču tega tudi ni bilo potrebno posebej obrazlagati. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih bistvenih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, glede na določbo 2. odst. 350. člena ZPP.

Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. člena ZPP). Na strani tožene stranke je zato bilo, da bi poskrbela za to, da bi sodišče lahko izvedlo dokaze z zaslišanjem natakarice ali pa priče Z.K.. Vendar pa teh naslovov, da bi sodišče lahko realiziralo njuna zaslišanja, ni sodišču predložila. Prvostopenjsko sodišče pa samo ni dolžno ugotavljati in zbirati podatkov o naslovih predlaganih prič. Zato so očitki, da bi sodišče lahko zaslišalo natakarico, če bi te podatke iskalo pri lastniku lokala, neutemeljeni, kot je neutemeljen očitek, da ni pribavilo spisa s Policijske postaje Grosuplje z izjavo D.P.. Takega dokaza pritožnik ni predlagal. Sodišče je sicer vpogledalo spis sodnika za prekrške, v katerem se nahaja sodniku za prekrške odstopljeni predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper M.K. in V.P., zoper katera pa je bil postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja ustavljen, vendar v posredovanem predlogu za uvedbo postopka o prekršku s strani Policijske postaje Grosuplje o tem, katera oseba je bila v času dogodka natakarica, ni zaslediti podatkov. Očitki sodišču o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju so tako neutemeljeni. Neutemeljen pa je tudi očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja kot posledici napačne dokazne ocene. Katera dejstva sodišče šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je sodišče prve stopnje tudi postopalo. Za pritožbeno sodišče je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča povsem prepričljiva. Zakaj je verjelo posameznim pričam in strankam, je prepričljivo obrazložilo. Razglabljanje pritožbe o obritoglavcih in njihovih lastnostih, sicer nasplošno lahko drži, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da je bilo prav tožnikovo ravnanje takšno, saj je bil rezultat spopada temu prav nasproten. Toženec je bil tisti, ki je tožnika poškodoval, ko ga je udaril s prazno steklenico piva, ki se je na tožnikovi glavi razbila in ga poškodovala.

O tem, da ni šlo v konkretnem primeru za silobran toženca, je prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo in temu pritožbeno sodišče nima kaj dodajati. Toženec sam bi bil lahko poskrbel za naslov natakarice, če je menil, da bi morda njeno pričevanje razjasnilo, kako je bilo z zaklepanjem vrat po njegovem odhodu iz lokala, vendar pa, kot rečeno, za to ni poskrbel pravočasno, pa tudi ne v pritožbenem postopku. Zato je za ta dokaz prekludiran. Tudi za pritožbeno navedbo, da je predlagana priča Z.K., za katerega tudi ni predložil naslova, sedaj dosegljiv, velja, da bi moral izkazati, da ni mogel ugotoviti njegovega naslova brez svoje krivde in ga predložiti sodišču pravočasno. Zgolj trditev, da je K. večkrat iskal, ni dovolj, saj bi toženec, če se je oglasil na njegovem domu, pa ga tam ni bilo, njegove domače lahko povprašal za njegov naslov. Da je poizvedoval za njegovim naslovom, pa mu ga domači niso posredovali, pa tudi ne trdi. Zato ne gre za dokaz, ki bi ga lahko uveljavljal v pritožbenem postopku po 1. odst. 337. člena ZPP. Ne glede na to pa toženec zatrjuje, da bi omenjena priča Z.K. lahko potrdil njegove navedbe iz odgovora. Tudi, če bi dejansko potrdil navedbe toženca v odgovoru na tožbo, bi to ne moglo spremeniti odločitve, saj takšna varianta, kot jo v zvezi s silobranom prikazuje toženec, iz razlogov, kot jih je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, izključuje silobran. Zahteve pritožnika, da bi moralo sodišče preveriti, kakšne poškodbe je utrpel tožnik, ker je pri njem več poškodb, ki niso posledica tega dogodka in da bi moralo pribaviti podatke o osebnostih strank, da bi lahko pravilno ocenilo njuno verodostojnost, pa so popolne novote, ki v pritožbenem postopku niso več dopustne, pri tem, da pritožnik tudi ni izkazal, da bi jih brez svoje krivde ne mogel pravočasno predlagati.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana. Je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti glede na to, da je toženec popolnoma oporekal svoji odgovornosti, ugotovilo, da je pri določitvi odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, ki mu jo je prvostopenjsko sodišče prisodilo v višini 350.000,00 SIT, zmotno uporabilo določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ob ugotovitvi izvedenca prof. dr. A.B., da je tožnik zaradi več ureznin na glavi in levi strani vratu, ki so segale le skozi kožo in niso prizadele globjih struktur, ki mu je sodišče sledilo, in ki je zaradi tega utrpel bolečine srednje intenzivnosti en dan, stalne bolečine manjše intenzivnosti pet dni, občasne bolečine pa še tri tedne tako, da so bolečine manjše intenzivnosti kumulativno po oceni trajale en teden, da je bila potrebna kirurška oskrba s šivanjem in cepljenjem, da je bil trikrat pri izbranem zdravniku in je en mesec imel težave pri česanju, ker so bile sveže brazgotine občutljive, kar vse je zahtevalo stalež devet dni, je primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT in ne 350.000,00 SIT, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je tako znižana odškodnina iz tega naslova primerna intenziteti in trajanju bolečin in nevšečnostim, ki niso bile ne intenzivne in ne dolgotrajne in za katere bi bila višja odškodnina v nasprotju z odškodninami v podobnih primerih, kot se prisojajo po sodni praksi.

Iz tega razloga je zato potem, ko je ugotovilo, da je za prestani strah in za skaženost iz razlogov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, primerno odmerjena odškodnina v znesku 80.000,00 SIT oziroma

220.000,00 SIT, sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP tako spremenilo, da je znižalo odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti na 200.000,00 SIT. Temu ustrezno je spremenilo glede na uspeh tudi odločitev o pravdnih stroških, ki so bili za tožnika odmerjeni v znesku 388.100,00 SIT, ob tem da toženec svojih strokov ni zaznamoval in tudi ne v pritožbi.

Tožnikov uspeh po temelju je bil v celoti, po višini pa do zneska

500.000,00 SIT ali cca. 36%, zato je ob upoštevanju obojega upravičen glede na okoliščine primera do povrnitve stroškov v višini 68%, oziroma do 263.908,00 SIT. V preostalem pa je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.