Jedro

Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Obravnavani spor namreč ne spada med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ker v njem tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi z razpisom in izbiro kandidata na delovno mesto direktorja javnega zavoda. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe o stroških postopka iz 154. člena ZPP, ker ni upoštevalo načela uspeha v postopku.

Do zavrženja tožbe je prišlo zaradi tega, ker tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje spornih sklepov tožene stranke. Izbrana kandidatka za direktorico javnega zavoda namreč ni dobila soglasja ustanoviteljice, zato je bil razpisni postopek zaključen in objavljen novi razpis za izbiro direktorja tožene stranke. Ker tožnik s tožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se spremeni tako, da se glasi: „ III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.556,46 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 444,38 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo: - s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se glasi: „Sklep sveta zavoda A. „Izbrani kandidat za direktorja zavoda A. je B.B.“, ki je bil sprejet na 12. seji sveta zavoda A. dne 19. 5. 2015 in Sklep sveta zavoda A., št. ..., z dne 21. 5. 2015, sta nezakonita in se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila,“ (I. točka izreka sklepa); - s podrednim tožbenim zahtevkom, ki se glasi: „Sklep sveta zavoda A. „Izbrani kandidat za direktorja zavoda A. je B.B.“, ki je bil sprejet na 12. seji sveta zavoda A. dne 19. 5. 2015 in Sklep sveta zavoda A. št. ..., z dne 21. 5. 2015, sta nezakonita.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila“ (II. točka izreka sklepa).

Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje pravdne stroške (III. točka izreka sklepa).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sklepa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa v III. točki izreka spremeni ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka.

Pritožnica nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev sklepov sveta tožene stranke o imenovanju direktorja z dne 19. 5. 2015 in 21. 5. 2015 zaradi več domnevnih kršitev, do katerih naj bi prišlo pri sprejemanju navedenih sklepov na 12. seji sveta tožene stranke. V 8. točki obrazložitve je sodišče zavzelo pravilno stališče, da je tožba tožeče stranke po 36. členu ZZ neutemeljena, saj je ob sprejemanju spornih sklepov na 12. seji sveta tožene stranke z dne 19. 5. 2015 in 21. 5. 2015 postopek potekal formalnopravno pravilno. Pravilno je odločilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj je ta preuranjena. Pritožnica ni realizirala sklepov sveta tožene stranke glede imenovanja direktorja tožene stranke, kar je imelo za posledico, da je bila B.B. imenovana samo za v. d. direktorja. Izbor B.B. za direktorja bi morale namreč dokončno potrditi ustanoviteljice tožene stranke, tj. občine C., D. in E., ki k izvolitvi direktorice niso dale soglasja, nasprotno, objavljen je bil novi razpis za izbiro direktorja tožene stranke.

Naslovno sodišče v 7. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključuje, da lahko tožeča stranka po 36. členu ZZ zahtevo za sodno varstvo uveljavlja samo zoper sklep o izbiri kandidata, ki pa v predmetni zadevi ni bil sprejet. Tožeča stranka bi tožbo morala vložiti šele po tem, ko bi občine ustanoviteljice tožene stranke potrdile sklepe sveta zavoda tožene stranke z dne 19. 5. 2015 in 21. 5. 2015, nakar bi bil sprejet sklep o izbiri kandidata, zoper katerega bi lahko tožeča stranka vložila zahtevo za sodno varstvo po 36. členu ZZ. Tožeča stranka ne more zahtevati razveljavitve posameznih domnevno nezakonitih dejanj oz. vmesnih sklepov, sprejetih v postopku razpisa in izbire, ki so izdani pred sprejetjem dokončnega sklepa o izbiri kandidata. Tožba tožeče stranke je bila že ob sami vložitvi nedovoljena, saj skladno s 36. členom ZZ ni sodnega varstva zoper „viseče“ sklepe.

Navedeno stališče je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, obrazložitev je skladna in ima podporo tudi v ustaljeni sodni praksi. Pritožnica se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1206/2011 z dne 25. 1. 2012, kjer je sodišče zapisalo: „Kadar je za imenovanje in razrešitev direktorja javnega zavoda pooblaščen svet zavoda, daje k imenovanju in razrešitvi soglasje ustanovitelj, če z zakonom ni drugače določeno (drugi odstavek 32. člena ZZ). Navedeno pomeni, da je odločitev dokončana (začne veljati) šele takrat, ko z njo soglaša ustanovitelj.“ Tožba je vsebinsko neutemeljena in ni dovoljena, zaradi česar je naslovno sodišče pravilno sprejelo sklep, da se zavrže. Kot je naslovno sodišče pravilno ocenilo v 4. in 6. točki izpodbijanega sklepa, pa tožeča stranka tudi ni uspela izkazati oz. ni podala zadostne trditvene podlage, da naj bi pri ravnanju tožene stranke prišlo do kršitve prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1, kot tudi ne, da naj bi tožeči stranki iz tega naslova nastala pravno priznana škoda na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1. Zato bi naslovno sodišče v III. točki izpodbijanega sklepa moralo odločiti, da je tožeča stranka skladno z 19. členom ZDSS-1 v zvezi s 154. členom ZPP dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Zmotna je argumentacija naslovnega sodišča v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi bila tožba tožeče stranke ob vložitvi upravičena, vendar naj bi razlogi za njo med potekom postopka odpadli, ker naj bi pritožnica dne 25. 3. 2016 objavila nov razpis za direktorja, zaradi česar naj bi bila vsaka stran dolžna nositi svoje stroške postopka. Obrazložitev je v nasprotju sama s sabo, saj naslovno sodišče v 4. do 9. točki obrazložitve navaja, da je tožba tožeče stranke bila že ob njeni vložitvi v celoti neutemeljena (tako vsebinsko kot tudi formalnopravno), ker je tožba bila preuranjena, v 10. točki pa nato navaja diametralno nasproten zaključek o tem, da naj bi bila tožba tožeče stranke ob vložitvi upravičena. Gre za obrazložitev, ki je v nasprotju sama s sabo in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka v predmetnem postopku ni propadla zaradi objave novega razpisa za direktorja tožene stranke dne 25. 3. 2016. Tožeča stranka v sporu v nobenem primeru ne bi uspela, tudi če novega razpisa dne 25. 3. 2016 ne bi bilo, saj je tožeča stranka tožbo vložila zoper akt, ki ga skladno s 36. členom ZZ ni dovoljeno izpodbijati.

Pritožnica primeroma navaja sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 388/2012, opr. št. Pdp 1206/2011 in opr. št. Pdp 14/2013, kjer je v vseh primerih šlo za smiselno podobne in primerljive zadeve, torej tožbo na podlagi 36. člena ZZ, sodišča pa so v vseh primerih brez izjeme odločila, da je pravdne stroške dolžna kriti tožeča stranka, ki v postopku ni uspela. ZDR-1 ne vsebuje nobenih posebnih določb, ki bi naslovnemu sodišču dajale podlago za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, enako tudi ne ZDSS-1, ki v prvem odstavku 38. člena določa zgolj to, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, v drugem odstavku 38. člena pa, da lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja, če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel. Za nobenega od primerov, ki jih navaja 38. člen ZDSS-1, ne gre v predmetnem postopku. Navedeno zakonsko določilo se namreč nanaša na spore, kjer se obravnavajo nezakonite odpovedi delovnega razmerja in ne izpodbijanje sklepov o imenovanju direktorja, kot v konkretnem primeru. Prav tako ne gre za situacijo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Postopek za izpodbijanje pravnih aktov na podlagi 36. člena ZZ namreč ni postopek o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. O tem se je sodna praksa že izrekla, in sicer Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 344/2008 z dne 6. 4. 2009. V stroškovnem delu izpodbijane odločbe so napačno uporabljena določila ZPP v povezavi z določili ZDSS-1 v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ta kršitev pa je imela bistven vpliv na zmotno in napačno odločitev o stroških postopka. Naslovno sodišče je z obrazložitvijo v 10. točki izpodbijanega sklepa želelo zavzeti nekakšno srednjo pot in del neuspeha tožeče stranke prevaliti na pritožnico z obrazložitvijo, da naj bi tožena stranka povzročila neutemeljenost tožbe tožeče stranke, ko sporna sklepa z dne 19. 5. 2015 in 21. 5. 2015 nista bila potrjena s strani občin ustanoviteljic tožene stranke. Takšno stališče je zmotno, saj je neutemeljeno, da se pritožnici pripisujejo posledice opustitev tretjih oseb, tj. občin ustanoviteljic tožene stranke, ki niso potrdile spornih sklepov z dne 19. 5. 2015 in 21. 5. 2015. Na to pritožnica nima niti dejanskega niti pravnega vpliva. Tožeča stranka je tožbo zoper sporna sklepa z dne 19. 5. 2015 in 21. 5. 2015 vložila preuranjeno in zato sama trpi posledice takšne odločitve.

3. Tožeča stranka v zakonskem roku odgovarja na pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, v celoti nasprotuje navedbam tožene stranke v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev o stroških postopka.

6. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Obravnavani individualni delovni spor namreč ne spada med navedene spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ker v njem tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi z razpisom in izbiro kandidata na delovno mesto direktorja javnega zavoda. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe o stroških postopka iz 154. člena ZPP, ker ni upoštevalo načela uspeha v postopku. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za spor o obstoju delovnega razmerja oziroma da tožeča stranka toženi stranki ni dolžna povrniti stroškov postopka, ker naj bi bila tožba ob vložitvi potrebna in je šele tekom postopka prišlo do ponovitve razpisa in s tem do tega, da tožnik nima več pravnega interesa za vodenje postopka z vloženo tožbo.

7. V obravnavanem delovnem sporu je prišlo do zavrženja tožbe zaradi tega, ker tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje spornih sklepov tožene stranke z dne 19. 5. 2015 in 21. 5. 2015, iz istega razloga pa je bila tožba zavržena tudi v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. Izbrana kandidatka za direktorico javnega zavoda namreč ni dobila soglasja ustanoviteljice, to je občin C., D. in E., zato je bil razpisni postopek zaključen in objavljen novi razpis za izbiro direktorja tožene stranke. Ker tožnik s tožbo ni uspel (ne glede na to, ali je pravni interes ob vložitvi tožbe obstajal in ali so bili sicer izpolnjeni pogoji za sodno varstvo po določbah 36. člena Zakona o zavodih - ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.), je v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, zato je pritožba zoper odločitev o stroških postopka utemeljena.

8. Potrebni stroški za postopek na prvi stopnji so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT). Tožena stranka je upravičena do nagrade za: odgovor na tožbo v višini 600 točk (300 točk s povečanjem za 100% zaradi zastopanja delodajalca, po Tar. št. 15, točka 1/c OT), tri pripravljalne vloge po 225 točk (v priglašeni višini), dve vlogi po 100 točk, obravnava – 1. narok – 300 točk (v priglašeni višini), obravnava – trije naroki po 300 točk (50% od 600 točk), urnina za obravnavo 15. 10. 2015 – 50 točk, 2% - materialni stroški ter 22% DDV, kar skupaj znaša 3.390,99 točk oziroma po vrednosti točke 0,459 EUR 1.556,46 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo dveh pripravljalnih vlog, ker jih ni mogoče šteti za vlogi, potrebni za postopek (dne 3. 3. 2016 je bila predložena ponovna pripravljalna vloga, čeprav je bila ena že vložena 2. 3. 2016, zato ni mogoče šteti, da bi bila za spor potrebna, prav tako pa ni bila potrebna vloga z dne 1. 4. 2016, ker se v njej le ponavlja že v prejšnjih vlogah tožene stranke zapisana vsebina). Tožena stranka ni upravičena do posebej priglašene nagrade za študij spisa in „pravno analizo zadeve“ v višini 300 točk, ker niso izpolnjeni pogoji iz Tarifne številke 39, na katero se tožena stranka v stroškovniku sklicuje. Ta storitev je namreč zajeta v nagradi za odgovor na tožbo in ne gre za samostojno storitev, za katero bi bila tožena stranka upravičena do dodatne nagrade v priglašeni višini. Prav tako med potrebne stroške ne spadajo priglašeni stroški za urnino za pot na naroke za glavno obravnavo in potne stroške za relacijo F. – G. – F., saj ti stroški niso bili nujno potrebni. Tožena stranka bi lahko, če je imela odvetnika iz drugega kraja, lahko uredila zastopanje na narokih po substitutu in ti stroški v tem primeru niti ne bi nastali.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani del sklepa tako, da je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini, ki je razvidna iz izreka tega sklepa.

10. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je v skladu z določbami 165. in 154. člena ZPP upravičena do povračila priglašenih stroškov za pritožbo, ki znašajo 444,38 EUR. Obsegajo nagrado za pritožbo v višini 750 točk po Tar. št. 15 OT, 2% za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV ter 16,00 EUR za sodno takso za pritožbo, to je skupaj 444,38 EUR.

11. Glede na to, da je s pritožbo uspela tožena stranka, tožeča stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).