Jedro

Stranka mora separatne stroške po členu 156 ZPP v skladu členom 163/3 ZPP priglasiti najkasneje do konca obravnave, saj sodišče na te stroške ne pazi po uradni dolžnosti brez predloga strank.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odst. 11. točke spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki sta jih prvo- in drugotoženka dolžni vsaka zase povrniti tožeči stranki, poveča za 364,11 EUR (tristoštiriinšestdeset 11/100) na 2.326,74 EUR (dvatisočtristošestindvajset 74/100), ter v 2. odst. spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti tretjetoženki, zmanjša za 117,22 EUR (stosedemnajst 22/100) na 3.382,93 EUR (tritisočtristodvainosemdeset 93/100).

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu stroškovna odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka in petotoženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da sta prvo- in drugotoženi stranki dolžni prvo tožeči stranki nerazdelno plačati 39.014,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 91.800,00 EUR od 18.6.2003 do 26.4.2004, od zneska 35.961,25 EUR od 27.4.2004 do plačila in od zneska 3.053,25 EUR od 25.3.2008 do plačila. Nadalje je odločilo, da sta prvo- in drugotoženi stranki dolžni drugo tožeči stranki nerazdelno plačati 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 do plačila, da sta dolžni tretje tožeči stranki nerazdelno plačati 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 do plačila ter da sta dolžni četrto tožeči stranki nerazdelno plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 do plačila. Tožbeni zahtevek prvo, drugo, tretje in četrto tožeče stranke je sodišče prve stopnje v presežku zoper prvo in drugo toženo stranko ter v celoti zoper tretje, četrto in peto toženo stranko zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta prvo- in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki plačati vsaka po 1.962,63 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka pa je dolžna tretjetoženi stranki povrniti 3.500,15 EUR, četrto toženi stranki 792,85 EUR in peto toženi stranki 6.174,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper 1., 2. in 4. odst. 11. točke sodbe (v nadaljevanju: sklep o stroških) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, nazadnje Ur. l. RS, št. 121/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da stroške postopka, prisojene peti toženi stranki ustrezno zniža, stroške, ki sta jih prva in druga tožena stranka dolžni povrniti njej, pa zviša, stroški pritožbe pa so nadaljnji pravdni stroški. Peta tožena stranka je 2.3.2004 vložila odgovor na tožbo, v katerem je prerekala svojo pasivno legitimacijo. Dne 2.11.2006 pa je vložila še eno vlogo, v kateri je zgolj povzela svoje navedbe iz odgovora na tožbo, brez novih dokaznih predlogov. Vloga ni v ničemer prispevala k zadevi, vložena pa je bila z namenom, da se jo priglasi v stroškovniku, zato sodišče stroškov za to vlogo ne bi smelo priznati. Odvetnik Z. L. je vložil odgovor na tožbo prvo- in tretjetožene stranke 15.3.2004. Dne 4.6.2004 pa je vložil odgovor na tožbo še kot pooblaščenec drugotožene stranke, kasneje 17.7.2006 pa je vložil še en odgovor na tožbo za drugo toženo stranko. Ker je imel pooblaščenec prvo, drugo in tretje tožene stranke pooblastilo vseh treh strank že 6.3.2004, je bil dejansko potreben le en odgovor na tožbo za vse zastopane stranke. Sodišče je priznalo dva odgovora na tožbo preveč. Podrejeno pa tožeča stranka opozarja, da je bil odgovor na tožbo s 15.3.2004 podan za dve stranki, odgovora z dne 6.3.2004 in 17.7.2006 pa za eno stranko. Tudi odgovor na pritožbo 24.12.2004 je bil podan samo za drugo toženo stranko. Pri prvem odgovoru je utemeljeno povečanje za 10 % in ne 20 %, pri drugem in tretjem odgovoru na tožbo pa povečanje sploh ni utemeljeno, kot tudi ne pri odgovoru na pritožbo. Izračun, ki ga je za pobot stroškov med tožniki ter prvo in drugo toženo stranko uporabilo sodišče, tožeči stranki ni jasen, gotovo pa ni pravilen. Pravdne stranke so izvedensko mnenje z dne 24.6.2007 prejele najkasneje po izteku sodnih počitnic leta 2007. Na naroku dne 11.1.2008 sta pooblaščenec prve, druge in tretje ter pooblaščenec peto tožene stranke navedla, da nista prejela 9. strani izvedenskega mnenja. Pooblaščenec peto tožene stranke je predlagal zaslišanje dodatnih prič B. T. in V. S., čemur je sodišče ugodilo in narok preložilo. Tožene stranke so imele možnost, da v mesecih pred narokom izrazijo svoje ugotovitve v pravočasni pripravljalni vlogi, tako so tožene stranke s pasivnostjo povzročile, da je bil potreben še en narok. Stroški prvo, drugo in tretje tožene stranke in stroški peto tožene stranke tako niso utemeljeni, pač pa je dolžna peto tožena stranka v skladu z 156. členom ZPP ločeno povrniti tožeči stranki stroške za narok.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, pri čemer je peto tožena nanjo odgovorila in predlaga, da se pritožbo v delu, ki se nanaša na peto toženo stranko zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti pripravljalne vloge petotožene z dne 6.11.2006 kot potrebne, sodišče pa ni napačno uporabilo 155. člen ZPP. Petotoženka je z omenjeno vlogo natančneje odgovorila na trditve o njeni (ne)odgovornosti, ki jih je tožeča stranka podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 5.10.2006, tako da ne gre zgolj za ponavljanje navedb v odgovoru na tožbo. Golo dejstvo, da v predmetni pripravljalni vlogi ni bilo dokaznih predlogov, pa še ne pomeni, da stranka ni upravičena do plačila stroškov pripravljalne vloge. Napačna je tudi pritožbena graja, da je petotoženka odgovorna za stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (156. člen ZPP). Primarno je potrebno ta pritožbeni očitek zavrniti, ker je prepozen. Stranka mora namreč separatne stroške po 156. členu ZPP v skladu s 3. odst. 163. člena ZPP priglasiti najkasneje do konca obravnave (Ude in ostali: Pravdni postopek, Ur. l. RS in GV, Lj., 2006, str. 43 in 57), saj sodišče na te stroške ne pazi po uradni dolžnosti brez predloga strank. Sicer pa je pritožbena graja neutemeljena tudi zato, ker bi ob predpostavki, ki jo predlaga pritožba, tožeča stranka morala povrniti petotoženki stroške pripravljalne vloge, ki bi bila vložena med vročenim izvedenskim mnenjem in narokom dne 11.1.2008. Na podlagi povedanega so vse pritožbene navedbe, ki izpodbijajo 4. odst. 11. točke izreka sodbe, neutemeljene, zato je sodišče druge stopnje v delu, ki izpodbija priznane stroške petotoženki zavrnilo in sklep o stroških v tem delu potrdilo.

Pritožbeno izpodbijanje priznanih stroškov za prvo-, drugo- in tretjetoženo stranko pa je delno utemeljeno. Pritožnik sicer napačno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, ki je pravilno upoštevalo stroške za odgovor na tožbo prvo- in tretjetožene stranke ter stroške za odgovor na tožbo drugotožene, saj sta bili obe vlogi potrebni, ker bi drugače nastopile posledice po 318. členu ZPP. Očitno zmotna pa je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje priznalo tri odgovore na tožbo prvo-, drugo- in tretjetožene, saj to ne izhaja iz obrazložitve sklepa o stroških. Glede na to, da je sodišče prve stopnje primarni pritožbeni očitek zavrnilo, je odločalo tudi o podrejenem pritožbenem očitku, ki pa je utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč k dvema odgovoroma na tožbo v višini 4.000 točk priznalo še dodatnih 20 % za zastopanje treh strank. Takšen izračun pa je, glede na veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami; v nadaljevanju OT), napačen. Sodišče bi lahko, kot pravilno navaja pritožba, k prvemu odgovoru na tožbo priznalo samo dodatek za zastopanje dveh strank (torej 2.000 točk in 10 % - 9. člen OT). Pri odgovoru na tožbo drugotožene stranke pa sodišče ne bi smelo priznati dodatka za zastopanje več strank. Prav tako ne bi smelo priznati tega dodatka pri odgovoru na pritožbo z dne 24.12.2004. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da pobot med upravičenimi stroški tožeče stranke in upravičenimi stroški prvo in drugotoženko ni jasen, res pa je tudi, da ni pravilen. Sodišče prve stopnje sicer pravilno izračuna končni uspeh v pravdi, pri čemer stori očitno pisno pomoto (razmerje je namreč 60,5 % proti 39,5 % v korist tožeče stranke). Vsi ostali izračuni sodišča prve stopnje pa so napačni.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje prvo-, drugo- in tretjetoženi stranki priznalo preveč potrebnih pravdnih stroškov, skupno v višini 800 odvetniških točk. Sodišče druge stopnje je opravilo ponoven izračun pravdnih stroškov, upoštevaje v prvi sodbi izračunane in neizpodbijane postavke. Stroški prvo-, drugo- in tretjetožene stranke tako znašajo skupno 15.345,8 točk, kamor je vključeno 20 % povečanje za zastopanje treh strank (razen pri odgovoru na tožbo, kjer je prištetih zgolj 10 %, ter pri drugem odgovoru na tožbo in odgovoru na pritožbo, kjer ni upoštevanega povišanja) in 2% materialni stroški. Prvo-, drugo-, in tretjetožena stranka so tako imele 7.043,72 EUR potrebnih stroškov, kamor je potrebno vključiti še 26,10 EUR kilometrin, vse povečano za 20 % DDV, kar znese 8.483,78 EUR, k čemur je potrebno prišteti še dve taksi za odgovor na tožbo v višini 1.665,78 EUR, skupno torej 10.148,78 EUR.

Glede na to, da je tretjetožena stranka v postopku v celoti uspela, je upravičena do 3.382,93 EUR stroškov postopka, kar pomeni, da je sodišče druge stopnje 2. odst. 11. točke sodbe spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti tretjetoženi stranki, zmanjšalo za 117,22 EUR.

Kot rečeno je tožeča stranka proti prvo in drugotoženi stranki uspela s 60,5 %, zato je upravičena do 7.326,00 EUR stroškov postopka, upoštevaje v sklepu o stroških priznanih 12.109,09 EUR stroškov postopka. Prvo in drugotoženi stranki sta upravičeni vsaka do 1.336,26 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju upravičenih stroškov sta prvo- in drugotoženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki vsaka po 2.326,74 EUR stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je tako pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep o stroških sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Pritožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka, katere sodišče druge stopnje ni priznalo, glede na to, da je uspel samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe (3. odst. 154. člena ZPP). Enako tudi peto tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru ni prispevala k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).