Jedro

Vmesna sodba resda nima učinkov materialne pravnomočnosti, vendar veže sodišče in pravdni stranki v nadaljnjem postopku, ko se odloča o tožbenem zahtevku po višini. Razumljivo je, da mora biti zato izrek vmesne sodbe vselej oblikovan tako, da je jasno razviden predmet odločitve. Tega predstavlja (zgolj) ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če se izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora sodišče (ne z vmesno, ampak s končno sodbo) zavrniti. V izrek vmesne sodbe ne spada pravna kvalifikacija, ker ta ni del tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo tudi ne ugotavlja le obstoja pravice ali pravnega razmerja, pač pa njuno vsebino.

Zgrešeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik privolil „v protipravnost“, ker se je svojega domnevnega očetovstva veselil, in da mu kljub toženkinemu zavajanju glede očetovstva ni nastala nobena škoda. Tožnik je ravno zato, ker se je na toženkinega sina v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, toliko bolj duševno trpel, ko je spoznal svojo zmoto. Dejstva, da ga je v to zmoto zapeljala toženka, ni mogoče opravičiti z njeno pravico do zasebnosti, kot je to poskušalo utemeljiti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka „po podlagi“ tožniku „odškodninsko odgovorna za škodo zaradi kršitve osebnostne pravice do družinskega življenja v času od 5. 10. 2007 do 27. 1. 2009“.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je v izpodbijani sodbi napačno tolmačilo vsebino očetovstva, tožnikove osebnostne pravice in pravico do družinskega življenja. Pri svoji presoji je neutemeljeno izpustilo časovno obdobje pred letom 2007 in po januarju 2009. O zatrjevanih tožnikovih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se sploh ni izreklo. Za svojo odločitev je navedlo napačne in nerazumljive razloge. Tožnik ponavlja, da je toženka vedela ali bi vsaj morala vedeti, da tožnik ni ali ni nujno oče mladoletnega A. Tožnika je z lažjo zavedla, da je priznal očetovstvo in se čustveno navezal na otroka. Čeprav ga je analiza DNK izključila kot očeta, to ni vplivalo na njegov odnos do otroka, ampak si je prizadeval, da bi ostal njegov pravni oče. To mu ni uspelo, ker je toženka z omejevanjem in nato preprečevanjem stikov dosegla, da se je otrok odtujil od tožnika. Tožnik je tako trajno izgubil vez z otrokom, zaradi česar duševno trpi. Za omejevanje stikov ni bilo nobenega razloga. Toženkino protipravno ravnanje je bilo ugotovljeno že v pravnomočni kazenski sodbi. Napačna je tudi presoja sodišča glede zatrjevanega posega v tožnikovo čast in dobro ime, do katerega je prišlo z objavo televizijskega prispevka „...“. Toženka je bila namreč tista, ki je novinarki posredovala neresnične in žaljive trditve o tožniku, s čimer ga je želela predstaviti javnosti v čim bolj čudni luči. 4. Toženka navaja, da je sodba nepopolna. Čeprav iz njene obrazložitve izhaja, da v preostalem delu tožbeni zahtevek ni utemeljen, izrek sodbe ustvarja domnevo, da o preostalem delu tožbenega zahtevka sodišče še ni odločilo. Razmerje med pravdnima strankama je zmotno štelo kot družinsko razmerje. Tožnik dokazano ni oče toženkinega sina, zato ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do družinskega življenja. Ta pripada staršem in ne tretjim osebam, ki niso v sorodstvenem razmerju z otrokom. Tožnik zato ni upravičen do stikov z mladoletnim A. Pravdni stranki nikoli nista živeli skupaj, med njima ni bilo niti partnerske skupnosti. Celo tožnik njunega razmerja ni dojemal kot družinskega. Sodišče je protispisno zaključilo, da naj bi toženka tožniku kršila pravico do družinskega življenja. Tožniku so bili stiki z mladoletnim A. določeni šele z začasno odredbo z dne 25. 4. 2008. Ker jih tožnik ni izvajal, je bila realizirana le približno polovica stikov. Sicer pa tožnik svojih trditev o tem, kdaj in zakaj se stiki niso izvajali, ni konkretiziral in je zato tožba nesklepčna. Toženka je vedno ravnala tako, kot je sama menila, da je za otroka in njegove koristi najbolje. Protipravnost njenega ravnanja v razmerju do tožnika je zato v vsakem primeru izključena in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

5. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo, tožnik pa v svojem odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in vztraja pri svojih trditvah.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku napovedalo izdajo vmesne sodbe, vendar izpodbijana sodba, ki je sledila tej napovedi, ne ustreza predpisanemu standardu vmesne sodbe iz 315. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče po navedenem zakonskem določilu izda takšno sodbo, kadar je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo; takrat, če je to smotrno, najprej odloči samo o podlagi tožbenega zahtevka. Vmesna sodba resda nima učinkov materialne pravnomočnosti, vendar veže sodišče in pravdni stranki v nadaljnjem postopku, ko se odloča o tožbenem zahtevku po višini. Razumljivo je, da mora biti zato izrek vmesne sodbe vselej oblikovan tako, da je jasno razviden predmet odločitve. Tega predstavlja (zgolj) ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če se izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora sodišče (ne z vmesno, ampak s končno sodbo) zavrniti. V izrek vmesne sodbe ne spada pravna kvalifikacija, ker ta ni del tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo tudi ne ugotavlja le obstoja pravice ali pravnega razmerja, pač pa njuno vsebino.

8. Sodišče prve stopnje teh zahtev ni upoštevalo. Tako je namesto o podlagi tožbenega zahtevka odločilo le o toženkini odškodninski odgovornosti; to je v izreku izpodbijane sodbe omejilo na škodo zaradi kršitve osebnostne pravice do družinskega življenja in še to samo na obdobje od 5. 10. 2007 do 27. 1. 2009. O podlagi toženkine odškodninske odgovornosti za preostalo vtoževano škodo pa se ni izreklo. Tožnik je namreč poleg odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve navedene pravice zahteval tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Iz obrazložitve sodbe je sicer mogoče sklepati, da tožnik do zahtevanega odškodninskega varstva v tem delu najbrž ni upravičen, kar pa ne zadošča, saj bi takšna presoja terjala delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Poleg tega izrek izpodbijane sodbe ni jasen. Ne omogoča namreč zanesljivega sklepa o tem, ali tožniku pripada odškodnina samo za tisto škodo, ki naj bi mu nastala v navedenem časovnem obdobju, ali za vso škodo, ki naj bi izvirala iz toženkinega protipravnega ravnanja v tem času. Predvsem pa tožnik svojega odškodninskega zahtevka ni uveljavljal ločeno po posameznih časovnih obdobjih, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izpodbijano odločitev, kot jo je oblikovalo v izreku sodbe. Če je nameravalo presoditi, da toženka dolguje tožniku odškodnino le za duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi toženkinega omejevanja in preprečevanja stikov s toženkinim sinom, izdaja vmesne sodbe niti ni bila smotrna, upoštevaje pravnomočno kazensko sodbo,(1) na katero je sodišče v tej pravdi skladno s 14. členom ZPP vezano.

9. Izpodbijane sodbe po navedenem ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato obema pritožbama ugodilo ter izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, saj v pritožbenem postopku ugotovljene procesne kršitve ni mogoče odpraviti.

10. Čeprav ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbah niso bile bistvene, je treba dodati, da tožniku samo zato, ker ni biološki oče, ni mogoče odrekati pravice do stikov z otrokom, upoštevaje 106.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot je pravdnima strankama pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik pravice do stikov, v nasprotju s toženkinim pritožbenim stališčem, ni pridobil šele z začasno odredbo. Jalovo je tudi toženkino sklicevanje, da je, vsaj v času, ki ga zajema pravnomočna kazenska sodba, z omejevanjem in preprečevanjem stikov zasledovala izključno otrokove koristi. Glede na izvedenska mnenja, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, sicer ni dvoma, da stiki s tožnikom zdaj za otroka niso več koristni, vendar ob tem ni mogoče spregledati tožnikove trditve, da bi stike še lahko imel, če mu ne bi toženka s svojim protipravnim ravnanjem otroka čustveno odtujila. Ni torej izključeno, da tožnik utemeljeno terja plačilo odškodnine za svoje duševno trpljenje, ker naj bi toženka prekinila njegovo vez z otrokom in s tem posegla v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Najmanj vprašljivo, če že ne zmotno, je stališče izpodbijane sodbe,(2) da je toženka s tem škodila samo otroku in ne hkrati tudi tožniku. Zgrešeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje,(3) da naj bi tožnik privolil „v protipravnost“, ker se je svojega domnevnega očetovstva veselil, in da mu kljub toženkinemu zavajanju glede očetovstva ni nastala nobena škoda. Tožnik je ravno zato, ker se je na toženkinega sina v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, toliko bolj duševno trpel, ko je spoznal svojo zmoto. Dejstva, da ga je v to zmoto zapeljala toženka, ni mogoče opravičiti z njeno pravico do zasebnosti, kot je to poskušalo utemeljiti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Neprepričljivi so tudi pomisleki, s katerimi je sodišče zavrnilo tožnikove trditve, da je toženka protipravno posegla v njegovo pravico do časti in dobrega imena, ker naj bi ga (večkrat) javno osramotila. Če je sodišče menilo, da te tožnikove trditve niso bile dovolj substancirane, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti, da bi jih tožnik ustrezno dopolnil (285. člen ZPP). Tudi odgovornost za škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi objave spornega televizijskega prispevka, je preuranjeno pripisalo zgolj njenemu avtorju. Jasno je namreč, da je ta za tožnika sporne očitke lahko dobil ravno od toženke. V izpodbijani sodbi je zato izostala presoja te škode po pravilih o odgovornosti več oseb za isto škodo (186. člen Obligacijskega zakonika).

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti navedene pomanjkljivosti ter skrbneje oceniti ponujeno trditveno in dokazno gradivo, da bo lahko pravilno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): sodba Okrajnega sodišča v Brežicah II K 2698/2010 z dne 9. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2698/2010 z dne 28. 9. 2011. Op. št. (2): v 14. točki obrazložitve Op. št. (3): v 10. točki obrazložitve