Jedro

Predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vsebuje tudi podredni zahtevek za odlog / obročno plačilo sodne takse, sodišče pa odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka. To pomeni, da ne sme odločati o nečem, česar stranka izrecno ni predlagala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na odlog ali obročno plačilo sodne takse.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijan sklep spremeni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnik sodišču prve stopnje uvodoma očita prekoračitev zahtevka, ko je (poleg predlagane) oprostitve plačila sodne takse odločalo tudi o odlogu in obročnem plačilu. Pritožbene navedbe so v tem delu utemeljene. Predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vsebuje tudi podredni zahtevek za odlog / obročno plačilo sodne takse, sodišče pa odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka. To pomeni, da ne sme odločati o nečem, česar stranka izrecno ni predlagala. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi se zatrjuje slabo premoženjsko stanje. Dolžnikov zahtevek v tem postopku je bil postavljen zgolj na oprostitev plačila sodne takse, kar pomeni, da je nepravilno odločanje sodišča o zahtevku, ki ga stranka ni postavila. Zaradi navedenega je višje sodišče moralo delno utemeljeni pritožbi ugoditi, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

5. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v četrtem odstavku 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena določa, da lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti, ne da bi pri tem ogrozila svojo dejavnost. Pri odločanju o oprostitvi stranke, ki je pravna oseba, mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Sodišče o oprostitvi plačila taks odloči na predlog stranke, ki mora predlogu predložiti pisno izjavo o premoženjskem stanju, podano pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Če je stranka pravna oseba, izjava o premoženjskem stanju vsebuje zlasti podatke o premoženju, denarnih sredstvih in dohodkih iz dejavnosti v Republiki Sloveniji in tujini. Če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah (12. člen ZST-1).

6. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v četrtem odstavku 11. člena ZST-1, in ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Ni pa sodišče dolžno raziskovati premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja predlagatelja, niti ni dolžno v tem smislu pozivati stranke k dopolnitvi njenih navedb. Ker tožeča stranka v predlogu za taksno oprostitev skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 ni pojasnila, v čem bi bilo s plačilom sodne takse njeno poslovanje ogroženo, pač pa je to zgolj posplošeno zatrjevala, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog za oprostitev zavrnilo, pravilna. Sodišče prve stopnje tožeči stranki tako pravilno očita, da bi morala zatrjevati in izkazati, da sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnost, česar pa v postopku na prvi stopnji ni storila. To je storila šele v pritožbi, kar pa je prepozno (prim. 337. člen ZPP).

7. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodne takse zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijan sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka s pretežnim delom pritožbe ni uspela, v delu, v katerem je uspela, pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, zato je smiselno določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP, dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.