Jedro

Zavarovalnica, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano svojo odgovornost, je tožniku pred pravdo izplačala odškodnino za nematerialno škodo. Ker višina odškodnine za posamezne vrste odškodnine ni navedena, je potrebno že izplačani znesek odšteti od skupaj priznane odškodnine iz vseh naslovov.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odškodnini v znesku 13.277,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več (razlika do vtoževanih 19.702,40 EUR), je zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka za tožečo stranko v znesku 327,26 EUR, stroške izvedencev v znesku 1.027,52 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri UJP A., v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 589,98 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka). Prav tako je odločilo, da se tožniku v končno plačilo naložijo stroški priče B.B., v znesku 6,00 EUR, ki jih je tožnik dolžan plačati priči v roku 8 dni brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka).

Tožnik podaja dve pritožbi in sicer laično pritožbo in pritožbo po pooblaščenem odvetniku.

V laični pritožbi tožnik navaja, da vlaga pritožbo zaradi prenizko dosojene odškodnine in navaja, da je po poškodbi pri delu 26. 6. 2007 sodišču predložil vse dokaze o nastali škodi in težavah, ki ga spremljajo vse od poškodbe. Ocenjuje, da je sodišče tožnikovo odškodnino dosodilo prenizko, njegovo zdravljenje je trajalo dolgo časa od 26. 6. 2007 do 30. 11. 2007, naslednje leto pa je po operaciji kolena nadaljeval zdravljenje od 16. 5. 2008 do 18. 10. 2008. Zaradi posledic nezgode in predpisanih omejitev pri delu je bil predpostavljen invalidski komisiji in ocenjen kot invalid III. kategorije, zaradi česar je tudi izgubil službo. Pri 55 letih se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, zaposlitve ni dobil, zato se je moral predčasno upokojiti z dodano delovno dobo. Njegovo zdravstveno stanje se kljub jemanju zdravil proti bolečinam ni izboljšalo, ima tudi psihične težave, zaradi katerih je moral na zdravljenje k psihiatru. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu dosodi pravično odškodnino.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo tudi po pooblaščenem odvetniku in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, prav tako ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije, ki zahteva upoštevanje stopnje intenzivnosti in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Odškodnina je prenizka, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovega subjektivnega pogleda. Izvedenec je potrdil, da tožnik še zmeraj čuti lahke telesne bolečine, ki se stopnjujejo pri daljši hoji, hoji pod obremenitvami ali po naravnem, pri počepu in pri sunkovitih gibih, kar je trajno. Tožnik poleg analgetikov za lajšanje bolečin uživa pomirjevala in antidepresive in se zdravi pri psihiatru, saj mu le „močnejša zdravila“, ki mu jih le-ta predpiše pomagajo, kar je prav tako šteti za nevšečnost v zvezi z zdravljenjem prometne nesreče. Tako bi pravična odškodnina za telesne bolečine znašala 10.000,00 EUR. Tožnik se tudi ne strinja z oceno odškodnine za prestani strah, saj je le-ta prenizka. Tožnik ima postravmatsko stresno motnjo in tako že prihaja med posledice, ki jih trpi oškodovanec. Zdravnik mu je predpisal zdravila Helex in Senval, ki jih je jemal zaradi psihičnih težav in raznih mor, saj je „sredi spanja planil pokonci, ker ga je tako tlačila mora“, ko pa je bil buden, je bil zelo nervozen in razdražljiv. Pri tožniku gre za nevrotično depresivno strukturirano osebnost, v takšnem primeru so njegove reakcije budnejše in dolgotrajnejše. Tožnik je utrpel hudi primarni strah takoj po nezgodi 15 do 20 minut, nato pa zmerni po pregledu pri zdravniku, ki je bil opravljen 1 uro po nezgodi. Ob nezgodi se je ustrašil za življenje in nikogar ni bilo, ki bi mu takoj pomagal. Še vedno ga je strah, če kaj zaropota. Sekundarni strah pa je čutil vse do operativne terapije oziroma odpusta iz bolnišnice dne 21. 5. 2008. Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za 50 %, zaradi česar tožnik trdi, da je strah prisoten še zmeraj vsakodnevno, pri vseh opravilih, ki so povezana z gibanjem. Meni, da bi bila pravična denarna odškodnina za strah 6.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 338. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 338. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče tožniku iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 6.000,00 EUR, vendar takšna višina ni v skladu ne z načelom individualizacije, ne z načelom objektivne pogojenosti, predvsem pa sodišče svojo odločitev ni pravilno obrazložilo glede intenzitete in trajne bolečine. Sodišče je sprejelo drugačno navajanje tožnika, kot je to podal v mnenju izvedenec C.C., dr. med. spec.. Sodišče je zgolj navedlo, da so telesne bolečine pojav, ki ga je težko opredeliti, ni pa to zadosten razlog za to, da je sodišče odločilo mimo izvedenskega mnenja. Do razhajanj med izvedenskim mnenjem C.C., dr. med. spec. in navajanjem tožnika je prišlo tudi v zvezi z uživanjem protibolečinskih zdravil, ki niso dokumentirana. V kolikor je sodišče menilo, da je izpoved tožnika tako verodostojna, da ji gre brez dvoma slediti, ni bilo potrebe za izvedbo dokaza z izvedencem. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je tožnik prejel izplačilo odškodnine za nematerialno škodo s strani zavarovalnice. Sodišče ni upoštevalo tožnikove priznane invalidnosti 50 % in da so težave tožnika razmejene na 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče zapisalo, da je pri tožniku kot posledica škodnega dogodka ostala nezmožnost ali zmanjšana zmožnost funkcioniranja dela telesa. OZ v 132. členu ureja odškodnino za duševne bolečine in ne zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki so torej lahko le vzrok za navedeno pravno priznano škodo. Izvedenec je v mnenju z dne 18. 4. 2013 napisal, da pri tožniku ne ugotavlja hude akutne ali ponavljajoče se duševne motnje, ki bi hudo vplivala na njegovo obvladovanje vedenja, ugotovil je sicer simptome posttravmatske stresne motnje, vendar ob pregledu dne 11. 4. 2013 izvedenec jasnih znakov te motnje pri tožniku ni več ugotovil. Izvedenec D.D. dr. med. spec. je sicer pri tožniku ugotovil znake prilagoditvene motnje, vendar je pojasnil, da simptomov duševne motnje ni mogoče povezovati s podoživljanjem nezgode. Ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in duševno motnjo, za katero naj bi trpel tožnik. Stopnje tesnobnosti, negotovosti in občutja manjvrednosti je blaga. V kolikor bi zmanjšanje življenjskih aktivnosti res tako negativno vplivalo na duševno stanje tožnika, bi zagotovo pomoč psihiatra poiskal prej kot v 4 letih od škodnega dogodka. Sodišče ni jasno obrazložilo, kaj je bila podlaga za ugotovitev, da se bo tožnik z omejitvami srečeval še vse preostalo življenje. Glede strahu tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine za pretrpljeni strah, pri čemer je bil znesek za to škodo zajet že v izplačani odškodnini s strani zavarovalnice. Sodišče je le povzelo ugotovitve izvedenca, ni pa navedlo razlogov, ki bi takšno odškodnino opravičevali. Tožena stranka meni, da je bila odškodnina za pretrpljeni strah zajeta že v plačanem znesku s strani zavarovalnice. Tako tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo načelo individualizacije in konkretne okoliščine ter tožnikov subjektivni pogled na nastalo poškodbo. Izvedenec psihiater je ugotovil duševne bolečine, ki so nastale zaradi poškodbe. Tožnik je po pravnomočnem naslovu s strani zavarovalnice že prejel delno izplačilo odškodnine. V pravni teoriji in sodni praksi se uveljavlja stališče, da se odgovorni za nezgodo ne more razbremeniti odgovornosti, katere nastanek oziroma večji obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi v smislu posebne občutljivosti, predispozicije, prejšnje bolezni in drugih fizičnih in psihičnih lastnosti oškodovanca. Tožnik je postal invalid III. kategorije in tožena stranka mu ni mogla ponuditi nove zaposlitve z upoštevanjem omejitev pri delu in zato je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Odškodninska obveznost nastane, če so kumulativno podani naslednji elementi: nastanek škode, protipravno oziroma nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim oziroma nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost za škodo. V kolikor manjka eden od naštetih elementov, ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti. V skladu z določili OZ sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo: načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

V zvezi s pritožbenimi navedbami obeh pravdnih strank pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri tem tudi upoštevalo objektivne elemente kot načelo individualizacije konkretnega primera. Pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da pravni standard pravične denarne odškodnine ureja 1. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) in ob upoštevanju dodatnega kriterija iz 2. odstavka 179. člena OZ, po katerem sodišče pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter nato, da višina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom odškodnine. Ob navedenem pritožbeno sodišče tožniku tudi navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik od zavarovalnice E. dne 23. 6. 2008 prejel znesek 8.800,00 EUR in dne 22. 4. 2009 znesek 6.700,00 EUR, vse kot odškodnino za posledice poškodbe pri delu dne 26. 6. 2007, kar je sodišče moralo upoštevati pri odmeri celotne odškodnine. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožene stranke, kakšno vrsto škode naj bi zavarovalnica dejansko izplačala, pa je ugotoviti, da iz dopisa zavarovalnice E. z dne 19. 3. 2009 izhaja, da je tako tožena stranka tožniku plačala odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 15.500,00 EUR, pri čemer vrsta odškodnine ni navedena, iz dopisa zavarovalnice z dne 29. 5. 2008, ko je bilo tožniku nakazano 8.800,00 EUR pa izhaja, da gre za skupno odškodnino tako za telesne bolečine, neugodnosti med zdravljenjem in strah ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ker višina odškodnine za posamezne vrste odškodnine ni navedena, je sodišče prve stopnje pravilno odštelo navedeni skupni znesek v višini 15.500,00 EUR od skupaj priznane odškodnine iz vseh naslovov in tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je zavarovalnica priznala tožniku odškodnine iz posameznih temeljev.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati priznano invalidnost 50 % in da so težave tožnika razmejene na 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni. Iz predloženega spisa namreč izhaja, da je temelj tožnikovega tožbenega zahtevka nesporen, ter da je sporna višina odškodnine za nastalo nematerialno škodo, je sodišče pravilno ugotavljalo utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine po višini, pri čemer iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo, da so pri tožniku prisotne tudi degerenativne spremembe v zdravstvenem stanju, pri čemer je skladno z odločbo ZPIZ z dne 24. 6. 2009 ocenjeno razmerje poškodba - bolezen 50 % : 50 %. Sodišče v 15. točki navede, da je navedene ugotovitve upoštevalo pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico obravnavane poškodbe pri delu.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel raztrgano - potolčeno rano na levi goleni, pri čemer je bila ob kontrolnem pregledu 9. 7. 2007 ugotovljena še pretrganina notranje stranske vezi levega kolena, po operativnem posegu artropske rekonstrukcije kolena je bila postavljena diagnoza pretrgana prednja križna vez levega kolena. Sodišče je v predmetni zadevi imenovalo izvedenca ortopedske kirurgije C.C. dr. med. spec. ter izvedenca psihiatra doc. dr. D.D., ki sta oba podala izvedenski mnenji, pri čemer je bil izvedenec ortopedske kirurgije tudi zaslišan. Sodišče je tožniku pravilno priznalo odškodnino zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 6.000,00 EUR, pri čemer je tožnik zahteval odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v dokazni oceni povzelo trajanje in intenzivnost bolečin iz izvedeniškega mnenja C.C., dr. med. spec. in navedlo, da je njegova ocena sprejemljiva, nato pa jasno navedlo, da so tožnikove navedbe različne, glede na izvedenčeve ocene, saj iz tožnikovih navedb izhaja nekoliko daljše trajanje hudih in srednje hudih telesnih bolečin, pri čemer je tožnik navedel, da je sprva trpel hude trajne bolečine dva tedna, nato srednje hude trajne bolečine dva meseca, kasneje pa so se pojavile trajne do občasne srednje do lahke bolečine, ki so trajale ves čas zdravljenja in so še zmeraj prisotne. Ne gre za nasprotujoča stališča, saj je sodišče izrecno navedlo, da so telesne bolečine pojav, ki ga je glede trajanja težko natančno opredeliti, zato sodišče dopušča nekoliko drugačno navajanje tožnika glede trajanja telesnih bolečin v primerjavi z izvedenskim mnenjem, pri čemer navedenega ne šteje kot nasprotje. Navedeno stališče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Sodišče je tudi navedlo, da izvedenec ni ugotovil, da bi tožnik jemal protibolečinska zdravila, vendar je sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je tožnik jemal analgetike, kar je šteti kot nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem poškodbe, ki pa je sicer trajalo skoraj 14 mesecev in je bil tožnik tudi nesposoben za delo od 26. 6. 2007 do 30. 11. 2007 in od 15. 6. 2008 do 15. 9. 2008. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tako tožnika kot tožene stranke glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je tožnik vtoževal 20.000,00 EUR, sodišče pa mu je priznalo iz tega naslova za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 15.000,00 EUR. Ob navedenem je ugotoviti, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče ocenjevalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po določilih 132. člena OZ. Navedeno ne drži, saj sodišče na strani 9 jasno navede, da je sodišče pri odločanju o odškodnini iz tega naslova ugotavljalo, ali je pri tožniku kot posledica škodnega dogodka nastala nezmožnost ali zmanjšanja zmožnost funkcioniranja delov telesa ter nato, ali se to v tožnikovem duševnem stanju odraža v tolikšni meri, da je mogoče govoriti o priznani škodi, torej v skladu z določilom 132. člena OZ, ki predstavlja škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo, da pri tožniku obstajajo subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki navadno motijo socialno funkcioniranje in učinkovitost, tožnik pa je tudi poiskal pomoč pri psihiatru, pri čemer je njegova poškodba vplivala celo na izgubo zaposlitve in invalidnost, kar tožnika duševno obremenjuje, tožnik navedeno poškodbo doživlja intenzivneje iz razloga, ker je star 58 let in se bo z omejitvami srečeval še vse preostalo življenje. Sodišče je pravilno tožniku prisodilo odškodnino iz naslova strahu v višini 4.000,00 EUR, pri čemer je tožnik uveljavljal 6.000,00 EUR.

Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravična odškodnina skupaj 30.000,00 EUR, ki je primerna in ustreza ciljem iz 179. člena OZ, pri čemer je bilo upoštevano tako načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Tožniku je tako sodišče priznalo odškodnino v višini 30,19 neto povprečnih plač, kar je znotraj primerljivih okvirov poškodb, ki jih priznava sodna praksa.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.