Jedro

Pri oceni, kaj je v otrokovo največjo korist, je potrebno upoštevati dejanske okoliščine vsakega posameznega primera tako, da se potem, ko so ugotovljene, vsaki pripiše težo v primerjavi z drugimi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. točko predlogu nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo. Odločilo je, da bodo stiki med deklico in očetom (nasprotnim udeležencem) začasno potekali vsak torek od 15.00 do 18.30 ure ter vsako soboto od 9.00 do 18.30 ure. Za primer kršitve začasne odredbe je določilo denarno kazen. Odločilo je še, da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve, da ta začasna odredba velja do morebitne drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka te zadeve in da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo. Pod II. točko izreka je v preostalem delu zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe. Pod III. točko pa je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep (o izdani začasni odredbi), ki ga je prvo sodišče v tej zadevi izdalo na dne 12. 1. 2022. 2. Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja in da iz poročila CSD glede poteka stikov pod nadzorom izhaja, da oče prepozna potrebe deklice, da jo zna ustrezno motivirati, reagirati in da ima deklica očeta rada, da se ga je razveselila, da je njun medsebojni odnos topel. Meni, da izpodbijana odločitev ni v korist deklice, saj se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj bi bil primeren čas za razširitev stikov na možnost, da deklica pri očetu prespi. Pri tem pa tudi iz izpovedbe A. A. izhaja, da naj stiki postopoma preidejo do spanja deklice pri očetu. Trdi, da bi bilo to potrebno že iz razloga, ker se je sodišče odločilo, da bo angažiralo izvedenca klinično psihološke stroke in bo do pridobitve izvedenskega mnenja preteklo najmanj leto dni. Nadalje še trdi, da omejitev stikov na dva dni v tednu ogroža deklico v njenem razvoju, v katerem je vloga očeta nujno potrebna, še posebno, ko gre za očeta, ki je dober starš, kot je to ugotovljeno pri nasprotnem udeležencu. Odločitev po mnenju pritožbe krši 3. točko 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP), pa tudi 162. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) v povezavi s 138. členom DZ. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo tudi poročila in mnenja CSD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je potrebno stike med deklico in očetom piriti na postopek način, ker deklica potrebuje krajše uvajalno obdobje, torej da je potrebno, da se čas trajanja stikov postopoma veča, da se deklica ponovno privadi na očetovo okolje, saj se stiki na očetovem domu niso izvajali relativno daljše obdobje. Pritožba zato neutemeljeno kritizira ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na popolnost in pravilnost ugotovljenih možnosti izvedbe stika med deklico in očetom tudi preko noči. 5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na 161. člen DZ, po katerem sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Dejstvo, da sodišče izda začasno odredbo le v izjemnem položaju, kadar je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe, ne pomeni urejanja konfliktnega razmerja med starši še pred dokončno ureditvijo razmerja v sodnem postopku. Začasna odredba je namreč omejena le na nujne primere, v katerih je zaradi ogroženosti otrok potrebno še pred dokončno ureditvijo začasno urediti razmerja med starši in otroki, to pa tako, da je zagotovljena največja korist otrok. V primeru, ko sodišče izda začasno odredbo na predlog, je na predlagatelju trditveno in dokazno breme, da verjetno izkaže otrokovo ogroženost in nujnost izdaje predlagane začasne odredbe zaradi varstva največje koristi otroka.

6. KOP res v 3. točki 9. člena določa, da ima otrok, ki je ločen od enega od staršev, pravico, da redno vzdržuje stike in neposredno zvezo z obema staršema, vendar le, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi. Otrokova največja korist je namreč pri vsakem dejanju ter odločitvi v zvezi z otroci primarno in najpomembnejše vodilo (1. točka 3. člena KOP). Pri oceni, kaj je v otrokovo največjo korist, je potrebno upoštevati dejanske okoliščine vsakega posameznega primera tako, da se potem, ko so ugotovljene, vsaki pripiše težo v primerjavi z drugimi. Otrokova pravica do zdravja (24. člen KOP) ter otrokovo zdravstveno stanje je pri tej oceni osrednjega pomena.

7. Pri določitvi obsega stikov v izpodbijani začasni odredbi je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se bo nasprotni udeleženec ob izvedbi stikov, ki so sedaj določeni le čez dan, lahko postopoma seznanjal s hčerinim zdravstvenim stanjem, predvsem kar se tiče jemanja zdravil in priprave hrane, pa tudi ravnanja v primeru zastajanja urina.

8. Glede na ugotovljeno dejstvo, da nasprotni udeleženec (še) ni pripravljen na tak obseg stikov, ki bi od njega zahtevali večjo stopnjo informiranosti in izurjenosti v zvezi s hčerinim zdravstvenim stanjem, ter da nasprotni udeleženec niti ni zatrjeval (pa tudi v pritožbi ne), da je že oziroma kdaj bo ustrezno informiran, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno določilo obseg stikov brez postopnega povečanja. Okoliščine, ki bodo (morebiti) nastopile po izdaji izpodbijanega sklepa, na pravilnost le-tega nimajo vpliva.

9. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (3. točka 365. člena, 366. člen, drugi odstavek 350. člena ter 353. člen ZPP).