Jedro

Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, tožnik lahko uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep: - razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ostane v veljavi v III., VIII. in IX. točki izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 delno ugodi, tako da: 1.) sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ostane v veljavi v VI. točki izreka v delu, s katerim je toženi stranki prepovedan dostop do stanovanjske hiše oziroma na dvorišče pred vhodom stanovanjske hiše na naslovu H., v ostalem pa se sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 v VI. točki izreka (kar zadeva prepoved vstopa v stanovanjsko hišo) razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa v tem delu zavrne; 2.) se sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 v IV. točki izreka razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa v tem delu zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ostane v veljavi v I., II., X. in XI. točki izreka) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, (1) da sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ostane v veljavi: - v I. točki izreka, s katero je toženki naloženo, da nemudoma, najkasneje pa v roku 24 ur po prejemu sodne odločbe, odstrani 8 objav in vse komentarje k objavam, v katerih je 29. 2. 2020, 3. 3. 2020, 7. 4. 2020, 2. 5. 2020, 13. 5. 2020, 4. 6. 2020, 13. 6. 2020 in 14. 6. 2020 objavila tožnikove osebne podatke (ime in priimek, kraj bivanja), fotografije obeh tožnikov in osebne zapise, ki se nanašajo na oba tožnika; - v II. točki izreka, s katero je toženki prepovedana vsakršna objava takih ali podobnih vsebin z objavo osebnih podatkov in fotografij, ki se nanašajo na oba tožnika, ali z objavo dogodkov in dejstev iz osebnega, zasebnega in družinskega življenja tožnikov; - v III. točki izreka, s katero je toženki naloženo, da nemudoma, najkasneje pa v roku 24 ur po prejemu sodne odločbe, odstrani 14 objav in vse komentarje k tem objavam, v katerih je 15. 2. 2020, 19. 2. 2020, 10. 3. 2020, 26. 3. 2020, 3. 4. 2020, 8. 4. 2020, 14. 4. 2020, 6. 5. 2020, 21. 5. 2020, 31. 5. 2020, 8. 6. 2020, 9. 6. 2020, 12. 6. 2020 in 15. 6. 2020 objavila tožnikove osebne podatke (ime in priimek, kraj bivanja), fotografije tožnika, živali in objektov iz ograjenega območja zemljišč (parcele 000/14, 001, 002, vse k. o. ...), imenovanega K., ter osebne zapise, ki se nanašajo na tožnika (na njegovo intimno, zasebno in družinsko življenje), živali in objekte iz omenjenega ograjenega območja zemljišč; - v IV. točki izreka, s katero je toženki prepovedano navezovanje stikov s tožnico (na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo ali preko tretje osebe); - v VI. točki izreka, s katero je toženki prepovedan vstop v stanovanjsko hišo oziroma na dvorišče pred vhodom v stanovanjsko hišo na naslovu H.; - v VIII. točki izreka, s katero je toženki prepovedana vsakršna objava takih ali podobnih vsebin z objavo osebnih podatkov in fotografij, ki se nanašajo na tožnika, živali in objekte iz ograjenega območja zemljišč (parcele 000/14, 001, 002, vse k. o. ...), imenovanega K., ali z objavo dogodkov in dejstev iz tožnikovega osebnega, intimnega in družinskega življenja; - v IX. točki izreka, s katero je toženki prepovedano, da tretje osebe seznanja, oziroma da objavlja tožnikove osebne podatke iz sodnih in upravnih spisov, ter osebne zapise, ki se nanašajo na tožnika; - v X. točki izreka, v kateri je za primer, da bo toženka kršila obveznosti iz izdane začasne odredbe, določena denarna kazen v višini 5.000 EUR; ter - v XI. točki izreka, ki določa, da začasna odredba stopi v veljavo takoj ob izdaji oziroma vročitvi in velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v zadevi, (2) da se sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa v tem delu zavrne: - v V. točki izreka, s katero je toženki naloženo, da preneha kršiti osebnostne pravice tožnikov, s tem, da prihaja na tožnikov dom na H., in na območje ograjenih zemljišč (parcele 000/14, 001, 002, vse k. o. ...), imenovano K., ter posega v te nepremičnine; - v VI. točki izreka, s katero je toženki prepovedano približevanje stanovanjski hiši na naslovu H., na razdaljo, manjšo od 100 metrov; ter - v VII. točki izreka, s katero je toženki prepovedan vstop v ograjeno območje zemljišč (parcele 000/14, 001, 002, vse k. o. ...), imenovano K., in približevanje temu območju na razdaljo, manjšo od 100 metrov.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov (bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) in zaradi kršitev ustavnih pravic (22., 23., 25., 34., 39. člen Ustave RS1) pritožuje toženka2. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa ustrezno spremeni (in ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi), oziroma podredno, ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj ni obrazložen. Sodišče je le povzelo tožbene trditve, ni pa opravilo dokazne presoje (ni navedlo konkretnih razlogov o tem, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za (ne)dokazano). Ni jasno, ali je sodišče upoštevalo toženkin odgovor na predlog za izdajo za izdajo začasne odredbe. Prav tako ni jasno, v katerem delu je sodišče ugodilo toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. VIII. in IX. točka izreka sta v nasprotju s III. točko izreka. Iz izreka ni razvidno, iz česa naj bi bile objave odstranjene. Objave z dne 25. 5. 2020 ni več na toženkinem Facebook (v nadaljevanju: FB) profilu, ta objava tudi ni bila predmet odločanja. Sodišče je o zahtevi tožnikov odločalo brez predhodne izvedbe kontradiktornega postopka. Živali in objekti niso predmet varstva po 134. členu OZ.3 Enako velja glede prepovedi vstopa v stanovanjsko hišo, kar lahko zahteva le lastnik te stanovanjske hiše. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je kljub temu, da toženka ni kršila tožnikovih osebnostnih pravic z vstopom v stanovanjsko hišo na naslovu H. (med pravdnima strankama je bilo nesporno, da toženka že od avgusta 2019 ni vstopila v hišo), prepoved v tem delu ohranilo v veljavi. Hiša nima svojega asfaltiranega dvorišča, tožnika do vhoda hiše dostopata preko sosedovega zemljišča. Nedotakljivosti stanovanja ni mogoče uveljavljati na asfaltiranem sosedovem zemljišču. O zahtevku, ki se nanaša na prepoved približevanja, lahko pristojno sodišče odloča na podlagi ZPND,4 po pravilih nepravdnega postopka. Toženka se s svojimi objavami na spletnem dnevniku brani pred tožnikovimi lažmi in obrekovanji ter skupne znance obvešča o tožnikovih ravnanjih. Izpodbijani sklep posega v toženkino pravico do izražanja, sodišče namreč ni opravilo tehtanja pravic v koliziji. Pri reševanju kolizije med pravicami je ključna resničnost objavljenih informacij. Toženka ni objavljala vrednostnih sodb o tožniku, temveč je pisala o svojem osebnem življenju. Nepravilno je stališče, da je varstvo posameznikovega intimnega življenja absolutno in da v tem primeru ni tehtanja pravic v koliziji. Toženka zapisov ni objavila kot novinarka na spletnih straneh javno dostopnih medijev, temveč je svoje zapise delila s svojimi prijatelji in sledilci. Za svoje zapise ni potrebovala tožnikovega dovoljenja. Fotografije, ki jih je toženka objavljala kot spomin na svoje pretekle objave, so se na toženkinem spletnem dnevniku nahajale več let pred vložitvijo zahtevka, objavi fotografij, na katerih sta tožnica in toženkina hčerka, toženec ni nasprotoval. Nobena od objav ne vsebuje žaljivega pripisa o tožnici. Njeni pravici stoji nasproti tudi pravica toženkine hčerke do objave dogodkov iz njenega družinskega življenja. Prepoved iz II. točke izdane začasne odredbe predstavlja pretiran poseg v toženkino pravico do svobode izražanja, saj ji onemogoča pisanje o njeni preteklosti. Prepoved objave „takih ali podobnih vsebin“ ni obrazložena. Zaradi tožnikovih nadlegovanj je toženka dosegla sodno prepoved približevanja na razdaljo, manjšo od 100 metrov. Na površinah, ki so dostopne vsem pod enakimi pogoji in na katerih tožnik toženko zalezuje in nadleguje, tožnik na more uspešno uveljavljati pravice do zasebnosti. Vsebina toženkinega spletnega dnevnika ni javna, oziroma dostopna vsem (na ogled toženkinega spletnega bloga/dnevnika se je treba predhodno prijaviti v platformo FB, starostni pogoj za dostop je 13 let). Če bo sodišče štelo drugače, naj enako obravnava tudi tožnikov spletni profil. Do vsebine objav, v katerih je tožnik toženko izpostavil z imenom in priimkom in s katerimi tožnik škoduje toženkini časti in ugledu, se sodišče sploh ni opredelilo. Tožnik se ne more sklicevati na kršitev osebnostnih pravic, če je sam iste pravice toženki kršil z objavami v letu 2019. Na svojem FB profilu je tudi objavil slikovni posnetek toženke v intimnem trenutku (med opravljanjem potrebe na robu gozda). Kadar gre za spor med bivšima partnerjema, ne more pravica do svobode govora enega od njiju prevladati nad pravico do svobode govora drugega. Tožnik je sam dve leti objavljal fotografije iz skupnih druženj, zato ni upravičen do varstva zasebnosti. Tej pravici se je odpovedal. Pa tudi, če bi bil upravičen do varstva, stoji njegovi pravici nasproti toženkina pravica do svobode govora. Toženka je o dejstvih iz življenja, preživetega s tožnikom, pisala v okviru izpovedi o lastnem osebnem življenju. Glede na to, da jo je tožnik imenoval za lažnivko in manipulatorko, ima interes, da njeni znanci izvejo pravi vzrok za razpad njune zveze. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo toženkine vloge z dne 11. 1. 2020, prav tako se ni opredelilo do vrste ugovornih navedb (npr. - da želi tožnik s tem postopkom prikriti svoja nezakonita ravnanja in ravnanja svojega očeta, - da se lahko o tožnikovih osebnih podatkih, na podlagi katerih je mogoča individualizacija tožnika, seznani kdorkoli z vpogledom podatkov, objavljenih na spletu, - da se je tožnik s komentiranjem objav na toženkinem spletnem dnevniku sam izpostavil in razgalil podrobnosti iz svojega osebnega življenja - odpovedal se je pravici do zasebnosti...). Iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožnica toženki oktobra 2019 preko aplikacije Viber pošiljala različna sporočila, na katera toženka iz previdnosti ni odgovarjala. Komunikacija, ki jo izpostavlja izpodbijani sklep, je potekala med tožnico in toženkino hčerko B. B., ne med tožnico in toženko. Tožnica je blokirala možnost komunikacije, toženka pa z njo tudi ne komunicira preko tretjih oseb. Sodišče je toženkino pravico do izražanja kršilo tudi v IX. točki izreka sklepa o začasni odredbi. Kazenski postopek, ki teče zoper tožnika in njegovega očeta, je javen. Toženka ni novinarka, ki bi pisala o tretjih osebah. Z zapisi o vsebini upravnih in sodnih spisov, ki se nanašajo (tudi) nanjo, izvršuje pravico do svobode izražanja. V tem delu je sklep tudi neobrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti. Denarna kazen 5.000 EUR po višini presega kazni, določene v podobnih primerih. Ker je toženka brezposelna, z dolžnostjo preživljanja dveh šoloobveznih otrok, kazen ogroža njihovo preživljanje. Tožnik ni dokazal, da bi imele toženkine objave zanj dolgoročne posledice. Težko nadomestljive škode ni izkazal. Če se bo v postopku izkazalo, da ni podlage za naloženo obveznost umika objav, bo toženki nastala nepovratna škoda.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaradi zavarovanja zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic (134. člen OZ) izdalo regulacijsko začasno odredbo, s katero je toženki: (1) naložilo, da s svojega FB profila odstrani (z datumi opredeljene) objave s komentarji (I. in III. točka izreka) ter ji prepovedalo objave podobne vsebine (II. in VIII. točka izreka), (2) prepovedalo vsakršne stike s tožnico (IV. točka izreka), (3) prepovedalo kršenje osebnostnih pravic tožnikov s prihodi na njun dom na naslovu H., in na ograjeno območje zemljišč, imenovano K. (V. točka izreka), (4) prepovedalo vstop v stanovanjsko hišo oziroma na dvorišče pred vhodom v stanovanjsko hišo na naslovu H., in približevanje tej hiši na razdaljo, manjšo od 100 metrov (VI. točka izreka) ter vstop na ograjeno območje zemljišč, imenovano K. ter približevanje temu območju na razdaljo, manjšo od 100 metrov (VII. točka izreka), (5) prepovedalo objavo tožnikovih osebnih podatkov iz sodnih in upravnih spisov in seznanjanje tretjih oseb s temi podatki (IX. točka izreka). Za primer kršitve naštetih prepovedi je določilo denarno kazen v višini 5.000 EUR (X. točka izreka), veljavnost izdane začasne odredbe pa je bila določena do poteka 30 dni od pravnomočnosti sodbe (XI. točka izreka).

6. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, v katerem delu je sodišče prve stopnje izdano začasno odredbo ohranilo v veljavi (v I. - IV. točki izreka, v delu VI. točke izreka in v VIII. - XI. točki izreka), v katerem delu pa jo je razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (v V. in VII. točki izreka in v delu VI. točke izreka). Pritožbeni očitek v tej smeri je neutemeljen. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP5, saj sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo, da se začasna odredba v III., VIII. in IX. točki ohrani v veljavi, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, in se je posledično ne da preizkusiti (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju).

7. V 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je ob odločanju o ugovoru upoštevalo tudi toženkin odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je pravilno pojasnilo, da te vloge ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ni upoštevalo, kar pa ob dejstvu, da postane postopek za izdajo začasne odredbe praviloma kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru, ni vplivalo na toženkino možnost sodelovanja v postopku. Sodišče se je dolžno opredeliti do strankinih navedb (gre za izraz pravice do izjave), če so za odločitev relevantne in če niso očitno neutemeljene. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo, da sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ostane v veljavi v I., II., X. in XI. točki izreka, ni opustilo te dolžnosti.

8. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da je vtoževana terjatev verjetno izkazana (prvi odstavek 272. člena ZIZ6) in da je začasna odredba potrebna zaradi verjetnega nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Glede zahtevanega sodnega varstva je pomembno poudariti, da je pri presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe oziroma za ohranitev izdane regulacijske začasne odredbe v veljavi, potreben restriktivni pristop. Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, tožnik lahko uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena.7 _Glede objav z dne z dne 29. 2. 2020, 3. 3. 2020, 7. 4. 2020, 2. 5. 2020, 13. 5. 2020, 4. 6. 2020, 13. 6. 2020 in 14. 6. 2020, in nadaljnjih objav podobne vsebine_

9. Tožnik je že pred pravdo uveljavljal sodno varstvo z začasno odredbo. Izvršilno sodišče je 3. 6. 2020 izdalo sklep (priloga A4), s katerim je toženki naložilo, da s svojega FB profila A. A. umakne objavo z dne 25. 5. 2020 in komentarje k tej objavi, ter ji pod grožnjo denarne kazni prepovedalo objave podobne vsebine, ki se nanašajo na tožnikovo telo oziroma intimo. Izpodbijani sklep po nepotrebnem obširno povzema vsebino objave z dne 25. 5. 2020 in komentarjev k tej objavi (17. - 24. in 29. točka obrazložitve), ter navaja razloge za naloženi umik objave, čeprav ta ni bila predmet sklepa o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020. Objave z dne 25. 5. 2020, v kateri je toženka v žaljivem, posmehljivem in zaničevalnem tonu razgalila tožnikovo intimno (spolno) življenje, po vsebini ni mogoče enačiti s kasnejšimi objavami (z dne 29. 2. 2020, 3. 3. 2020, 7. 4. 2020, 2. 5. 2020, 13. 5. 2020, 4. 6. 2020, 13. 6. 2020 in 14. 6. 2020), zato naloženega umika kasnejših objav tudi ni mogoče utemeljiti z enakimi argumenti kot je sodišče prve stopnje utemeljilo umik objave z dne 25. 5. 2020 (predvsem 38. in 40. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vsebino kasnejših objav s komentarji izpodbijani sklep povzema v 50. - 53. in 55. - 57. točki obrazložitve. Gre za objave fotografij tožnika (priloga A20) in tožnice (priloge A13 - A19), s pripisi, v katerih toženka tožnika na posmehljiv in zaničljiv način diskreditira kot moškega (opisuje svoje intimno razmerje z njim) in očeta, ga označuje za lažnivca (skrival ji je alkoholizem), goljufa in nasilneža, ter obžaluje, da tožnici in njeni hčerki B. B. zaradi tožnika ni več dovoljeno druženje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da je toženka dolžna odstraniti objave s komentarji, in da se je tudi v prihodnje dolžna vzdržati objav podobne vsebine. Med pravdnima strankama ni sporno, da gre za objave na toženkinem FB profilu (toženka objavlja pod psevdonimom A. A.), zato ni odločilno, da v začasni odredbi ni zapisa, da gre za odstranitev objav s platforme FB. Toženka je s spornimi objavami posegla v osebnostno sfero tožnikov, v njuno pravico do mirnega družinskega življenja in do lastne podobe, za kar ni imela njunega dovoljenja. Čeprav tudi tožnik na svojem FB profilu javnost „obvešča“ o svojem osebnem in družinskem življenju (kar je počel tudi v času, ko sta bila s toženko še življenjska partnerja), in se pri tem izpostavlja s svojimi osebnimi podatki in podobo, njegovih objav ni mogoče šteti za odpoved pravici do zasebnosti, niti za privolitev k toženkinim objavam. Treba je šteti, da je tožnik s trenutkom, ko je njegova partnerska zveza s toženko razpadla, toženki umaknil soglasje za objavo svojih fotografij in fotografij svoje mladoletne hčerke. Od tedaj dalje bi lahko toženka fotografije tožnikov objavljala zgolj z njuno privolitvijo. Spornih objav zaradi njihovega žaljivega in zaničevalnega tona tudi ni mogoče šteti za dopustno obrambno ravnanje (toženka trdi, da se z objavami brani pred tožnikovimi lažmi in žalitvami, kar izhaja tudi iz njenega, dne 29. 2. 2020 objavljenega zapisa). Tudi, če je bila toženka izzvana, oziroma če se je odzvala na predhodna tožnikova ravnanja (tožnik je toženko blokiral na svojem FB profilu, kar pomeni, da njegovih objav ni mogla komentirati), glede na vztrajnost objav ni mogoče govoriti o samopomoči8. Predmet zahtevanega sodnega varstva so le toženkine, ne tudi tožnikove objave. Pri presoji, ali gre za protipraven poseg, je poleg vsebine objav pomemben tudi domet zapisov (kolikšnemu številu ljudi so razkriti osebni podatki). Toženka dostopa do svojega FB profila ne omejuje, kar pomeni, da lahko (pod pogoji, ki jih določa platforma FB) do njega dostopa kdorkoli (njene objave so prosto dostopne vsem uporabnikom FB). Glede na prosto dostopnost objav pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je tudi tožnica (sama ali preko tretjih oseb) seznanila s toženkinimi žaljivimi zapisi o očetu. To izkazuje tudi vsebina SMS sporočila (priloga A12), ki ga tožnica naslavlja na toženkino hčerko („Ker C. C. samo laže o očiju...O mojmu očiju pejt na FB pogledat pa boš use jasno vidla aja pozabla sm da se ti bo tvoja mami zlagala...“).

10. Temeljno (ustavno) varstvo osebnostnih pravic je določeno v 34. in 35. členu Ustave RS.9 Pritožnica se sklicuje na pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS), glede katere meni, da bi morala imeti v koliziji dveh ustavno varovanih pravic prednost pred pravico do zasebnosti tožnikov. V koliziji omenjenih ustavnih pravic meja med njima ni normativno določena, glede na konkretne okoliščine primera jo določi sodišče. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je pomembno, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti), pri čemer velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.10 Prav tako je pomembno, ali je oseba, v pravico katere se posega, javna ali anonimna oseba, saj lahko svoboda izražanja intenzivneje posega v pravico do zasebnosti javnih oseb. Sporne objave se nanašajo na intimno in družinsko življenje tožnikov, ki sta anonimni osebi. Ker so bile v okviru verbalnega obračunavanja po razpadu partnerske zveze podane izključno z namenom zaničevanja in sramotitve tožnika, sporne objave ne morejo uživati varstva na podlagi pravice do svobode izražanja. Namen objav ni bil obveščanje javnosti (tudi razlogi za razdor partnerske zveze sodijo v intimno sfero posameznika), temveč osebna diskvalifikacija tožnika. Zaradi značilnosti spletne objave (objavo, ki je bila med uporabniki že deljena, je praktično nemogoče odstraniti z medmrežja) so posledice takšnega posega v osebnostne pravice za posameznika še hujše oziroma dolgoročnejše. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka s spornimi objavami protipravno posegla v pravico tožnikov do zasebnosti ter da je terjatev iz naslova varstva osebnostnih pravic verjetno izkazana. Tudi prepovedni zahtevek, v zvezi s katerim sta tožnika s stopnjo verjetnosti dokazala obstoj konkretne nevarnost, da bo toženka ponovno kršila njune osebnostne pravice, ne predstavlja prekomernega posega v toženkino pravico do svobode izražanja. Zahtevek ni preohlapen (premalo konkretiziran), iz njega dovolj jasno izhaja, da toženka brez privolitve tožnikov ne sme objavljati njunih fotografij, niti zapisov o (preteklih) dogodkih iz njunega osebnega oziroma družinskega življenja. Brez pretiranega moraliziranja velja še poudariti, da bi morala oba nekdanja partnerja, ob zavedanju, da so njune spletne objave žaljive in prostaške vsebine lahko dostopne vsakomur (tudi njunima otrokoma), v prihodnje več razmisleka posvetiti posledicam, ki jih zaradi njunih javnih sovražnih obračunavanj lahko utrpita njuna otroka.

_**Glede objav z dne 15. 2. 2020, 19. 2. 2020, 10. 3. 2020, 26. 3. 2020, 3. 4. 2020, 8. 4. 2020, 14. 4. 2020, 6. 5. 2020, 21. 5. 2020, 31. 5. 2020, 8. 6. 2020, 9. 6. 2020, 12. 6. 2020 in 15. 6. 2020, in nadaljnjih objav podobne vsebine**_

11. V zvezi z objavo fotografij tožnikov, živali in objektov v ograjenem območju je sodišče prve stopnje v 68. točki izpodbijanega sklepa zapisalo, da objava ni bila podana v javno razpravo v splošnem interesu, ampak je toženka zasledovala nedopusten cilj - fotografije je objavila z namenom zaničevanja in diskreditacije tožnika. Sodišče prve stopnje vsebine spornih objav ni povzelo iz dokaznih listin (priloge A43 - A57), kar onemogoča preizkus pravilnosti odločitve, da se toženki naloži odstranitev teh objav in prepoved objav podobne vsebine. Sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja pravic v koliziji, saj ni presojalo, na katero področje zasebnega življenja se posegi nanašajo (iz trditvene podlage izhaja, da gre za očitke o delu na črno, goljufijah in opuščanju skrbi za živali), ali v zvezi s spornimi objavami morda obstaja pravica javnosti do obveščenosti (ali pa gre izključno za osebni napad na tožnika, katerega edini namen je sramotitev in zaničevanje), in ali gre morda še za dopustno kritiko oziroma mnenje, za katero je obstajala zadostna dejanska podlaga. Takšno presojo (ob dokaznem standardu verjetnosti) bo moralo opraviti sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o ugovoru zoper III. in VIII. točko izreka izdane začasne odredbe. Če bi pravno odločilna dejstva prvič presojalo pritožbeno sodišče, bi to predstavljalo poseg v strankino pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Brez vsakršnih razlogov o odločilnih dejstvih je tudi odločitev, da se toženki prepoveduje seznanjati tretje osebe in objavljati tožnikove osebne podatke iz sodnih in upravnih spisov ter osebne zapise, ki se nanašajo na tožnika (IX. točka izreka sklepa o začasni odredbi). Ob ponovnem odločanju o ugovoru zoper izdano začasno odredbo bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu dovolj konkretiziran, in ali se morda (delno) prekriva z odstranitvenim in prepovednim zahtevkom iz III. in VIII. točke izreka izdane začasne odredbe.

_**Glede prepovedi navezovanja stikov s tožnico**_

12. Odločitev, da se toženki prepove vsakršno navezovanje stikov s tožnico, temelji na ugotovitvi, da je toženka tožnico nadlegovala preko SMS sporočil. Ta ugotovitev temelji na SMS sporočilih (priloga A12), katerih vsebina je povzeta v 47. in 48. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožnica pravilno opozarja, da ugotovitev, da je toženka tožnico nadlegovala, nima dokazne opore. V okviru preizkusa dejanske ugotovitve, ki se opira (le) na listinski dokaz, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 2. alineje 358. člena ZPP, listino (priloga A12) ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Ker je bilo v spoznavnih zmožnostih izenačeno s sodiščem prve stopnje, je to lahko storilo brez pritožbene obravnave.11 Zadnje sporočilo z dne 18. 3. 2020 ni bilo izmenjano med tožnico in toženko, temveč med tožnico in toženkino hčerko B. B. (del njune korespondence je tudi zapis tožnice: „ker C. C. samo laže o očiju“ in „B. B. zakaj mi pošilaš te slike“). Ker ni izkazano, da bi toženka, ki navezovanje stikov s tožnico zanika, tožnico obremenjevala s korespondenco, ni razlogov za naloženo prepoved.

_**Glede prepovedi vstopa v stanovanjsko hišo, oziroma dostopa do stanovanjske hiše**_

13. V zvezi z odločitvijo, da začasna odredba ostane v veljavi v delu, v katerem je toženki prepovedan vstop v stanovanjsko hišo oziroma na dvorišče pred vhodom v stanovanjsko hišo, je sodišče prve stopnje navedlo razloge, ki so med seboj v nasprotju. Gre za postopkovno kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo je lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo. Sodišče prve stopnje je v 71. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da toženka že od avgusta 2019 ni vstopila v stanovanjsko hišo na H. (kar izhaja tudi iz toženkine izpovedbe), zato je toženki mogoče prepovedati le dostop do hiše oziroma dvorišča pred vhodom v hišo. V nadaljevanju iste točke obrazložitve je nato zapisalo, da glede na sporno dejstvo o tem, da toženka ne bo več vstopala v hišo tožnika, sklep o začasni odredbi ohranja v veljavi v delu, v katerem je toženki prepovedan vstop v hišo in na dvorišče pred vhodom hiše. Pritožnica utemeljeno opozarja, da dejstvo, da že od avgusta 2019 ni vstopila v stanovanjsko hišo, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Gre za neprerekano dejstvo (214. člen ZPP), ki omogoča zaključek, da je toženki v okviru varstva osebnostne pravice tožnikov do nedotakljivosti stanovanja lahko prepovedan le dostop do stanovanjske hiše (ne pa vstop v stanovanjsko hišo) oziroma na dvorišče pred vhodom stanovanjske hiše na naslovu H. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je toženkin (nesporen) prihod na dvorišče stanovanjske hiše predstavljal nedopusten poseg v osebnostno pravico tožnikov. Pri tej presoji lastništvo parcele, na kateri se nahaja dvorišče pred vhodom stanovanjske hiše, ni bilo pravno odločilno dejstvo, saj tožnika ne uveljavljata stvarnopravnega varstva.

_**Glede denarni kazni**_

14. V primeru, ko gre za nenadomestno izpolnitev, je denarna kazen edino sredstvo, s katerim sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost (226. člen v zvezi z 239. členom ZIZ). Namen določitve denarni kazni ni kaznovanje dolžnika, temveč zagotovitev spoštovanja sodnih odločb in uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva. Pritožbena navedba, da predstavlja denarna kazen grožnjo za toženkino preživljanje in preživljanje njenih otrok, je nedopustna pritožbena novota (toženka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi takšne navedbe ni podala) (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ugotavlja, da je denarna kazen v višini 5.000 EUR kot sredstvo zavarovanja z začasno odredbo odrejene odstranitve spletnih objav in prepovedi nadaljnjih spletnih objav podobne vsebine, glede na težo posega primerno visoka, da doseže namen za katerega je bila določena.

_**Glede težko nadomestljive škode**_

15. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo presojo, da sta tožnika zaradi ponavljajočih se spletnih objav, v katerih je toženka brez njune privolitve javno razgalila njuno osebno in družinsko življenje, osramočena in ponižana. Tožnik je bil s strani toženke in FB uporabnikov, ki so komentirali objave, zasmehovan kot moški in oče. Zasmehovanja je bila posredno deležna tudi tožnica, ki je kot najstnica še posebej občutljiva na zbadanja in vprašanja vrstnikov glede svojih družinskih razmer. Duševno prizadetost obeh je brez dvoma mogoče označiti za težko nadomestljivo škodo. Ob izkazani težko nadomestljivi škodi, dejstvu, da bi kasnejše sodno varstvo za tožnika lahko izgubilo smisel, ter možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru neuspeha tožnikov v pravdi (toženka neutemeljeno zatrjuje nepovratnost umika objav), izdana začasna odredba (v delu, v katerem jo pritožbeno sodišče ohranja v veljavi) za toženko ne predstavlja nesorazmernega bremena.

_**Sklepno**_

16. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno razveljavilo, delno pa spremenilo. Razveljavilo ga je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ostane v veljavi v III., VIII. in IX. točki izreka, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napotki za ponovno odločanje o ugovoru zoper III., VIII. in IX. točko izreka sklepa o začasni odredbi so razvidni iz zgornje obrazložitve. V okviru svojih reformatoričnih pooblastil je pritožbeno sodišče delno ugodilo toženkinemu ugovoru ter VI. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ohranilo v veljavi le v delu, v katerem je toženki prepovedan dostop do stanovanjske hiše oziroma na dvorišče pred vhodom stanovanjske hiše na naslovu H., v ostalem (kar zadeva prepoved vstopa v stanovanjsko hišo) pa je ta del izreka sklepa razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa v tem delu zavrnilo. Prav tako je delno ugodilo toženkinemu ugovoru ter razveljavilo IV. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. Pritožbo zoper tisti del izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 ohranilo v veljavi v I., II., X. in XI. točki izreka, pa je zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_**O pritožbenih stroških**_

17. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami 2 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema vsebino njene (zelo obsežne) laične pritožbe in pritožbe, vložene po pooblaščencu. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 4 Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 16/2008, s spremembami in dopolnitvami 5 Zakon o pravdnem postopku , Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami 6 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami 7 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. 8 Toženka niti ni trdila, da je bila zaščita nujna in da je s spornimi objavami odvračala grozečo neposredno nevarnost (prim. drugi odstavek 139. člena OZ). 9 Gre za določbi, ki vsakomur zagotavljata pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete ter osebnostnih pravic. 10 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-444/09 z dne 12. 4. 2012. 11 Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 208/2017 z dne 5. 4. 2018.