Jedro

Revizija se lahko vloži, če sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških toženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 30 dni tožniku vrniti stanovanjsko pravico na stanovanju ... in da mu je dolžna v roku 30 dni prodati to stanovanje za vsoto 30.000,00 EUR, tj. pod enakimi pogoji, pod katerimi je to storil oziroma bi lahko storil vsak imetnik stanovanjske pravice v Republiki Sloveniji kot njen državljan oziroma pod pogoji, ki so bili določeni v Zakonu za odkup stanovanja, na katerem je obstajala stanovanjska pravica, temu pa ustreza navedena vsota. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 190/2009 dopustilo glede (dveh) vprašanj, (1) ali je ustrezno obrazložen zaključek pritožbenega sodišča, da tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ/91) na spornem stanovanju ni imel stanovanjske pravice in (2) ali zagotavljajo določbe Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/2002, Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju MSVN) državljanom nekdanje SFRJ, ki so ob uveljavitvi SZ/91 imeli stanovanjsko pravico, niso pa pridobili državljanstva RS, pravico do odkupa stanovanja po 117. in nasl. členih SZ/91. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je tožnik proti drugostopenjski sodbi vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da zaključek sodišča druge stopnje, da tožnik ob uveljavitvi SZ/91 ni imel (več) stanovanjske pravice, nasprotuje listinam v spisu in je diametralno nasproten ugotovitvi sodišča prve stopnje. Ker je takšen zaključek popolnoma neobrazložen (arbitraren), saj ni jasno na kakšni dejanski in pravni podlagi ga je pritožbeno sodišče sprejelo, je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva in se ne more preizkusiti. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa navaja, da je pred uveljavitvijo SZ/91 pogoje za prenehanje oziroma izgubo stanovanjske pravice določal 19. in 58. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR. Sodišči sta spregledali, da je ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno kot v zadevah, ki so se obravnavale pred ustavnim sodiščem (in se sodišči nanje sklicujeta). V primerih, obravnavanih pred ustavnim sodiščem, je posamezni imetnik stanovanjske pravice le-to izgubil pred uveljavitvijo SZ/91, v obravnavanem primeru pa je tožnik ob uveljavitvi SZ/91 še imel stanovanjsko pravico, in je pri pravnem predniku toženke pravočasno vložil zahtevek za odkup stanovanja, ki je bil zavrnjen, ker ni bil državljan RS, kar je v nasprotju z določilom 6. člena Priloge G MSVN. Trdi, da je sporno stanovanje proti svoji volji prenehal uporabljati šele po uveljavitvi SZ/91. Pojasnjuje, da je bila uveljavitev njegovih pravic začasno onemogočena, ker ni bil državljan RS, s sprejetjem MSVN v letu 2002 pa je bila ponovno omogočena. Meni, da se za pravico do odkupa stanovanja po določili SZ/91 ne uporablja 6. člen, ampak druge določbe Priloge G MSVN, katerih bistvo je, da se odpravijo in preprečijo učinki stare pravne ureditve držav naslednic, ki so omogočale diskriminatorno razlikovanje med državljani RS in državljani SFRJ. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje (ker tožnik reviziji ni priložil tudi predloga za dopustitev revizije), podredno pa njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

O popolnosti revizije

6. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije kot nepopolne, ker reviziji ni bil predložen tudi predlog za dopustitev revizije. Iz sodnega spisa izhaja, da je bil toženki vročen (tudi) predlog za dopustitev revizije (ugotovitev na list. št. 146) in da je imela možnost (tudi) nanj odgovoriti. Ker torej ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti kot temeljno načelo pravdnega postopka, niso podani razlogi za zavrženje revizije.

O utemeljenosti revizije

7. Tožnik v obravnavani pravdi zahteva vrnitev oziroma priznanje stanovanjske pravice na stanovanju ... in odkup omenjenega stanovanja za kupnino 30.000,00 EUR, t. j. pod enakimi pogoji kot so to lahko storili imetniki stanovanjske pravice - državljani RS po določilih SZ/91. 8. Revizija utemeljeno uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni navedlo ne dejanske ne pravne podlage za zaključek, da tožnik ob uveljavitvi SZ/91 ni imel stanovanjske pravice. Odločilna so tista dejstva, ki lahko pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve. Po določbi 117. člena SZ/91 je temeljna predpostavka za pravico do odkupa stanovanj po 117. in nasl. členih SZ/91 obstoj stanovanjske pravice na stanovanju na dan uveljavitve SZ/91, t. j. 19. 10. 1991. Drugostopenjska sodba bi zato za svoj zaključek, da tožnik 19. 10. 1991 ni več imel stanovanjske pravice na spornem stanovanju, morala vsebovati razloge. Navesti bi morala zgornjo (pravno pravilo) in spodnjo premiso (odločilna dejstva) in pojasniti, na kakšen način je prišla do svojega zaključka, da tožnik 19. 10. 1991 ni imel več stanovanjske pravice na spornem stanovanju (odločilna ugotovitev), ki je smiselno diametralno nasproten izhodišču prvostopenjskega sodišča. Ker drugostopenjska sodba o tem odločilnem dejstvu nima obrazložitve in je torej v tem delu zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, je podana kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Obrazložena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je absolutne narave in je revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje.

10. Odločitev o stroških revizijskega odgovora temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.