Jedro

V konkretnem primeru bi se bilo treba glede na zbrane informacije o stanju v izvorni državi opredeliti do tega, kaj konkretno pomeni za prosilca za mednarodno zaščito iz Irana, ki se vrne v Iran in je v drugi državi pridobil dokumentacijo o tem, da je spremenil vero, v konkretnem primeru iz muslimanske v krščansko vero. Na podlagi take ocene bi bilo potrebno ugotoviti, ali imajo tožniki utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-361/2016/16 (1312-02) z dne 27. 3. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitve odločbe najprej povzema, kaj je prvo tožnik povedal pri podaji prošnje. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je njegovo življenje v Iranu ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščanstvo. Tri mesece pred odhodom iz Irana se je seznanil s krščansko vero preko sina nekega zlatarja in ko je to izvedela iranska tajna policija, ga je obiskala na domu, vendar ga takrat ni bilo doma, njegov brat pa je videl in ga je o tem obvestil, zato je pobegnil iz Irana. Med drugim je tudi povedal, da je okoli vratu nosil križ in da je bil v službi zaradi tega odpuščen. Zlatarjev sin je bil že prej kristjan, zato ga tajna služba ni preganjala. Meni, da je njegovo življenje in življenje njegove družine ogroženo in če bi se vrnil v Iran, bi jih ubili. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi odločbe povzema, kaj je pri podaji prošnje povedala drugo tožnica. Kot razlog je prav tako navedla, da se je njen mož spreobrnil v krščansko vero in se je želel še poglabljati v tej smeri. Potem, ko je videla, da so njegovo in njihova življenja ogrožena, so se odločili, da odidejo iz Irana. Sama je o krščanski veri izvedela tako, da se je z možem o tem pogovarjala. Prvo tožnik je vložil prošnji tudi za svoja mladoletna sinova, kjer uveljavlja iste razloge, kot jih je navedel že sam v svoji prošnji. Tožena stranka je s strani pooblaščencev prejela tudi štiri krstne liste, izdane v evangeličanski cerkvi dne 28. 2. 2016, iz katerih je razvidno, da so bili tožniki v tej cerkvi krščeni. Nadalje tožena stranka povzema, kaj sta prvo tožnik in drugo tožnica povedala še na osebnem razgovoru.

2. Tožena stranka ugotavlja, da tožniki svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljujejo s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Po mnenju tožene stranke so bili odgovori tožnikov glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so tožniki resda potovali v tako imenovanem begunskem valu, vendar je nemogoče prezreti, da so svojo pot preko večih držav nadaljevali do Nemčije, pri čemer za mednarodno zaščito niso zaprosili niti v Grčiji kot prvi državi EU niti v Makedoniji, Srbiji ali na Hrvaškem, niti ne v Sloveniji, ko so prvič vstopili na njeno ozemlje. Neprepričljive so njihove navedbe, s katerimi so skušali pojasniti tovrstno ravnanje. Ob tem niti niso izrazili kakšnih varnostnih zadržkov do držav, ki so jih v Evropi na svoji poti prečkali. V Sloveniji niso prosili za mednarodno zaščito, ko so jo prečkali prvič, ampak šele, ko so bili z vlakom na mednarodnem mejnem prehodu Dobova preverjani s strani policije. Ob prvem vstopu na ozemlju Slovenije pa so nedvomno imeli stik z uradnimi osebami. Za pomoč torej niso zaprosili takoj, ko so vstopili na ozemlje EU ali na ozemlje Republike Slovenije, ampak šele dlje časa po tem. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so izjave tožnikov glede razloga zapustitve izvorne države neprepričljive, malo verjetne, mestoma pa celo neverjetne. Neprepričljive so navedbe prvo tožnika, da se je s krščansko vero začel spoznavati samo zato, ker je bil prodajalec zlata, h kateremu sta odšla z ženo, prijazen, vljuden in spoštljiv. Ni mogoče slediti prvo tožniku, da bi o takšni temi razpravljal z neznancem, ki ga ni poznal, še posebno ne v državi, kakršna je Iran. Kontradiktorne so tudi navedbe prvo tožnika, kdo ga je začel spoznavati s krščansko vero. Ob vložitvi prošnje je rekel, da je bil to sin zlatarja, na osebnem razgovoru, pa da je bil to lastnik zlatarne. Neprepričljive so tudi tožnikove navedbe, da je prodajalca zlata večkrat vabil na dom, da bi mu razlagal o Jezusu Kristusu in njegovem življenju. V tako kratkem času ni mogoče verjeti, da bi se s prodajalcem v takšni meri spoprijateljil, da bi ga vabil na dom. Razen tega je tožnik zatrjeval, da je zaradi svojega zanimanja za vero s strani prodajalca zlata prejel kovinski križec, ki ga je nosil okoli vratu ves čas, celo med opravljanjem službe in da naj bi mu v službi včasih ušla kakšna beseda, povezana s krščanstvom in zaradi tega naj bi ga začeli v službi sumiti, da je prestopil iz islama v krščanstvo. Tožena stranka ne more verjeti, da je lahko že po nekajkratnem pogovoru s prodajalcem zlata postal tako goreč kristjan, da se tudi na delovnem mestu ne bi mogel zadržati podajanja pripomb ali komentarjev. Takšno ravnanje je še toliko bolj neverjetno, ker je govora o Iranu, kjer je vsakršno odstopanje od islamskih norm in pravil obnašanja sankcionirano. Tožnik je tudi zatrjeval, da je njegov šef videl, da ima pod delovno obleko križec in zaradi tega naj bi ga X. večkrat klical in z njim opravljal razgovore v smislu, da bi priznal, da je spremenil vero. V kolikor bi tožnik res v službo hodil s križcem in bi nadrejeni opazili, gotovo ne bi z njim opravljali le razgovora, saj je sprememba vere najhujše sprevrženo dejanje. Prav gotovo bi ga zaradi tega priprli. Tožnik je kontradiktoren tudi v delu, ko je opisoval, kako je njegov šef izvedel za križ. Na osebnem razgovoru je najprej zatrjeval, da se je križ videl skozi delovno obleko, v nadaljevanju osebnega razgovora pa je navedel, da tistega dne, ko je šel k šefu, delovne obleke ni imel. Nadalje tožena stranka tudi meni, da v kolikor bi tožnika zasledovali in nadzorovali, prav gotovo ne bi mogel skupaj z družino neovirano in brez težav legalno s potnim listom in letalskimi vozovnicami odpotovati iz Irana. Neprepričljive in malo verjetne so tudi navedbe tožnika, da je uspel v roku 7 do 10 dni prodati stanovanje in avto, tudi zato, ker zatrjuje, da je bil nadzorovan, saj bi v tem primeru vzbudil dodatne sume. Drugo tožnica je povedala, da so hišo in avto prodali v tistem tednu, ko je dobil mož odpoved iz službe. Tožena stranka ne more verjeti, da so ju lahko tako hitro prodali. Nadalje je drugo tožnica navajala, da so jih njena družina in družina od moža opozarjali na to, da je neumnost, da odhajajo v Evropo, na drugem mestu pa je navedla, da so o tem, da odhajajo, povedali na tisti dan, ko so imeli let. Nadalje je tožnik neprepričljiv tudi v izjavi, ko je zatrjeval, da svoje vere ne bi nikoli zanikal, ko je dobil vprašanje glede možnosti vrnitve v Iran. Vendar pa je svojo vero predhodno že večkrat zanikal, in sicer v službi. Nadalje tožena stranka meni, da samo predloženi krstni listi še ne pomenijo, da so tožniki resnično spremenili vero. Tožena stranka dvomi v pristnost izjav tožnikov. Ne verjame, da sta tožnika v sebi kakorkoli spremenila svoje navade in občutke ter posledično dvomi, da bi se tožnikoma želja po krstu v evangeličanski cerkvi lahko pojavila v tako kratkem času po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožnik je sicer kategorično zatrjeval, da otroka nista bila krščena, vendar pa predloženi krstni listi kažejo, da sta bila krščena. Glede na to, da tožnika nista prepričljivo in verodostojno izkazala zanimanja za krščansko vero, ravno tako pa nista verodostojno in prepričljivo opredelila dogodka, zaradi katerega sta se domnevno začela zanimati za krščanstvo, ob tem pa naj bi 20 dni po podaji prošnje bili krščeni v evangeličanski veroizpovedi, pred tem pa trikrat ali štirikrat obiskali evangeličansko cerkev, bi se morala njihova želja po krstu v evangeličanski veri vzbuditi po prihodu v Republiko Slovenijo, kar pa tožena stranka ocenjuje za izjemno neprepričljivo in neverjetno. Po mnenju tožene stranke je verjetneje, da so skupaj z drugimi prosilci odšli v evangeličansko cerkev, kjer so se, tako kot nekateri drugi, krstili. Pred krstom niso bili deležni kakšnega posebnega verskega pouka ali priprav na krst. Prvo tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da je bil po nekaj pripravah krščen, nasprotno pa je drugo tožnica na vprašanje, ali je morala imeti pred krstom še kakšne priprave, navedla, da so trikrat hodili v cerkev, četrtič pa so bili krščeni. Tožena stranka temu ne more slediti, saj je bil ob podaji prošnje ponedeljek, do njihovega krsta dne 28. 2. 2016 pa sta bili le dve nedelji, kjer se izvaja obred bogoslužja. V evangeličansko vero so vstopili brez konkretnega predznanja oziroma poznavanja te vere. Odgovori o novi veri so bili skopi in pavšalni, navedla sta le stvari, ki so splošno znane in jih poznajo tudi osebe, ki niso verne. Nadalje tožena stranka na kratko pojasnjuje, zakaj tožniki ne izpolnjujejo niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

3. Tožniki v tožbi navajajo, da tožena stranka ni pojasnila, ali obstajajo kateri izmed izključitvenih razlogov iz 31. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ni jim ni jasno, kako je tožena stranka zaključila, da sta prvo tožnik in drugo tožnica vero spremenila zgolj zato, da bi se ugodilo prošnji za mednarodno zaščito. Pripadnost veri je pristna in iskrena. Glede očitka, da nista takoj poiskala pomoči, ko sta prišla v Slovenijo, pojasnjujeta, da je bila družina del migracijskega vala v Evropo in ko so prispeli v Slovenijo iz Hrvaške, niso imeli na voljo prevajalcev in informacij o tem, kje se nahajajo in o možnosti pridobitve mednarodne zaščite. Za azil so zaprosili takoj, ko je bilo mogoče. Nadalje tožniki podrobno pojasnjujejo, zakaj je po njihovem mnenju napačna ocena tožene stranke o domnevni neverodostojnosti njihovih izjav. Pri tem podrobno pojasnjujejo okoliščine v zvezi s tem, zakaj je prvo tožnik zlatarju takoj zaupal, zakaj ga je vabil na svoj dom, glede posojila denarja zlatarja za ženino operacijo, glede dogodkov v službi, glede razgovorov, ki ga je z njim opravljala služba Herasat, glede tega, kako je lahko neovirano prišel preko meje kljub temu, da so ga zasledovali, prav tako glede tega, kako so lahko v tako kratkem času prodali hišo in avto. Prav tako pojasnjujeta protislovje, ki ga je ugotavljala tožena stranka, da je tožnik glede možnosti vrnitve v Iran zatrjeval, da svoje vere ne bi zanikal, čeprav jo je predhodno v službi zanikal. Pojasnjujeta tudi ugotovljeno neskladje s tem, ko je prvo tožnik zatrjeval, da otroka nista bila krščena, čeprav predloženi krstni listi kažejo drugače. Pojasnjujeta tudi protislovje, ki ga navaja tožena stranka glede tega, kolikokrat so bili v cerkvi od podaje prošnje pa do krsta. V zvezi s subsidiarno zaščito tožena stranka ni navedla nobenega konkretnega vira, ki bi se nanašal na stanje v izvorni državi tožnikov. Ni predstavila niti splošnih informacij niti specifičnih informacij. Ocena upravičenosti do subsidiarne zaščite temelji na trditvah o poznavanju varnostne tematike v Iranu, ki pa je ni mogoče preveriti. Resna škoda je izkazana z vsemi poročili, ki jih tožena stranka tudi povzema v izpodbijani odločbi. Informacije kažejo, da zaradi spremembe vere grozi smrt v izvorni državi. Tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožnikom prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožniki v pripravljalni vlogi vlagajo potrdilo evangeličanske cerkve, iz katerega je razvidno, da se prvo tožnik in drugo tožnica redno udeležujeta obredov in se aktivno vključujeta v skupnost evangeličanske cerkve v Ljubljani.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče najprej glede navedb, da tožena stranka ni ocenjevala, ali obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov po 31. členu ZMZ-1, pojasnjuje, da tega ni bilo potrebno ugotavljati, saj so ti razlogi relevantni le v primeru, če bi bilo določenemu prosilcu potrebno priznati mednarodno zaščito, pa bi obstajali indici, da obstajajo razlogi za izključitev iz 31. člena ZMZ-1. 8. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito mora uradna oseba skladno z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 upoštevati predvsem splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-političnem položaju in sprejeti zakonodaji ter specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Tožena stranka v izpodbijani odločbi glede informacij v izvorni državi navaja, da so pooblaščenci prosilcev pristojnemu organu po elektronski pošti poslali 11 strani informacij o izvorni državi prosilcev v angleškem jeziku, ki se nanašajo na informacije o strukturi islamske revolucionarne garde in Basijih, na informacije o muslimanih v Iranu, ki spremenijo vero, preganjanju in sankcijah, ki doletijo spreobrnjence in informacije o zavrnjenih prosilcih za azil. Nadalje na straneh 4 in 5 izpodbijane odločbe tožena stranka te informacije le našteva in navaja, da je zgoraj navedena poročila, ki so jih predložili pooblaščenci prosilca, skrbno proučila in jih pri pripravi odločbe tudi upoštevala. Vendar pa tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve podrobnejše vsebine teh informacij ne povzema, to pa je po mnenju sodišča taka pomanjkljivost te odločbe, da se je ne da preizkusiti. V konkretnem primeru je namreč potrebno upoštevati, da so tožniki v Republiki Sloveniji nedvomno bili krščeni in da razpolagajo tudi s potrdili o krstu ne glede na to, ali tožena stranka sledi temu, da so zares spremenili vero, ali ne. V konkretnem primeru pa bi se bilo potrebno glede na zbrane informacije o stanju v izvorni državi opredeliti do tega, kaj konkretno pomeni za prosilca za mednarodno zaščito iz Irana, ki se vrne v Iran in je v drugi državi pridobil dokumentacijo o tem, da je spremenil vero, v konkretnem primeru iz muslimanske v krščansko vero. Na podlagi take ocene bi bilo potrebno ugotoviti, ali imajo tožniki utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožena stranka pa je informacije, ki so jih predložili tožniki naštela, glede njihove vsebine pa je na strani 18 odločbe navedeno le, da iz informacij o izvorni državi, ki so jih v dokumentacijo upravne zadeve predložili pooblaščenci tožnika, izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo, kot tudi, da je smrtna kazen predpisana tako za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko, kot tudi za tiste, ki v javnosti oznanjajo krščansko vero in med muslimanskim prebivalstvom propagirajo krščansko vero. Iranski zakoni spremembo vere štejejo za zločin žalitve preroka, ki se kaznuje s smrtjo, varnostne in obveščevalne sile v Iranu pa spreobrnjence v krščansko vero preganjajo. Tožena stranka bi se morala opredeliti do tega, kaj te informacije konkretno pomenijo za tožnike v primeru vrnitve v Iran glede na to, da imajo potrdila o krstu.

9. Zaradi zgoraj navedenih razlogov je obrazložitev odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti (kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Zaradi navedenih kršitev pravil postopka je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih navedb tožnikov v tožbi ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagano v tožbi, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu na ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).