Jedro

Tretji odstavek 47. člena ZG, ki ureja prednostno pravico pri nakupu gozdov, ki jih 1. in 2. odstavek tega člena ne zajemata, med lastniki mejaši ne izključuje države kot predkupne upravičenke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote A, št. ... z dne 2. 3. 2005, s katero je le-ta zavrnila odobritev pravnega posla - prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2004, s katero je BBB prodal tožeči stranki gozd s parc. št. ... k.o. C, ki je glede na lokacijsko informacijo občine A po planskih aktih opredeljena kot ostala kmetijska zemljišča in gozdovi. Tožena stranka je v obrazložitvi presodila, da je prvostopna odločba pravilna in na zakonu utemeljena, in niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi. Zakon o kmetijskih zemljiščih (uradno prečiščeno besedilo ZKZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 55/03, v nadaljevanju ZKZ), ki sicer ureja promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami, v 2. odstavku 17. člena glede predkupne pravice odkazuje na uporabo specialnih določb. Take določbe pa za gozd vsebuje Zakon o gozdovih (Ur.l. RS, št. 30/93, 13/98, 56/99, 67/02 in 110/02, v nadaljevanju ZG) kot lex specialis. Predmetni gozd ne izpolnjuje pogojev iz 43. ter 1., 2. in 3. odstavka 44. člena ZG, ki opredeljujejo varovalne gozdove in gozdove s posebnim namenom, zato je potrebno uporabiti 3. odstavek 47. člena ZG, ki pri prodaji gozda daje prednostno pravico do nakupa lastniku zemljišča, ki meji na gozd; če jo ta ne uveljavi, pa ima pravico lastnik najbližjega gozda. Republika Slovenija je lastnica zemljišča, ki meji na sporni gozd, zato je skladno s 3. odstavkom 47. člena ZG prednostna upravičenka.

Tožeča stranka kot tožbeni razlog navaja nepravilno uporabo zakona. Po 23. členu ZKZ, ki ureja prednostno pravico nakupa, je Republika Slovenija zadnja v vrsti predkupnih upravičencev; le kmet, ki je lastnik mejne parcele, ima prednost, ne pa tudi država. Tožnik pa je kmet, bil pa je tudi zakupnik spornega zemljišča, torej Republika Slovenija nima prednostne pravice nakupa pred njim. Tudi dodatno razlogovanje tožene stranke po ZG Republiki Sloveniji ne daje prednostne pravice po 3. odst. 47. člena kot mejašu, saj je iz celotnega besedila 47. člena razvidno, da je z mejašem mišljena le fizična ali pravna oseba, ne pa država. Njene pravice so urejene posebej. Favoriziranje države s široko interpretacijo norme je nedopustno, saj je država že z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov pridobila lastninsko pravico na velikih gozdnih površinah. Iz tega razloga je po mnenju tožnika izpodbijana odločba nezakonita ter sodišču predlaga, naj jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

BBB kot stranka, ki bi ji lahko bila odprava izpodbijanega akta v škodo, ni odgovoril na tožbo.

Zastopnik javnega interesa Državno pravobranilstvo je z dopisom z dne 21. 11. 2005 prijavil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa se strinja tudi z razlogi tožene stranke ter se nanje sklicuje ( 2. odst. 67. člena Zakona o upravnem sporu- ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, Odl. US- 92/2005), v zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja: Tožena stranka ni razlogovala po ZG samo dodatno, kot to v tožbi netočno trdi tožeča stranka, temveč je zgolj na določbe tega zakona o predkupni pravici pri nakupu gozda oprla svojo odločitev (tako kot tudi prvostopni organ, katerega odločitvi je pritrdila). Po presoji sodišča pa sta se prvostopni organ in tožena stranka na to materialnopravno podlago oprla pravilno, saj gre pri določbah 47. člena ZG za lex specialis, ki že po učenju pravne teorije in tudi po izrecni zakonski določbi 2. odstavka 17. člena ZKZ izključuje uporabo določb 23. člena ZKZ o prednostni pravici pri nakupa kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki so v razmerju do določb 47. člena ZG lex generalis. Ker ZG v navedeni določbi ne določa okoliščin kot so status kmeta ali sklenjeno zakupno razmerje kot okoliščin, ki bi pri nakupu gozda dajale prednost, so navedbe tožeče stranke v tej smeri pravno neupoštevne ter na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Tožeča stranka tudi zmotno razlaga, da je prednostna pravica države urejena le v 1. odstavku 47. člena ZG. Že iz jezikovne razlage, zlasti pa v kombinaciji s sistematično, izhaja, da 1. odstavek 47. člena ZG ureja le prednostno pravico pri nakupu določenih gozdov (glede na njihovo posebno funkcijo), to je varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom, saj se v besedilu sklicuje le na določbe 43. in 44. člena tega zakona, te pa so umeščene v poglavju IV. z naslovom Varovalni gozdovi in gozdovi s posebnim namenom. Poleg tega uporaba besedne zveze v 3. odstavku 47. člena "razen v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena" (pri čemer drugi odstavek določa, kdaj lahko uveljavlja prednostno pravico pri nakupu gozdov iz 43. in 44. člena ZG lokalna skupnost) izrecno ustvari distinkcijo med v 43. in 44. členu opredeljenimi gozdovi s posebno funkcijo in ostalimi gozdovi, tako da je ureditev predkupne pravice v tem (3.) odstavku treba razlagati, da se nanaša (le) na ostale gozdove, in da glede le-teh predstavlja zaključeno ureditev. Ob tem ne vzdrži razlaga, ki jo ponuja tožeča stranka, da naj bi se ta določba nanašala le na fizične in druge pravne osebe, ne pa tudi na državo, po mnenju sodišča pa tudi ne vzdrži argumentacija, da ima taka razlaga ustrezno oporo v zakonski ureditvi, po kateri je država (že) postala lastnica velikega števila gozdnih zemljišč.

Ker je po presoji sodišča po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.