Jedro

Pogoj "in tukaj tudi dejansko živi" po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije izpolnjuje oseba, ki je v času po plebiscitu brez daljših prekinitev, zaradi okoliščin na njeni strani, ves čas živela v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker je bil ta v času od 23.12.1990 do izdaje odločbe dalj časa odsoten iz Republike Slovenije (cca 5 mesecev). Ker torej ni ves čas živel v Republiki Sloveniji tožnik ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, v čem manjka drugi kumulativni pogoj dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, zato je odločba pomanjkljiva in nepopolna. Tožnik je bil leta 1991 res dva meseca v Nemčiji pri sorodnikih, kjer je pomagal pri delu in nekaj zaslužil, saj je bil doma brez dela in od junija 1991 tudi brez nadomestila za brezposelne. Nato pa je bil tudi pri starših v Bosni in Hercegovini, vendar to še ni okoliščina, ki bi pomenila, da dejansko ni živel v Sloveniji, kjer ima ženo in dva majhna otroka, ki so vsi tudi državljani Republike Slovenije. Tožena stranka v odločbi ni obrazložila kaj dejansko pomeni vprašanje dejanskega bivanja, vsekakor pa tega ni mogoče razumeti kot neprekinjeno stalno prisotnost, saj to bi bilo nevzdržno in v nasprotju s temeljno človekovo pravico do svobode gibanja. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), po katerem državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je bil v času od 23.12.1990 do izdaje odločbe dlje časa odsoten iz Republike Slovenije (cca 5 mesecev). Ker tožnik od omenjenega datum ni ves čas živel v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Kaj je vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi", v zakonu ni določenje opredeljeno. Ugotavlja se v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih upravni organ v upravnem postopku ugotovi. V tem primeru je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v obdobju po plebiscitu cca 5 mesecev odsoten iz Republike Slovenije, kar tožnik ne zanika. Iz zapisnikov o zaslišanju tožnika z dne 29.6.1992, 26.10.1992 in 23.12.1992 izhaja, da je tožnik svojo odsotnost utemeljeval različno, tako glede na čas odsotnosti, kot glede vprašanja, kje je ta čas prebil. Zato navedbi tožnika v tožbi, da je odšel v Nemčijo zato, ker je bil brezposeln in da bi tam nekaj zaslužil ter, da je odšel v Bosno na obisk k očetu, za sodišče nista dovolj prepričljivi. Sodišče se sicer strinja s trditvijo tožnika, da pojma "dejansko življenje" ni mogoče razlagati na način, da to pomeni neprekinjeno stalno prisotnost in, da bi bila taka razlaga v nasprotju z osnovno človekovo pravico do svobode gibanja, vendar pa sodišče pri tem pripominja, da pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena ZDS pomeni izjemo od rednih načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije. Zakonodajalec je pri uzakonitvi te določbe upošteval zatečeno dejansko stanje v Republiki Sloveniji ob plebiscitu in je zato dal državljanom drugih republik tedanje SFRJ možnost, da pod lažjimi pogoji pridobijo državljanstvo Republike Slovenije. Zato je po mnenju sodišča potrebno pogoj "dejansko živi v Republiki Sloveniji" presojati tudi z vidika tedanjih razmer in predvsem negotovega položaja Republike Slovenije v SFRJ v obdobju osamosvajanja. Slovenija je v tem obodobju utemeljeno pričakovala, da bodo legitimno na prebiscitu izraženo voljo Slovencev po samostojni državi, vsaj simbolično podprli tudi pripadniki drugih republik iz tedanje SFRJ, ki so tedaj prebivali na teritoriju Slovenije. Podpora pa je bila na nek način izkazana tudi s tem, da so ti, v tem kritičnem obodobju dejansko, brez daljših prekinitev zaradi okoliščin, na njihovi strani, ves čas živeli v Republiki Sloveniji. Tožnik, ki pa je prav v tem času cca 5 mesecev živel izven območja Republike Slovenije, po mnenju sodišča, tega pogoja ni izpolnil. Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ocenilo dejansko stanje in odločila v skladu z določbo materialnega zakona.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).