Jedro

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki manj kot štiri leta in se bo lahko zaposlil kot samostojni podjetnik. Zato je primerna odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 6,5 tožnikovih plač.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki I. izreka tako, da se znesek 8.120,00 EUR zniža na znesek 2.436,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni, odtlej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek v znesku 5.684,00 EUR s pp pa se zavrne, - v točki IV. izreka tako, da se znesek 5.102,56 EUR zniža na znesek 2.265,56 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 8.120,00 EUR v 8 dneh, odtlej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 12.992,00 EUR s pp (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači v bruto znesku 9.635,21 EUR ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplača neto znesek 5.186,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prav tako v izreku navedenih datumov zapadlosti do plačila (točka III izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 5.102,56 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka VI izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožniku iz naslova odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) že dosodilo odškodnino v višini 8.120,00 EUR. V zvezi s pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev glede zavrnitve višjega zahtevka iz naslova odškodnine z utemeljitvijo, da sodišče prve stopnje glede dejstev, ki vplivajo na višino odškodnine, ni izvajalo dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje v novem postopku ni izvedlo nobenega dodatnega dokaza, temveč je že navedene dokaze na novo ocenilo in na tej podlagi sprejelo povsem drugačne zaključke ter tožniku dosodilo še enkrat višjo odškodnino. Za tožnika so v tem postopku veljala povsem drugačna pravila kot za toženo stranko, saj tožniku ni bilo treba dokazovati zatrjevanih dejstev, temveč je zadoščala že njegova pavšalna izjava. Tožniku tako ni bilo treba dokazovati, da je v spornem obdobju iskal zaposlitev in tudi ne, da zaposlitve res ni mogel dobiti. Prav tako tožnik ni predložil nobenega potrdila Zavoda za zaposlovanje o aktivnostih pri iskanju zaposlitve. Sodišče prve stopnje bi po uradni dolžnosti moralo preveriti, ali je bil tožnik v spornem obdobju morda zaposlen. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da že 27 let dela na istem delovnem področju in da servisira le ... tiskalnike in periferne enote, saj tožnik ni predložil nobene pogodbe o zaposlitvi ali drugega dokaza. V kolikor bi bilo navedeno res, bi to kvečjemu kazalo na to, da ne držijo tožnikove trditve o težavah pri iskanju zaposlitve, saj tržni delež ... in ... tiskalnikov dosega preko dve tretjine vseh prodanih perifernih enot. Sodišče prve stopnje je dokazno breme glede okoliščin, ki so pomembne za določitev višine odškodnine nedopustno prevalilo na toženo stranko, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil pravilnik o plačah in drugih osebnih prejemkih (v nadaljevanju pravilnik) sprejet za potrebe odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ob prvem sojenju sodišče prve stopnje ni imelo nobenih pomislekov glede pravilnika, temveč se je ukvarjalo le s tem, ali so bili v sklepih uporabljeni pravilni kriteriji. Tožena stranka je glede tega, kdaj je bil pravilnik sprejet in kako so bili delavci z njim seznanjeni, predlagala zaslišanje vodje servisa in zaposlenih delavcev, sodišče pa teh dokazov ni izvedlo, čeprav je zgolj na podlagi navedb tožnika zavzelo povsem nasprotno stališče kot v prvi sodbi. Zaradi navedenega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kršena pa je bil tudi pravica tožene stranke do enakega varstva pravic v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Tožnik je bil z znižanjem plače seznanjen najkasneje s prejemom plačilne liste, saj je bila plača bistveno nižja. Tožnik na znižanje ni reagiral, saj je bil z razlogi natančno seznanjen na obeh sestankih z direktorjem. Tožena stranka je prerekala tožnikove trditve, da ni bil seznanjen z merili in kriteriji za ocenjevanje delovne uspešnosti in je v zvezi s tem predlagala zaslišanje delavcev, vendar sodišče prve stopnje razen zaslišanja direktorja, ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka. Ni mogoče slediti navedbam tožnika, da ni bil seznanjen s količino dela, ki ga mora opraviti, še posebej, ker je tožena stranka predlaga dokaze o stalnih pritožbah nad kvaliteto tožnikovega dela. Res je sicer, da se sklep o zmanjšanju znižanja dela plače za delovno uspešnost ne sklicuje na določbe pravilnika, vendar je iz njega jasno razvidno, da so bili pri znižanju upoštevani kriteriji, kakršni izhajajo iz pravilnika. V kolikor se delavec z razlogi za znižanje in samim odstotkom znižanja ne bi strinjal, bi lahko vložil ugovor. Šele po ugovoru oziroma zahtevi za odpravo kršitve bi delavec pridobil pravico do sodnega varstva glede nečistega denarnega zahtevka. Sodišče je odločalo o zahtevku, za katerega procesna predpostavka ni bila izpolnjena, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede odločitve o višini odškodnine iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) in odločitve o stroških postopka. Sicer je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločilo. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 376/2011 z dne 6. 5. 2011 je pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v VII., VIII. in IX. točki izreka, torej glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz 118. člena ZDR v znesku 21.112,00 EUR s pp (VII. točka), zahtevka za plačilo razlike v plači v bruto znesku 9.635,21 EUR oziroma neto 5.186,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov, in glede stroškov postopka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, to je glede ugotovitve, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 4. 2009 nezakonita (I. točka izreka), da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007 sodno razveže s 27. 1. 2011 (II. točka izreka), glede priznanja delovnega razmerja za čas od 8. 5. 2010 do 27. 1. 2011, prijav v zavarovanja in reparacije (III. točka izreka). Potrdilo je tudi odločitev glede obračuna regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 489,33 EUR ter izplačila neto zneska 411,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje (IV. točka izreka) ter zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 (V. točka izreka). Nadalje je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.120,00 EUR s pp (VI. točka izreka).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju bistveno kršilo pravila postopka, ko naj ne bi upoštevalo navodil iz razveljavitvenega sklepa o dopolnitvi dokaznega postopka. V novem sojenju je namreč sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo direktorja tožene stranke ter na podlagi njegove izpovedbe ter ponovne ocene vseh že izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov višjega sodišča in izvajalo novih dokazov. Sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati še drugih predlaganih dokazov s strani tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev o odškodnini iz 118. člena ZDR in na negativno stimulacijo, kot to izpostavlja pritožba, saj predlagani dokazi niso bili nujni za ugotovitev vseh pravno odločilnih dejstev in njihova neizvedba ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V tem kontekstu so zato tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da so za tožnika veljali drugačni dokazni standardi kot za toženo stranko, zaradi česar naj bi bila kršena pravica tožene stranke do enakega varstva pravic v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št . 33-I/1991 s spremembami).

Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je odločalo o zahtevku za plačilo razlike v plači, za katerega naj ne bi bila izpolnjena procesna predpostavka, ker tožnik ni uveljavljal predhodnega varstva pravic pri toženi stranki v smislu določbe prvega odstavka 204. člena ZDR. Navedeni člen določa, da ima delavec pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni, če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 204. člena ZDR lahko delavec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi, če delodajalec v tem roku ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Že v razveljavitvenem sklepu je sodišče druge stopnje pojasnilo, da gre pri uveljavljanju zahtevka za plačilo razlike v plači za tako imenovani „čisti“ denarni zahtevek, ki jih lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred pristojnim sodiščem. Zato očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane.

K odločitvi o odškodnini iz 118. člena ZDR ZDR v prvem odstavku 118. člena določa, da lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja (najdalj do odločitve sodišča prve stopnje), prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. Če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR odloči enako kot v prejšnjem odstavku, tudi ne glede na predlog delavca. Ker je bilo v prvem sojenju že pravnomočno odločeno o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter o delu tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz 118. člena ZDR v znesku 8.120,00 EUR, je bil predmet novega sojenja še preostali del tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini 21.112,00 EUR s pp. V novem sojenju je sodišče ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine iz 118. člena ZDR. Tožnik ima po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje 35 let delovne dobe, avgusta 2011 je dopolnil 59 let in ima še 5,5 let do upokojitve. Pri toženi stranki je bil zaposlen slaba štiri leta, ter zaradi dolgoletnega dela na istem področju (...) v dejavnosti ne obvlada drugačnega dela. Glede okoliščin pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da bo tožnik glede na svojo izobrazbo (dipl. ing. elektrotehnike) lahko v doglednem času našel zaposlitev in izpolnil pogoje za upokojitev, lahko tudi kot samostojni podjetnik za servisiranje računalnikov, kar je tožnik omenil kot možnost zaposlitve.

Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo iz tega naslova 10 plač ter mu glede na to, da je bilo v prvotnem sojenju že pravnomočno odločeno o odškodnini v znesku petih plač, to je 8.120,00 EUR, v novem sojenju prisodilo še enkrat identičen znesek 8.120,00 EUR. Predvsem glede na dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki manj kot štiri leta in da se bo lahko zaposlil kot samostojni podjetnik, sodišče druge stopnje meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova v višini 6,5 tožnikovih plač. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu pritožbi delno ugodilo ter znesek dodatno prisojenih petih plač (8.120,00 EUR) znižalo na znesek dodatnih 1,5 plače (2.436,00 EUR), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v znesku znesku 3,5 plače (5.684,00 EUR) s pp pa zavrnilo. Tožniku je tako skupaj prisojena odškodnina v višini 10.556,00 EUR, ki je primerna glede na vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na določitev njene višine v smislu določbe 118. člena ZDR.

K odločitvi o izplačilu razlike v plači Pogodba o zaposlitvi št. 9/2007 z dne 1. 3. 2007 (A1) določa tožnikovo plačo v 14. členu. Po točki a) 14.člena pripada tožniku za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, za poln delovni čas in predvidene rezultate dela in normalne delovne pogoje osnovna bruto plača v višini 1400,00 EUR, s količnikom relativnega razmerja 4,2. Točka d) 14. člena pogodbe o zaposlitvi pa določa, da za neuspešno opravljeno delo lahko delodajalec delavcu odvzame od osnovne plače delavca do 30% v skladu s kolektivno pogodbo in internimi akti.

Delodajalec lahko poseže v osnovno plačo delavca, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, na podlagi delovne uspešnosti, ki se lahko ocenjuje tako za posameznika, kot tudi skupinsko, ob pogojih določenih v morebitni panožni KP in sicer ob predpostavki, da ima delodajalec merila za ugotavljanje delovne uspešnosti razdelana bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu podjetja. Tožena stranka je v pravilniku (B21) določila merila in kriterije za ugotavljanja delovne uspešnosti. Po oceni vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka sploh ni imela vnaprej razdelanih meril za ugotavljanje delovne uspešnosti in s tem tudi ne podlage za zakonito znižanje tožnikove plače. Ugotovilo je, da je bil pravilnik sprejet istega dne kot je bila podpisana pogodba o zaposlitvi s tožnikom (1. 3. 2007) in da tožena stranka ni mogla istega dne sprejeti pravilnika, ga objaviti in seznaniti z njegovo vsebino tožnika. Tudi če bi to lahko storila, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ostale posredne dokaze, predvsem dejstvo, da se tožena stranka v nobenem izmed dveh sklepov o znižanju tožnikove plače (sklep z dne 14. 1. 2008 - B11 in sklep z dne 8. 12. 2008 - B13) ni sklicevala na določbe pravilnika, temveč zgolj na ZDR ter da sta sklepa po vsebini disciplinski odločbi, ne pa odločitvi o znižanju osnovne plače. Zato je pravilno zaključilo, da sklenjen krog posrednih dokazov kaže na to, da pravilnik ni bil sprejet, temveč je bil naknadno prirejen za potrebe tega spora. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je najmanj nenavadno, da bi bil pravilnik sprejet istega dne kot je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi tožnika. Predvsem pa dokazno oceno sodišča prve stopnje potrjuje dejstvo, da se sklepa o znižanju plače tožnika ne sklicujeta na pravilnik niti ne elaborirata negativne stimulacije s kriteriji, kot jih sicer zelo razdelano določa pravilnik v 15. členu (kriteriji po pravilniku so količina opravljenega dela, kvaliteta opravljenega dela, gospodarnost in odnos do dela, odnos do delavcev, inventivnost in inovativnost, pri čemer lahko vsak kriterij pomeni znižanje do -6 %, in ne 30 oz 15 %, kot je to določeno v sklepih). Na pravilniku tudi ni zabeleženo, kdaj je bil objavljen in kje, kar je običajen podatek na splošnih aktih delodajalcev. Vsi ti sicer posredni dokazi dopuščajo zaključek, da pravilnik ni bil objavljen, zaradi česar ni mogel veljati. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika iz tega naslova.

Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi če bi pravilnik veljal, znižanje ni bilo zakonito. Najprej pritožbeno sodišče poudarja, da pravilnik v 17. členu določa, da višino plače na podlagi delovne uspešnosti določi direktor mesečno ali tromesečno, zato bi oba sklepa lahko pomenila podlago za znižanje osnovne za največ tri mesece, torej za december 2007 ter januar in februar 2008 po prvem sklepu in za november in december 2008 ter januar 2009 po drugem sklepu (v tem primeru bi bilo lahko znižanje do največ 6 %, glede na določbo 15. člena pravilnika, da se zaradi nedoseganja plana oziroma količine dela znižanje plače iz tega razloga do 6 %). Za ostale mesece v obdobju od decembra 2007 do maja 2010 pa je znižanje plače nezakonito že iz tega razloga, ker ni bilo sprejetih novih ocen oziroma sklepov v smislu 17. člena pravilnika. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala objektivnosti ocene delovne uspešnosti, pri čemer je upoštevalo logične navedbe tožnika, da zaključeni delovni nalogi (kot eden izmed razlogov za nedoseganje predvidenih rezultatov dela) nimajo enake teže ter da so bila nekatera opravila servisiranja zahtevnejša od drugih. Zaradi vsega navedenega pritožba zoper odločitve o plačilu razlike v plači ni utemeljena.

K odločitvi o stroških postopka V okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik v novem sojenju upravičen do nove nagrade za postopek in za narok po določbah Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 - ZOdvT). Sodišče prve stopnje je tako tožniku dvakrat priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Tarife in za narok po tar. št. 3102 Tarife. ZOdvT namreč izhaja iz načela ene nagrade za postopek in ene nagrade za narok (prim. Predlog Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) - prva obravnava EPA - 1930 - IV, Poročevalec DZ, št. 28/2008). Zato je mogoče nagrado za postopek in narok prisoditi le enkrat za ves postopek in vse naroke, tudi tiste po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in tožniku priznalo le eno nagrado za postopek zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 510,90 EUR, eno nagrado za postopek za denarni zahtevek v znesku 409,50 EUR, za narok 849,60 EUR in 40,00 EUR za fotokopije in poštnino. Ker je tožnik v novem sojenju glede višine odškodnine iz 118. člena ZDR uspel v višini 12,4 % (2.436,00 EUR od vtoževanih 21.112,00 EUR), je v tem odstotku upravičen do nagrade za pritožbo v znesku 628,00 EUR, torej 77,97 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov. Skupaj z 20 % DDV je tožnik upravičen do stroškov postopka v znesku 2.265,56 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela glede odškodnine iz 118. člena ZDR, ker pa se ta nanaša na spor zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma na spor o prenehanju delovnega razmerja, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) namreč določa, da v takšnih sporih delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. S pritožbo tožena stranka ni bila uspešna v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači, zato tudi v tem delu sama nosi svoje stroške pritožbe v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožnik sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.