Jedro

1. Družbeni pravobranilec ima procesno sposobnost samo v obsegu, ki ga določa ZDruP. Zato ne more uveljavljati ničnosti pogodbe, sklenjene v nasprotju z 8/4 členom ZPN.

2. Na 31.12.1992 ni mogoče revalorizirati samo oškodovanja družbenega premoženja, ampak tudi vrednosti, ki so bile podlaga za izračun oškodovanja.

Izrek

Revizijama se ugodi in se: - sodba sodišča druge stopnje in - sodba sodišča prve stopnje, razen v drugem odstavku 2. točke izreka (zavrnitev zahtevka na plačilo obresti pred 28.3.1996) razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je prva tožena stranka prodala drugi in tretji toženi stranki s pogodbo z dne 14.12.1990 nepremičnine, ki sestavljajo kompleks C., po ceni, nižji od knjigovodske za 5.175.946,00 SIT na dan 31.12.1990, oziroma za 33.158.192,00 SIT na dan 31.12.1992. Za toliko je bilo oškodovano družbeno premoženje po 6. in 11. alinei drugega odstavka 48. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev.

55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP). Nepremičnine so tudi bile prodane brez dražbe. To naj bi bilo v nasprotju z 8. členom Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS štev. 19/76 in 42/86; v nadaljevanju: ZPN), ker je (bilo) približno 11% ustanovnega kapitala v zasebni lastnini. Zato je sodišču predlagala primarno, naj ugotovi ničnost pogodbe, podrejeno pa naj jo razveljavi. V obeh primerih je sodišču tudi predlagala, naj drugi in tretji toženi stranki naloži, da vrneta prvi toženi stranki nepremičnine, ki so bile predmet prodaje, prvi toženi stranki pa, da vrne drugi in tretji toženi stranki prejeto kupnino v znesku 96.175.946,00 SIT z obrestmi od 31.12.1990 dalje.

Razen zahtevku za plačilo obresti od prejete kupnine za čas pred 28.3.1996, je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti. Družbenemu pravobranilcu je priznalo procesno legitimacijo, ugoditev tožbenemu zahtevku pa je obrazložilo s tem, da bi morala prva tožena stranka po prvem odstavku 8. člena ZPN prodati nepremičnine na javni dražbi, ker je bila tretja tožena stranka tudi v zasebni lastnini. Ker tega ni storila, je prodaja po četrtem odstavku 8. člena ZPN nična. Ker je prodaja nična že zaradi nepravilno izvedenega prodajnega postopka, oškodovanja družbenega premoženja sploh ni ugotavljalo.

Pritožbi toženih strank je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališči sodišča prve stopnje, dodalo pa je še, da sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati oškodovanja družbenega premoženja, ker je določba 8. člena ZPN namenjena prav zavarovanju družbene lastnine v primeru njenega prehajanja v zasebno lastnino.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijajo prva tožena stranka s svojo revizijo, druga in tretja tožena stranka pa s skupno revizijo. V njiju uveljavljajo prva tožena stranka vse revizijske razloge, druga in tretja tožena stranka pa zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlagajo, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni, oziroma sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Sovenije, ki se o njiju ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Reviziji sta utemeljeni.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju: ZPP 1977).

Tožeča stranka je samostojni državni organ (prvi odstavek 1. člena Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije Ur. list RS štev. 69/95; v nadaljevanju: ZDruP). Zato ima procesno sposobnost samo v obsegu, ki ga določa zakon (drugi odstavek 77. člena ZPP 1977). Glede na to, da je vložila tožbo 28.3.1996, je to že omenjeni ZDruP.

Družbeni pravobranilec opravlja (tudi) določene funkcije v zvezi z varstvom družbene lastnine (prvi odstavek 1. člena ZDruP). V zvezi z varstvom družbene lastnine opravlja naloge, ki jih je do uveljavitve ZDruP opravljal Družbeni pravobranilec samoupravljanja na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev.

55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP), Zakona o gospodarskih javnih službah, Zakona o gospodarskih družbah in, v zvezi z varovanjem družbene lastnine, po drugih veljavnih predpisih (drugi odstavek 1. člena ZDruP).

Med predpisi, navedenimi v drugem odstavku 1. člena ZDruP, ni Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS štev. 19/76 in 42/86; v nadaljevanju: ZPN). ZPN tudi nima določbe, ki bi upravičevala tožečo stranko na podlagi njegovih določb uveljavljati ničnost prodaje.

Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPN je sicer res varstvo družbene lastnine. Nepravilna oblika prodaje pa ne pomeni že sama po sebi tudi oškodovanja družbene lastnine. Če bi zaradi nje do oškodovanja družbene lastnine prišlo, bi to lahko tožeča stranka uveljavljala po določbah ZLPP (n. pr.: 6. al. drugega odstavka 48. člena ZLPP). Oškodovanje bi morala dokazati, ali z ustrezno ugotovitvijo v poročilu revizijskega organa, če pa te ni (v obravnavanem primeru ni ugotovitve oškodovanja družbene lastnine zaradi kršitve določb ZPN) pa po določbah ZPP o dokaznem bremenu. Nikakor pa nima tožeča stranka procesne legitimacije uveljavljati ničnost prodajne pogodbe po četrtem odstavku 8. člena ZPN, čeprav ni zaradi kršitve prvega odstavka 8. člena ZPN prišlo do nobene škode. Čim pa je tako, tudi sodišče ne more ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev ničnosti pogodbe samo zaradi kršitve prvega odstavka 8. člena ZPN, ne da bi ugotovilo oškodovanje družbenega premoženja.

Iz zgoraj povedanega sledi, da sta sodišči materialno pravo zmotno uporabili. Procesno legitimacijo sta tožeči stranki priznali tam, kjer je po materialnem pravu nima. Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da je tožeča stranka sicer omenila tudi nepravilen postopek prodaje, tožbeni zahtevek pa je temeljila na oškodovanju družbene lastnine. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči dejanskega stanja nista popolno ugotovili - nista ugotovili, ali je do oškodovanja sploh prišlo, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP 1977 revizijama toženih strank ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje upoštevalo, da so dejstva, ki so bila ugotovljena v revizijskem poročilu, ugotovljena z javno listino, kar pomeni uporabo prvega in tretjega odstavka 224. člena ZPP/99 (drugi odstavek 498. člena ZPP/99). Če pa bo tožeča stranka zatrjevala še druga dejstva, jih bo morala tudi dokazati. Upoštevati bo tudi treba, da ZLPP nima retroaktivne veljave. Zato je možno ugotavljati ničnost oziroma izpodbojnost pravnega posla samo na podlagi predpisov, ki so veljali ob njegovi sklenitvi (vse z vidika oškodovanja družbene lastnine). Pri tem najbrže ne bo mogoče "revalorizirati" na 31.12.1992 samo oškodovanja, ugotovljenega na dan 31.12.1990, ampak bo treba to storiti tudi z vrednostmi, ki so bile podlaga za izračun oškodovanja na dan 31.12.1990. Samo inflacijska gibanja razmerij, kakršna so bila 31.12.1990, do 13.12.1992 niso spremenila (vprašanje nadtretinjskega prikrajšanja po enajsti alinei drugega odstavka 48. člena ZLPP).

Revizijsko sodišče se tudi ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da kupnina za nepremičnine ni bila (tolarska protivrednost) 15.000.000,00 DEM (samo) zato, ker se nanaša plačilo (tolarske protivrednosti) 2.000.000,00 DEM na pogodbo o pokrivanju izpadlega dohodka prve tožene stranke in ker tožeča stranka njene veljavnosti ni izpodbijala. Če je bila pogodba o pokrivanju izpadlega dohodka prve tožene stranke sklenjena zaradi izpolnitve prodajne pogodbe, v bistvu zaradi povečanja kupnine, ima lahko samo isto usodo kot prodajna pogodba, čeprav je tožeča stranka ni izpodbijala. V takšnem primeru, če se bo ugotovilo, da gre dejansko za del kupnine, bo treba v primeru ponovne ugoditve tožbenemu zahtevku, ali pa ugoditve podrejenemu tožbenemu zahtevku, v okviru vrnitvene obveznosti prve tožene stranke upoštevati tudi omenjena 2.000.000,00 DEM.

Končno imata druga in tretja tožena stranka prav, ko menita, da je vrednost kupnine, ki naj bi jima bila vrnjena, prenizka. Ker sta se stranki prodajne pogodbe dogovorili za uporabo valutne klavzule pri določitvi višine kupnine, je treba z uporabo valutne klavzule določiti tudi znesek, ki ga mora prodajalec vrniti v primeru ugotovitve ničnosti že izpolnjene prodajne pogodbe.

O stroških revizijskega postopka revizijsko sodišče ni odločalo, ker niso bili prijavljeni.