Jedro

Kasnejša izjava ne predstavlja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, saj bi morala obstajati že v prejšnjem postopku, in že zato ne more biti obnovitveni razlog po navedeni točki ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika za obnovo postopka iz naslova odmerne odločbe istega urada, št. 42302-107/2006-12 z dne 13. 7. 2007. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ izvedel trošarinski nadzor pri tožniku in družbi A. d.o.o. ter da so bile v trošarinskem nadzoru ugotovljene nepravilnosti, zaradi katerih je nastala davčna obveznost, zaradi česar je prvostopni organ izdal navedeno odmerno odločbo. Odločba je postala dokončna 8. 5. 2008. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka predložil listine, ki jih je dne 16. 7. 2009 pridobil od B.B., kot nove dokaze, z obrazložitvijo, da niso bili uporabljeni v prejšnjem postopku, če pa bi bili uporabljeni, bi v zvezi z ostalimi dokazi pripeljali do ugodnejše odločbe za tožnika. Tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja, da so se nepravilnosti, ki imajo za posledico nezakonito sprostitev energentov v promet zgodile v Avstriji pri pošiljatelju energentov, trgovcu C. in ne v Sloveniji, zato carinski urad Maribor ni stvarno in krajevno pristojen za obračun dajatev zaradi nezakonite sprostitve energentov v porabo. Navedeno utemeljuje z navajanjem dejstev in listinami, ki jih prilaga. Prvostopni organ ugotavlja, da predlog za obnovo postopka ni utemeljen. Izjava B.B. je nastala 16. 7. 2009 in v času odločanja ni obstojala. Ker omenjena izjava ni nov dokaz, ne predstavlja obnovitvenega razloga. Poročilo sodnega izvedenca za grafologijo in preiskave dokumentov, ki ga je sestavil D.D. z dne 30. 11. 2005, je dokaz, ki zgolj potrjuje navedbe ugotovljene v postopku trošarinskega nadzora. Iz 2. točke ugotovitev poročila izhaja, da odtisi žigov Carinskega urada Maribor št. 19, ki so odtisnjeni na trošarinskih dokumentih, ki so spremljali energente, ki jih je prejela družba A. d.o.o., niso istovetni s primerjalnim, dejanskim odtisom žiga Carinskega urada Maribor. Ugotovljeno dejstvo, da so odtisi žigov ponarejeni, da jih ni odtisnil pristojni carinski organ, pa ne spremeni oziroma ne vpliva na ugotovitve v prejšnjem postopku. Ne vzdrži trditev predlagatelja obnove, da E.E., zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o., ni potrdil prejema pošiljke energentov v polju C tretjega izvoda trošarinskega dokumenta. Iz predloženega dokaza, poročila sodnega izvedenca za grafologijo in preiskave dokumentov, ne izhaja, da so podpisi zakonitega zastopnika E.E. o prejemu energentov v polju C tretjega izvoda trošarinskega dokumenta ponarejeni. Ostale navedbe, da se je nezakonito ravnanje z energenti zgodilo v Avstriji in da Carinski urad Maribor zato ni stvarno in krajevno pristojen za obračun trošarine, so neposredno povezane s trditvijo, da E.E. ni podpisal trošarinskih dokumentov in da ni prejel trošarinskih izdelkov. Ker slednje ne drži, dokazi, ki jih je predložil tožnik, pogodba o prodaji energentov, zapisnik Ministrstva za finance iz Avstrije o opravljenem nadzoru pri prodajalcu in pošiljatelju energentov, poročilo uprave kriminalistične policije, dopis carinske uprave Srbije, uradni zaznamek kriminalistične policije, ne spremenijo oziroma ne predstavljalo novih dejstev in dokazov, ki bi vplivali na ugotovitve v prejšnjem postopku.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je tožnik 27. 7. 2009 pri prvostopnem organu vložil predlog za obnovo postopka po odločbi navedenega organa z dne 13. 7. 2007. V predlogu navaja, da vlaga predlog na podlagi 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP) saj je dne 16. 7. 2009 pridobil izjavo in dokaze B.B., ki so obstajali v času izdaje prvostopne odločbe z dne 13. 7. 2007, vendar za njih ni vedel. Nova dejstva in dokazi so: izjava B.B. z dne 16. 7. 2009, pogodba o nakupu naftnih derivatov med C. in F.F., ki naj bi zastopal neobstoječo družbo G., zapisnik o preiskavi Carinske uprave Republike Avstrije z dne 10. 10. 2005, ki je opravljen pri družbi C., poročilo Urada za preprečevanje pranja denarja z dne 25. 1. 2006, dopis Carinske uprave Republike Srbije z dne 25. 1. 2006, vpogled v dopis SECI CENTER z dne 22. 2. 2006, fotokopija dopisa carinske uprave z dne 28. 10. 2005, s katerim je zaprosila sodnega izvedenca za grafologijo in preiskave dokumentov D.D. za grafološko preiskavo pristnosti podpisa in pristnosti odtisov žiga, fotokopija dopisa sodnega izvedenca z dne 30. 11. 2005, vpogled v 47. in 51. paragraf avstrijskega zveznega zakona in fotokopija uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od H.H., ki jih je zbrala Policijska uprava Maribor z dne 12. 4. 2006. Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo je dovoljeno, kadar je podan kateri od zakonitih razlogov, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP. Tožnik je v predlogu podrobno obrazložil na osnovi česa zahteva obnovo ter poudarja svoje nezadovoljstvo s predhodno odločitvijo carinskega organa. Pritožbeni organ ugotavlja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s pravnomočno sodbo opr. št. U 1332/2008-9 z dne 17. 3. 2009 tožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada z dne 13. 7. 2007 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo pravilne ugotovitve, ki jih navaja na straneh 9, 10 in 11 obrazložitve, ter navaja tožnikove navedbe, s katerimi ni uspel v prejšnjem postopku in jih ponavlja v predlogu za obnovo postopka kot tudi v pritožbenem postopku (razlaga določb 16. člena in 17. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe, v nadaljevanju ZTro) v povezavi z določbami Direktive Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992 s spremembami, opredeljevanja in uporaba posameznih pojmov, tožnikova neodgovornost za plačilo kot solidarnega plačnika trošarine, ravnanje tujega odpošiljatelja, vloga raznih preprodajalcev), ki so v pritožbenem postopku neutemeljeni in neupoštevni.

Prav tako so v prejšnjem upravnem postopku obstajali dokumenti, na katerih je temeljila odločitev o tem, zakaj se je tako družbo A. d.o.o. (ki se je v prejšnjem postopku, kljub temu, da je imela možnost sodelovanja, ves čas vodenja ugotovitvenega postopka, temu izogibala) kot tudi tožnika štelo za plačnika trošarinskega dolga, te ugotovitve so bile potrjene s strani sodišča kot pravilne, kar zavrača tožnikove navedbe, da to niso bili dokazi in dejstva, ki bi bili ključnega pomena za odločitev v prejšnjem postopku. Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo dejstva in dokazi, na katere se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka in naj bi bili po njegovem takšni dokazi v smislu določb 1. odstavka 260. člena ZUP, ki bi vplivali na drugačno odločitev, če bi bili znani v prejšnjem postopku.

Pritožbeni organ ugotavlja, da izjava B.B. z dne 16. 7. 2009 v času naložitve trošarinskega dolga ni obstajala, zato je v postopku obnove ni mogoče šteti za nov dokaz. Po drugi strani pa tudi njegove izjave ni mogoče kar tako enostavno upoštevati tudi v tem postopku, saj gre za drugega pooblaščenega prejemnika družbo A. d.o.o., katere direktor je bil E.E. Kot že navedeno, sta se tako družba A. d.o.o. oziroma njen zakoniti zastopnik E.E., kot tudi I. d.o.o. oziroma njen zakoniti zastopnik B.B., izogibali sodelovanju v postopku. Tožnik prezre, da se je v predlogu za obnovo sam skliceval na dopis sodnega izvedenca z dne 30. 11. 2005, v katerem pa je le-ta pojasnil, da so podpise spornih trošarinskih dokumentov (TD) pisali pisci vsebine hrbtne strani tudi družbe A. d.o.o., da sicer v nekaterih dokumentih ni podpisa pisca (kar sicer ne velja v spornih treh TD), kamor bi sodil po štampiljki firme, vendar pa je grafološko v vseh primerih rokopis mogoče prisoditi dejanskemu piscu ter da je E.E. podpise v TD pisal čitljivo kot v rokopisu. Zatrjevanje tožnika, da A. d.o.o. oziroma sedaj njen družbenik E.E. ni bil prejemnik trošarinskih izdelkov ne vzdrži kot resnično, saj je iz dokumentov zadeve razvidno, da je za vse tri sporne pošiljke trošarinskih izdelkov, za katere je bila izdana odmerna odločba, družba A. d.o.o. izdala račune samostojni podjetnici J.J. s.p., le-ta nadalje družbi K. d.o.o., ta pa tožniku, kar vse je dokaz protislovnosti in dvoma v resničnost navedb tožnika, da družba A. d.o.o. ni bila niti kupec niti prejemnik spornih pošiljk trošarinskih izdelkov in zato tudi tožnik ne more biti plačnik trošarine. Iz podatkov dokumentov pa je razvidno, da je družba A. d.o.o. v dobro računa G. nakazala določena sredstva. Za tožnika kot kupca in dejanskega prejemnika trošarinskih izdelkov in kot takega tudi plačnika trošarine je bistveno, da so bili sporni trošarinski izdelki brez plačila trošarine nesporno sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Blago je namreč prispelo v namembni kraj (do tožnikovih bencinskih servisov v Radljah ob Dravi in Lenartu).

Dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne spremenijo oziroma ne predstavljajo novih dejstev in dokazov, ki bi vplivali na ugotovitev v prejšnjem postopku. Na podlagi zapisnika o carinski preiskavi avstrijske carinske administracije pri prodajalcu in pošiljatelju energentov C. ni razvidno, da so bile ugotovljene nepravilnosti pri poslovanju te družbe in po ugotovitvah avstrijske carinske administracije pri avstrijskem carinskem žigu ter pri podpisih uradnikov carinarnice Gradec na posameznem TD ne gre za ponaredbe. V zvezi z obveznostjo tujega pošiljatelja pritožbeni organ pojasni, da ima le ta možnost, ne pa obveznost, vpogleda v SEED bazo podatkov. Nesporno je ugotovljeno dejstvo, da so se nepravilnosti, ki imajo za posledico obračun trošarinskega dolga v Republiki Sloveniji, zgodile v Republiki Sloveniji, ker pooblaščeni prejemnik ni predložil obračunov trošarine oziroma se je izognil plačilu, kljub temu, da je evidentno, da je trošarinske izdelke prejel in distribuiral v nadaljnjo prodajo na območju Republike Slovenije. To izhaja iz potrditve izvodov 3 TD (in to izhaja iz ugotovitve sodnega izvedenca) ter iz računov za nadaljnjo prodajo za vse sporne pošiljke trošarinskih izdelkov ter nakazila na račun družbe G., katere računi, naslovljeni na družbo A. d.o.o., se prav tako nahajajo med dokumenti zadeve. Posel je tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo, med preprodajalci je tudi družba K. d.o.o., ki je bila tudi prevoznik. Vloga tuje družbe G. in drugih in način plačevanja blaga, na drugačno odločitev ne vpliva, kajti pomembno je gibanje samega blaga in glede na dokumente zadeve so se trošarinski izdelki v režimu odloga plačila trošarine gibali od skladišča tujega pošiljatelja do tožnikovih bencinskih servisov.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri izpodbija prvostopno odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen ter kršitve 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Navaja, da se izpodbijana odločba ne ukvarja z novimi dejstvi in dokazi, temveč navaja iste argumente, kot so že navedeni v odločbi z dne 13. 7. 2007, kjer je prišlo do očitnega protislovja, saj se kot prejemnika blaga navajata A. d.o.o. in L. d.o.o. in se pri tem spregleda pravni položaj družbe K. d.o.o., saj je očitno ta vnesla zadevno pošiljko, ker je družba A. d.o.o. ni mogla vnesti. Po drugi strani pa direktor družbe A. d.o.o. E.E. ni podpisal nobenega trošarinskega dokumenta, kar je razvidno iz zaslišanja šoferjev v kazenskem postopku.

V nepregledni in preobsežni tožbi na 75 straneh, ki je sodišče (razen naslovov) ne povzema, govori o pravnem položaju družbe K. d.o.o., ponavlja seznam novih dejstev in dokazov (stran 6 in 7 tožbe), očita krajevno in stvarno pristojnost Carinskega urada Maribor za obračun trošarinskega dolga po uradni dolžnosti, navaja argumente v prid krajevne in stvarne pristojnosti Carinske uprave Republike Avstrije, govori o Zakonu o davku na mineralna olja 1995 in navaja avstrijske paragrafe, govori o neutemeljeni fikcije prejema blaga, navidezni prodaji naftnih derivatov neobstoječi pravni osebi in o dejanski prodaji fizični osebi. Navaja, da družba A. d.o.o. ni bila ne kupec ne prejemnik trošarinskih izdelkov in citira posamezne določbe Direktive Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992 s spremembami. Govori o kršitvah 22. člena Ustave RS in absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka. Govori o zahtevi po poštenem dokaznem postopku in očita selektivno ugotavljanje dejstev, o ustavni pravici do argumentirane odločbe in kontradiktornosti postopka, razpravlja o opredelitvi pojma nezakonito sproščen v porabo, govori o objektivni odgovornosti dobrovernega kupca, govori o pravnem temelju za obračun trošarine (17. člen ZTro), postavlja vprašanja za H.H., vprašanja za direktorja GCU M.M., vprašanja za B.B. in predlaga soočenja.

Sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišču predlaga, da prekine postopek in sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8. člena, 13. člena 13.a člena, 16. člena in 17. člena ZTro, katerega vsebino prilaga na straneh 42 do 75 tožbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe v svoji odločbi ter jih v izogib ponavljanju v odgovoru ne navaja, druge tožbene navedbe pa predstavljajo tožbene novote. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe kot tudi razlogi pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/10, dalje ZUS-1), ter dodaja: Obnova postopka po 260. členu ZUP kot izredno pravno sredstvo je možna zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba dokončna v upravnem postopku) iz razlogov, ki so taksativno navedeni v točkah od 1 do 10. Zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena se predlaga s strani stranke obnova le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo v roku, ki je določen za obnovo po 263. členu ZUP (2. odstavek 261. člena ZUP), ki je v primeru 1. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po 267. členu ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo in ki prejme predlog, najprej preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

Pritožbeni organ in pred njim prvostopni organ sta pristopila k vsebinskemu obravnavanju dokazov, ki jih je tožnik navedel kot obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. Ocenila sta, da izjava B.B. z dne 16. 7. 2009 ne more v ničemer sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz obsežne obrazložitve, s katero se strinja tudi sodišče izhaja, da navedena izjava v ničemer ne spreminja ugotovitve dejanskega stanja, ki sta ga pojasnila oba organa in sicer okoliščine, da je tožnik opredeljen kot solidarni dolžnik in prejemnik oz. končni kupec trošarinskega blaga, ki je bilo v Republiki Sloveniji nezakonito sproščeno v promet, potem ko je pooblaščeni prejemnik A. d.o.o. prejel navedene trošarinske izdelke od tujega dobavitelja v režimu odloga plačila trošarine, in prejem potrdil na izvodu 3 TD. Kasnejša izjava B.B. ne predstavlja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, saj bi morala obstajati že v prejšnjem postopku, in že zato ne more biti obnovitveni razlog po navedeni točki ZUP. Prav tako je bil B.B. zakoniti zastopnik družbe I., v konkretni zadevi pa gre za drugega pooblaščenega prejemnika – družbo A. d.o.o., katere direktor je bil E.E. Vsekakor pa ne gre za takšno okoliščino, ki bi kakorkoli spremenila ugotovljeno dejansko stanje in lahko vplivala na drugačno odločitev, če bi bila ta izjava znana, saj ne spreminja okoliščin, da je bilo blago sproščeno v Republiki Sloveniji in da je tožnik kot kupec nezakonito sproščenega trošarinskega blaga solidarni dolžnik v skladu z 17. členom ZTro. V kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Ostali dokazi, ki jih tožnik navaja, pa niso novo dejstvo, saj so bili nekateri uporabljeni v postopku in se je zanje vedelo, ter je kot navaja pritožbeni organ, carinski organ z njimi razpolagal, vendar na drugačno odločitev niso imeli vpliva. Ne morejo pa vplivati niti naknadno predloženi dokazi, saj kot pravilno navaja že tožena stranka, očitki o nepravilni uporabi materialnega predpisa oziroma nepravilnem sklepu o dejanskem stanju, na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva oziroma nepoznavanje materialnega predpisa po izdaji odločbe, ne morejo vplivati po ZUP kot razlog za obnovo postopka. Dokazi, ki jih tožnik navaja, na odločitev sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, tudi po mnenju sodišča, ne morejo pripeljati do drugačne odločbe in zato ne gre za nova dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije in EKČP, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo ničnostnih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Po mnenju sodišča ne gre za neustavne določbe Zakona o trošarinah, zato ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje o sporu polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.