Jedro

Osnovna predpostavka neupravičene pridobitve je prehod premoženjske vrednosti brez pravnega temelja. Pri popravilu zadevnega vozila tožene stranke, ki ga je opravila tožeča stranka, ni šlo za tak prehod premoženjske vrednosti. Prehod dela in materiala, ki ga je tožeča stranka vgradila pri popravilu toženkinega vozila, je imel podlago v podjemni pogodbi med tožečo stranko in uporabnikom tega vozila J. Đ., s katero se je tožeča stranka zavezala opraviti popravilo, uporabnik vozila pa za to storitev plačati. Podjemna pogodba je zato pravni temelj za obe izpolnitvi navedenih pogodbenih strank, na eni strani za opravljeno delo in na drugi strani za plačilo. Omenjena pogodba še vedno velja in ima torej tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do naročnika popravila (uporabnika vozila). Ker tožeča stranka ni trdila, da izpolnitve pogodbe od svojega pogodbenega partnerja (naročnika popravila) ne more doseči, se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 710/2016 z dne 19.4.2017. Kdo je dejanski ali bolje rečeno končni prejemnik storitve na podlagi pogodbeno urejenega razmerja, ravno tako ne more biti odločilno za presojo, ali so podani elementi neupravičene pridobitve. Poglaviten argument tožeče stranke je sicer prav v tem, da naj bi celotno korist iz popravila zadevnega vozila pridobila tožena stranka, med njo in tožečo stranko pa ni bilo vzpostavljene nobene pravne vezi in naj bi šlo zato za pridobitev brez pravnega temelja. Vendar to ne drži. Čeprav med tožečo in toženo stranko ni bilo sklenjene pogodbe, pa je bila sklenjena pogodba o finančnem leasingu med toženo stranko (leasingodajalcem) in leasingojemalcem ter uporabnikom vozila J. Đ. (ki je tudi solidarni porok za vse obveznosti leasingojemalca). Ta pa daje pravno podlago (temelj) za pridobitev koristi tožene stranke zaradi zadevnega popravila. Sodišče prve stopnje je zato tožničin zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo za opravljeno popravilo, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati znesek 1.942,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 883,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo računa št. 18-50 z dne 13.3.2018 (v višini 1.320,33 EUR) za popravilo toženkinega osebnega vozila ter računa št. 18-67 z dne 7.5.2018 (v višini 622,20 EUR) za ležarino tega vozila za čas od 16.3.2018 do 7.5.2018. Tožena stranka se zahtevku upira in pojasnjuje, da je glede zadevnega vozila leasingodajalka, njegov uporabnik, ki mora v skladu s pogodbo o finančnem leasingu z dne 29.6.2017, aneksom z dne 30.6.2017 in Splošnimi pogoji za finančni leasing SP – FN/FR-17/1 na svoje stroške poskrbeti za popravila predmeta leasinga, pa J. Đ., ter da je (zato) slednji v svojem imenu pri tožeči stranki naročil sporno popravilo, ki ji ga je tudi dolžan plačati (in nikakor ne tožena stranka). V zvezi z vtoževano ležarino trdi, da se v času od 16.3.2018 do 7.5.2018 vozilo ni nahajalo pri tožeči stranki zaradi razlogov na strani tožene stranke, saj ga je tožeča stranka zadrževala sklicujoč se na pridržno pravico.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil na podlagi pogodbe o finančnem leasingu z dne 29.6.2017, aneksa z dne 30.6.2017 in Splošnih pogojev za finančni leasing SP – FN/FR-17/11 uporabnik in ekonomski lastnik toženkinega zadevnega vozila J. Đ., ki je dne 17.2.2018 pri tožeči stranki v svojem imenu naročil popravilo tega vozila in ne tožena stranka (kot leasingodajalka),2 nadalje da je tožeča stranka naročilo sprejela in za omenjeno popravilo dne 13.3.2018 izdala sporni račun, ter da je tožena stranka predmetno pogodbo o finančnem leasingu (zaradi neplačevanja obrokov leasinga) odpovedala šele z dopisom z dne 23.3.2018, ki ga je leasingojemalec oziroma uporabnik prejel dne 26.3.2018, o popravilu svojega vozila pa je bila tožena stranka prvič obveščena dne 27.3.2018, ko jo je po telefonu poklicala tožeča stranka, pri čemer tej ni obljubila nikakršnega plačila za vtoževano storitev. Ugotovilo je še, da se je tožeča stranka v času vtoževane ležarine sklicevala na svojo pravico do pridržanja toženkinega vozila in da so v zvezi s tem nato med strankama potekali dogovori o mirni rešitvi spora.

8. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstoji pogodbeno razmerje glede popravila toženkinega vozila (619. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)) med njegovim uporabnikom J. Đ. in tožečo stranko, ki lahko zgolj od njega terja plačilo za omenjeno storitev, ne pa od tožene stranke, ter da iz tega razloga tudi ne pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi. Presodilo je še, da je tožeča stranka z zadrževanjem toženkinega vozila sama povzročila stroške ležarine, do plačila katerih zato ni upravičena.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se ti konkretizirano ne nanašajo na napako tehnično-prenosne narave, temveč na rezultat sodniškega sklepanja. Tožeča stranka preko te postopkovne kršitve, ki kot pojasnjeno ni podana, pravzaprav skuša izpodbijati dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP).3

10. Prav tako ni moč slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke o neupravičeni pridobitvi tožene stranke. Osnovna predpostavka neupravičene pridobitve je prehod premoženjske vrednosti brez pravnega temelja. Pri popravilu zadevnega vozila tožene stranke, ki ga je opravila tožeča stranka, ni šlo za tak prehod premoženjske vrednosti. Prehod dela in materiala, ki ga je tožeča stranka vgradila pri popravilu toženkinega vozila, je imel podlago v podjemni pogodbi med tožečo stranko in uporabnikom tega vozila J. Đ., s katero se je tožeča stranka zavezala opraviti popravilo, uporabnik vozila pa za to storitev plačati. Podjemna pogodba je zato pravni temelj za obe izpolnitvi navedenih pogodbenih strank, na eni strani za opravljeno delo in na drugi strani za plačilo. Omenjena pogodba še vedno velja in ima torej tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do naročnika popravila (uporabnika vozila). Ker tožeča stranka ni trdila, da izpolnitve pogodbe od svojega pogodbenega partnerja (naročnika popravila) ne more doseči, se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 710/2016 z dne 19.4.2017.4 Kdo je dejanski ali bolje rečeno končni prejemnik storitve na podlagi pogodbeno urejenega razmerja, ravno tako ne more biti odločilno za presojo, ali so podani elementi neupravičene pridobitve. Poglaviten argument tožeče stranke je sicer prav v tem, da naj bi celotno korist iz popravila zadevnega vozila pridobila tožena stranka, med njo in tožečo stranko pa ni bilo vzpostavljene nobene pravne vezi in naj bi šlo zato za pridobitev brez pravnega temelja. Vendar to ne drži. Čeprav med tožečo in toženo stranko ni bilo sklenjene pogodbe, pa je bila sklenjena pogodba o finančnem leasingu med toženo stranko (leasingodajalcem) in leasingojemalcem ter uporabnikom vozila J. Đ. (ki je tudi solidarni porok za vse obveznosti leasingojemalca). Ta pa daje pravno podlago (temelj)5 za pridobitev koristi tožene stranke zaradi zadevnega popravila. Sodišče prve stopnje je zato tožničin zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo za opravljeno popravilo, utemeljeno zavrnilo.6

11. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da se je tožena stranka špekulativno dogovarjala za odkup zadevnega vozila tudi z njegovim uporabnikom in da bi lahko tožena stranka svoje vozilo prevzela najkasneje že 26.3.2018, izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa, kot je bilo že obrazloženo, v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP). Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP vezano,7 izhaja, da je tožnica v času vtoževane ležarine sama (neupravičeno8) zadrževala zadevno vozilo, se končno prav tako kot pravilna izkaže presoja sodišča prve stopnje, da njen zahtevek niti v tem delu ni utemeljen.

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Priloge B2 do B4 spisa. 2 V skladu s pogodbo o finančnem leasingu z dne 29.6.2017, aneksom z dne 30.6.2017 in VI. členom Splošnih pogojev za finančni leasing SP – FN/FR-17/1 (priloga B4 spisa) skrbi za popravila vozila in v zvezi s tem nosi stroške (poleg leasingojemalca) navedeni uporabnik vozila. 3 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 388/2018 z dne 12.9.2018, opr. št. II Cpg 451/2018 z dne 5.7.2018, opr. št. I Cp 3334/2016 z dne 28.3.2017, opr. št. II Cp 3087/2016 z dne 18.1.2017, opr. št. II Cpg 664/2016 z dne 22.6.2016, opr. št. II Cpg 1219/2015 z dne 5.11.2015 in opr. št. II Cp 863/2010 z dne 12.5.2010. 4 Prav tako tožeča stranka ne trdi, da bi tožena stranka v zvezi z obravnavanim popravilom prejela kakšno zavarovalnino. 5 Na navedeno ne vpliva okoliščina, da je tožena stranka po tožničinem popravilu zadevnega vozila nato odpovedala pogodbo o finančnem leasingu, saj odpoved pogodbe pri takšnih trajajočih razmerjih učinkuje za naprej (ex nunc). Tudi sicer so stranke omenjene pogodbe v njej za tak primer uredile medsebojna razmerja – tako da mora leasingojemalec ozirma uporabnik predmet financiranja (brez sprememb, ki bi zmanjševale njegovo funkcionalno ali tržno vrednost) nemudoma izročiti leasingodajalcu (kot njegovemu lastniku) in da se nato iz kupnine od prodaje predmeta financiranja pokrijejo vse zapadle in nezapadle obveznosti leasingojemalca, morebitna pozitivna razlika se mu nemudoma vrne na njegov transakcijski račun (oziroma na transakcijski račun uporabnika), negativno razliko pa mora leasingojemalec oziroma uporabnik plačati leasingodajalcu. Pravni temelj za pridobitev obravnavane koristi tožene stranke je tako še vedno podan (členi VI, XII in XIII Splošnih pogojev za finančni leasing SP – FN/FR-17/1 v prilogi B4 spisa; glede pogodbene ureditve posledic odpovedi pogodbe glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 81/2014 z dne 9.12.2015 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 84/2016 z dne 10.1.2017). 6 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 18/2016 z dne 25.7.2017, smiselno pa tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 80/2015 z dne 9.5.2017 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1179/2016 z dne 16.11.2017 in opr. št. I Cpg 673/2015 z dne 2.3.2016. 7 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 579/2019 z dne 12.12.2019, opr. št. II Cpg 350/2019 z dne 16.9.2019, opr. št. II Cpg 137/2019 z dne 23.3.2019 in opr. št. II Cpg 581/2018 z dne 26.11.2018. 8 V posledici pravilnosti odločitve o tem, da tožena stranka ni dolžna plačati tožničine terjatve iz naslova popravila zadevnega vozila, tudi ni moč šteti, da je tožnica to toženkino vozilo upravičeno zadrževal na podlagi pridržne pravice.