Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnika pri njegovem prejšnjem delodajalcu in toženi stranki, saj je tožnik pri obeh delodajalcih delal na istem delovnem mestu, z istimi stroji, v istih prostorih. V letu 2008 so k toženi stranki od tožnikovega bivšega delodajalca prešli vsi delavci, poleg tega pa je bil tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen 60 dnevni odpovedni rok (z upoštevanjem tožnikove zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu). Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 19 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, umik tožnikove tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vzelo v vednost in postopek v tem delu ustavilo. V I. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova odpravnine plačati znesek 5.496,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 567,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila, pod izvršbo. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb oz. podrejeno, da zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni prevzemna družba družbe A. d.n.o.. Obe družbi sta namreč obstajali istočasno, ko sta vsaka opravljali svojo gospodarsko dejavnost. Po likvidaciji družbe A. d.n.o. je tožena stranka res zaposlila delavce, med njimi tudi tožnika, vendar pa je v prostorih, kjer je do sedaj tožnik opravljal delo, družba B. d.o.o. svojo dejavnost opravljala že prej. Gre torej za druge poslovne prostore, dejavnost je podobna, vendar pa po mnenju tožene stranke ne gre za prevzemno in prenosno družbo. Teh dejstev sodišče ni ugotavljalo, zgolj z zaslišanjem tožnika pa do takšnih zaključkov glede na določbo 75. člena ZDR ni moglo priti. Nesporno v predmetni zadevi je, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri podjetju A. d.n.o., kasneje pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pri toženi stranki. Druga odločilna dejstva v zvezi s tem pa niso bila ugotavljana. Tožnik ni predlagal nobenih dokazov, s katerimi bi dokazoval svoja zatrjevanja glede prenosne in prevzemne družbe oz. razmerja med podjetjema A. d.n.o. in B. d.o.o.. Zgolj zaslišanje stranke pa ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage in ostalih dokazov, ki so potrebni za tak zaključek prvostopenjskega sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu primarno uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom ter izplačilom pripadajoče plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in vpisom v matično evidenco ter prijavo v zavarovanja. Podredno pa je vtoževal ugotovitev nezakonitosti 4. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bilo odločeno o tožnikovi odpravnini in izplačilo te odpravnine v višini 5.496,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila. Zahteval je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 30. 9. 2014, katerega se iz neupravičenih razlogov ni udeležila tožena stranka, je tožnik umaknil primarni zahtevek in 1. točko podrednega zahtevka (ki se je nanašala na ugotovitev nezakonitosti 4. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), vztrajal pa je pri izplačilu vtoževane odpravnine in pri povrnitvi pravdnih stroškov.

6. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnika njegovemu tožbenemu zahtevku za izplačilo vtoževane odpravnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti ugodilo, ker je na podlagi njegove izpovedbe in na podlagi listin, ki jih je tožnik vložil v spis, ugotovilo, da tožniku pripada odpravnina, upoštevaje tožnikovo delovno dobo pri tožnikovem prejšnjem delodajalcu A. d.n.o. in pri toženi stranki. V postopku je ugotovilo, da se je tožnik pri tožnikovem prejšnjem delodajalcu zaposlil dne 16. 11. 1994, da je bil pri njem zaposlen do 31. 8. 2008 in da se je s 1. 9. 2008 (torej takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri prejšnjem delodajalcu) zaposlil pri toženi stranki, kjer je bil zaposlen vse do 2. 6. 2014, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi izteka odpovednega roka po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 3. 2014 (A2). V dokaznem postopku je ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnika pri njegovem prejšnjem delodajalcu in toženi stranki, saj je tožnik pri obeh delodajalcih delal na istem delovnem mestu, z istimi stroji, v istih prostorih, v letu 2008 so k toženi stranki od C. d.o.o. prešli vsi delavci, poleg tega pa je bil tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen 60 dnevni odpovedni rok. To pa pomeni, da je tožena stranka že z določitvijo tega 60 dnevnega odpovednega roka tožniku upoštevala tudi njegovo zaposlitev v podjetju A. d.n.o.. V tretjem odstavku 94. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) je namreč določeno, da nad dve leti zaposlitve pri delodajalcu odpovedni rok v trajanju 30 dni narašča za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri delodajalcu za 2 dni, največ pa do 60 dni. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot dve leti, skupno trajanje delovne dobe pri toženi stranki in podjetju A. d.n.o. za tožnika pa je znašalo 19 let, bi bil tožnik ob upoštevanju vseh 19-ih let delovne dobe upravičen do 64 dni odpovednega roka. Ker pa je že omenjena določba tretjega odstavka 94. člena ZDR-1 odpovedni rok omejila na 60 dni, je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku določila 60 dnevni odpovedni rok. Tega dejstva, na katerega je opozoril tudi tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2014, tožena stranka niti ni prerekala. Glede na navedeno in z ozirom na izpovedbo tožnika, iz katere jasno izhaja, da se je dejavnost opravljala pri obeh delodajalcih na isti lokaciji, z istimi stroji kot prej, da ni prišlo do nobene spremembe, da je tožnik opravljal ista dela in da mu je zakoniti zastopnik bivšega delodajalca pojasnil, da se vse prenaša na novo firmo, tako tudi odpravnine in nasploh vse pravice, ki so jih delavci imeli, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnika pri toženi stranki in pri tožnikovem prejšnjem delodajalcu.

7. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožniku za 19 let delovne dobe prisodilo še preostali neizplačani del odpravnine v višini 5.496,11 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tožena stranka sicer odločitev sodišča prve stopnje po višini v pritožbi niti ne izpodbija).

8. Nebistvena je pritožbena navedba tožene stranke, da sta tožnikov prejšnji delodajalec in tožena stranka obstajali istočasno in da sta vsaka opravljali svojo gospodarsko dejavnost. Sočasen obstoj dveh pravnih oseb namreč ni ovira za ugotavljanje delovnopravne kontinuitete delavcev, ki od ene pravne osebe preidejo k drugi pravni osebi. Pritožbena navedba tožene stranke, da je zaposlila tožnika in druge delavce po likvidaciji družbe A. d.n.o. je pritožbena novota, do katere se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva (sicer brez kakršnihkoli dokazov) ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje svojo odločitev glede pripadajoče odpravnine tožniku ne bi smelo opreti na tožnikovo izpovedbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka, razen zaslišanja tožnika (temu dokaznemu predlogu, ki je bil torej podan s strani obeh pravdnih strank, je sodišče prve stopnje sledilo) ni predlagala prav nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da delovnopravna kontinuiteta tožnika pri toženi stranki in tožnikovemu prejšnjemu delodajalcu ni podana. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo navedla kot dokaz za trditev, da delovnopravna kontinuiteta tožnika ni podana, poslovno dokumentacijo v zvezi z nakupom osnovnih sredstev in poslovnega prostora, vendar teh listin v spis ni vložila.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.