Jedro

Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika.

Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.

Tudi pri znamki z ugledom se presoja enakost ali podobnost znaka z znamko, pri čemer pa ni pomembno ali gre za istovrstnost blaga ali storitev.

V povezavi z geografskim izvorom Kraškega pršuta je treba upoštevati tudi, da upnik dolžniku ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoj geografski izvor. Zaradi opisanih pomembnih razlikovalnih učinkov in popularnostjo kraškega pršuta v Republiki Sloveniji, je povprečni potrošnik tisti, ki zelo loči posamezne pršute med seboj.

Če v vmesnem času do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku, dolžnik ne bi smel uporabljati firme PRŠUTARNA S' KRASA, bi nedvomno nastala dolžniku hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Poseg v pravice dolžnika je treba namreč, kot je bilo pojasnjeno v omenjeni ustavni odločbi, presojati restriktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Odločba sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Dolžnik je v roku 8 dni od prejema te začasne odredbe dolžan opustiti uporabo firme PRŠUTARNA S' KRASA, proizvodnja pršuta in suhomesnatih izdelkov, d. o. o., in skrajšane firme PRŠUTARNA S' KRASA, d. o. o., vse do izvršitve pravnomočne sodbe po tožbi na opustitev in izbris firme in skrajšane firme, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. IV Pg 000/2020. 2. Podrejeno točki 1 je dolžnik v roku 8 dni od prejema te začasne odredbe dolžan opustiti uporabe firme PRŠUTARNA S' KRASA, proizvodnja pršuta in suhomesnatih izdelkov, d. o. o., in skrajšane firme PRŠUTARNA S' KRASA, d. o. o., za dejavnost proizvodnje mesa, razen perutninskega, vse do izvršitve pravnomočne sodbe po tožbi, na opustitev in izbris firme in skrajšane firme, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. IV Pg 000/2020. 3. Dolžniku se v roku 8 dni od prejema te začasne odredbe prepove uporabljati izraz PRŠUTARNA S' KRASA, kot del firme oziroma skrajšane firme, za označevanje produktov proizvodnje mesa, razen perutninskega, kamor sodijo tudi sušene mesnine, tudi pršuti, vse do izvršitve pravnomočne sodbe po tožbi na opustitev in izbris firme in skrajšane firme, ki se pri Okrožnemu sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. IV Pg 000/2020. 4. Za vsako kršitev iz 1., 2. ali 3. točke te začasne odredbe je dolžnik dolžan plačati denarno kazen v višini 5.000,00 EUR (pet tisoč evrov).

5. Ugotovi se, da je upnik zoper dolžnika že naperil tožbo za opravičilo te začasne odredbe, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. IV Pg 000/2020. 6. Pravno sredstvo zoper to odločbo ne zadrži izvršitve te odločbe.

7. Dolžnik je upniku dolžan povrniti pravdne stroške v zvezi z izdajo te začasne odredbe, v 15 dneh od izdaje odločbe prve stopnje pod izvršbo in zamudne obresti, ki tečejo od 15 dneva po izdaji odločbe prve stopnje do plačila.“ **Bistveno dejansko stanje**

2. Upnik ima svojo firmo KRAS registrirano že vsaj od 15. 12. 1987. Fantazijski del firme dolžnika je zamenljivo podoben fantazijskemu delu firme upnika. Upnikova evropska besedna znamka KRAS, ki jo je pridobil na podlagi dolgotrajne uporabe, je v celoti vsebovana v fantazijskem delu dolžnikove firme. Blago in storitve strank so podobne. Dolžnik svojo firmo uporablja pri proizvodnji mesa, razen perutninskega, kamor sodijo tudi sušene mesnine, predvsem pršuti. V slovenskih medijih so bile objavljene novice o tem, da je pršut dolžnika okužen z nevarno bakterijo. Iz člankov je razvidno, da gre za meso, ki ima znak, ki vsebuje zapis „Sušen na Krasu“, ki ga proizvaja dolžnik. Blago je bilo v prodaji pri trgovcu L. Meso je bilo okuženo z bakterijo, ki lahko povzroči tudi smrt človeka. Obe stranki proizvajata identično blago - pršut. Slaba kvaliteta blaga dolžnika vzbuja dvom tudi v kvaliteto upnikovega blaga, ki izhaja iz podobnosti znamke in firme tožene stranke.

**Razlogi sodišča prve stopnje** **O verjetnosti terjatve**

3. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je utemeljena upnikova zahteva za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnega zahtevka na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ je sodišče ugotavljalo, ali je upnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik se je skliceval na 13. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da ima firma lahko dodatne sestavine, ki družbo podrobneje označujejo, ki pa ne smejo biti take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja, ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe ali bi kršile pravice drugih oseb. Upnik je zatrjeval, da je njegova znamka pridobila razlikovalni učinek z dolgoletno uporabo, kar je bilo potrjeno v postopku registracije njene evropske znamke KRAS, pri EUIPO, št.: 017511148, 25. 10. 2019, v razredu 29 in 40 Nicejske klasifikacije blaga (A8). Upnik ni zatrjeval sestavin firme dolžnika, ki bi ustvarjala zmoto glede vrste in obsega poslovanja. Sklicuje se namreč na sestavino firme, ki lahko povzroči zamenjavo s firmo oziroma znakom razlikovanja druge osebe in krši pravice drugih oseb.

4. Sodišče prve stopnje je opravilo vidno, slušno in pomensko primerjavo razlikovalnih znakov upnika (znamke in firme) in firme dolžnika. Pri tem je upoštevalo celoten vtis, ki ga imajo razlikovalni znaki na povprečnega potrošnika.

5. Ugotovilo je, da vidna podobnost znakov razlikovanja dolžnika, ne dosega praga, ki bi utegnil povzročati zmoto glede vrste ali obsega poslovanja ali privesti do zamenjave s firmo ali znaki razlikovanja upnika. Razlikovalna je črka S z opuščajem, kar se razlikuje od znamke KRAS.

6. Pri slušni primerjavi je sicer podobnost med primerjanima znakoma razlikovanja večja, pri čemer je treba upoštevati, da je zelo slišan besedni del „pršutarna“. Povprečni kupec se odloča za nakup predvsem z vidno primerjavo in zato slušna ni toliko pomembna. Gre za pršut kot izdelek višjega cenovnega razreda, kar ima za posledico, da je kupec pri nakupu pozornejši. Pri celoviti presoji podobnosti in razlik znakov razlikovanja, ki vključuje celotno dojemanje potrošnika, je sodišče še poudarilo, da so pršuti upnika jasno označeni z znakom razlikovanja (znak KRAS v odebeljenih črnih in rdečih črkah). Ta je zelo poseben in se močno razlikuje od modrega srca z napisom Pršutarna Lokev s Krasa, s katerim opremlja pršut dolžnik. Izdelki se že na prvi pogled jasno ločijo med seboj. Zelo malo verjetno je, da bi potrošnik blago ene od strank pripisal drugi stranki.

7. Pomenska primerjava znakov razlikovanja sicer pokaže podobnost. Vendar pa sporni del firme dolžnika „Pršutarna s Krasa“ napotuje tudi na geografsko območje s specifičnimi značilnostmi, ki utegnejo pogojevati upravičenje dolžnika do uporabe kakšne od shem kakovosti, opredeljenih v 69. členu Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) kot na primer geografske označbe. Upnik sicer v zvezi s pomenom geografske označbe blaga v tem postopku ni navedel nobenih trditev. Vendar pa je iz fotografij spornih izdelkov razvidno, da so označeni z neke vrste splošno znanih oblik geografskih označb. Dolžnik pa ima pravice iz registrirane geografske označbe po prvem odstavku 58. člena Zakona o industrijski lastnini, (ZIL-1).

8. Firma dolžnika ne vsebuje prepovedanih sestavin firme. Zato je malo verjetno, da bi pri relevantni javnosti prišlo do zamenjave firm oziroma zgoraj navedenih znakov razlikovanja obeh strank.

**O nevarnosti**

9. V zvezi z drugim pogojem, ki mora biti izpolnjen po 272. členu ZIZ (1.) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2.) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, (3.) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku, je sodišče zaključilo, da upnik ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev v zvezi s kriteriji, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi št. UP 275/97 z dne 6. 7. 1998. V zvezi s testom reverzibilnosti je upnik le navedel, da dolžnik ne bo utrpel relevantne škode.

10. Sodišče je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

**Pritožba upnika**

11. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ in je sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči samo oziroma pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

12. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in je sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

13. Pritožba ni utemeljena.

**O verjetnosti terjatve** **Firma**

14. Upnik uveljavlja varstvo firme. Zato po drugem odstavku 23. člena ZGD-1 s tožbenim zahtevkom zahteva opustitev uporabe firme in njen izbris iz registra.

15. Firma je ime, s katerim družba posluje in je najpomembnejši znak individualizacije družbe. Služi namreč njenemu razlikovanju od drugih družb in tako predstavlja pomemben element nastopa na trgu, saj je sinonim za družbo ter za razlikovanje njenih izdelkov in storitev od blaga in storitev drugih družb. V firmi je še posebej pomembna dodatna sestavina, ki družbo podrobneje označuje: to je tako fantazijski dodatek, ki je za kapitalske družbe celo obvezna sestavina firme (po tretjem in četrtem odstavku 27. člena ZGD-1). Ta dodatek ne sme biti tak, da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali z znakom razlikovanja druge osebe, ali da bi prišlo do kršitve pravic drugih oseb (13. člen ZGD-1). Firma družbe se mora tako jasno razlikovati od firm vseh drugih družb (prvi odstavek 21. člena ZGD-1), saj je načelo izključnosti temeljno načelo firmskega prava. Spoštovanje tega načela ne pomeni samo, da firme ne smejo biti enake, pač pa, da morajo biti tako različne, da ne pride do zamenjave. Kot kriterij za razlikovanje pa je treba upoštevati zaznavanje in dojemanje povprečnega kupca, povprečno izobraženega in povprečno skrbnega človeka.1

16. Upnik zmotno meni, da se firmi upnice in dolžnika ne razlikujeta jasno. Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika.

17. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da niti vidna podobnost med firmo upnika in firmo dolžnika ne dosega tistega praga, ki bi utegnil povzročati zmoto glede vrste ali obsega poslovanja, ali ki bi privedlo do zamenjave s firmo ali znamko upnika. Zato sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je v zvezi z vidno in slušno primerjavo firme upnika, ki je hkrati njena besedna blagovna znamka in firmo dolžnika, razložilo sodišče prve stopnje v 15. točki razlogov.

18. Pri presoji načela izključnosti firme je treba opraviti celostno presojo ne le upoštevati njenih dominantnih delov, za kar upnik zatrjuje, da je njena besedna znamka KRAS Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. Takšno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi.2

19. Sodišče druge stopnje pripominja, da ima sicer upnik registrirano besedno znamko KRAS, vendar pa se ni mogoče izogniti generičnemu pomenu besede Kras, ki pomeni tudi pokrajino v Republiki Sloveniji. Zato ima ta beseda močan generični izraz, ki ji v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče pripisati močnega razlikovalnega učinka.3

20. Zato izpeljanki iz besedi KRAS ni mogoče pripisati ekskluzivnega učinka. V kombinaciji z drugim delom fantazijskega imena dolžnika, se lahko uporablja tako kot je napisana v besedni zvezi PRŠUTARNA S' KRASA.

21. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču upnika, da pomenska primerjava znakov razlikovanja pokaže sicer podobnost, ki pa se ji ni mogoče izogniti, če imetnik znaka razlikovanja želi potrošniku nuditi informacijo, da njegov izdelek izvira iz Krasa (točka 16. razlogov izpodbijanega sklepa). Tudi tukaj je sodišče prve stopnje upoštevalo celostno presojo podobnosti in ne njen posamezen vidik.

22. Izpeljanka besede Kras se uporablja za označevanje kolektivne znamke Kraški pršut in geografske označbe ZGO Kraški pršut.4 Vendar pa sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, da ne obstoji terjatev upnika, ni kot nosilni ampak le kot dodatni razlog, uporabilo še pojem pravice iz registrirane geografske označbe blaga po prvem odstavku 58. člena ZIL-1 v zvezi z 69. členom Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Dolžnik je v odgovoru na pritožbo tudi pojasnil, da sporno firmo uporablja izključno iz razloga, ker opravlja dejavnost na geografskem področju Krasa, pri čemer svoj geografski izvor v firmi uporablja že od leta 2003. **Sestavina firme dolžnika v razmerju do znamke upnika**

23. Določba 13. člena ZGD-1 varuje tudi razlikovalno funkcijo znamke, ki je bistvena in temeljna. Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po 47. členu ZIL-1.5 Brez poseganja v pravice imetnika, ki so bile pridobljene pred datumom vložitve prijave znamke ali datumom prednostne pravice, ima imetnik znamke pravico preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu v povezavi z blagom ali storitvami uporabljajo znak: (a) ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko; (b) pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko; (c) ki je enak ali podoben znamki, ne glede na to, ali so blago ali storitve enaki, podobni ali niso podobni tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga nepošteno izkoristila ali oškodovala razlikovalni učinek ali ugled znamke.6

24. Temeljna lastnost, ki jo mora imeti znak za pridobitev varstva za znamko, je njegova primernost, ki omogoča razlikovanje istovrstnega blaga ali podobnega blaga v gospodarskem prometu (42. člen ZIL-1), kar pa je treba presojati celovito in z vidika povprečnega potrošnika. S celovitostjo je mišljena presoja splošnega vtisa ter vseh sestavin posameznega znaka - podobe, barvne vsebine in učinka na (povprečnega) porabnika.

25. Tudi pri znamki z ugledom se presoja enakost ali podobnost znaka z znamko, pri čemer pa ni pomembno ali gre za istovrstnost blaga ali storitev. Upnik je res zatrjeval, da ima 80 % tržni delež in s tem, da je njegova znamka sloveča oziroma znana, ker uživa ugled in je bila znana dolžniku, ki je ravnal v slabi veri. Slovečnost znamke iz prava industrijske lastnine povezuje upnik z znano znamko iz ZGD-1, ki sta po njegovem mnenju sinonima.

26. Sodišče druge stopnje ob tem še najprej pojasnjuje, da je 17. člen ZGD-1, veljaven do 7. 8. 2015 res v 2. alineji določal, da firma „ne sme vsebovati besed ali znakov, ki vsebujejo znane blagovne in storitvene znamke drugega upravičenca.“ Od 8. 8. 2015 veljavna 2. alineja 17. člena ZGD-1 pa določa, da firma „ne sme vsebovati besed ali znakov, ki vsebujejo znamke ali neregistrirane znake, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke.“ Tudi pri obravnavi te kršitve je eden od kumulativno zahtevanih pogojev po 47. členu ZIL-1 ta, da je sporni znak enak ali podoben zaščitenemu znaku oziroma znamki. Kot je bilo že pojasnjeno, na podlagi celostne podobe in primerjave znaka dolžnika z znamko tožeče stranke, tega pravilna odločitev izpodbijanega sklepa ne potrjuje. Zato očitek upnika, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z njegovo trditvijo o prisotnosti na trgu za odločitev v tej zadevi ni bilo pravno odločilnega pomena glede na ugotovitev sodišča, da ne obstoji podobnost med znakom dolžnika in znamko upnika.7

27. Sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati zatrjevanih pritožbenih novot, pri čemer je upnik zatrjeval, da je zanje izvedel 17. 6. 2020 in se nanaša na zmedo pri dobavah pršuta, kjer naj bi kupec zamenjal upnika in dolžnika (primerjaj na strani 8 pritožbe). Sodišče druge stopnje namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa na dan njegove izdaje (ker gre za tak primer, narok namreč ni bil opravljen). Izpodbijani sklep je bil izdan 3. 6. 2020, navedeno elektronsko sporočilo, ki ga upnik predstavlja kot dokaz za omejene trditve o zmedi pri potrošnikih, je bilo zapisano 17. 6. 2020. Novote, ki so upoštevne, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti, se lahko nanašajo le na čas pred izdajo izpodbijanega sklepa. Že zato sodišče druge stopnje navedenih pritožbenih novot ni smelo upoštevati.

28. V povezavi z geografskim izvorom Kraškega pršuta je treba upoštevati tudi, da upnik dolžniku ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoj geografski izvor (točki b in d prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Zaradi opisanih pomembnih razlikovalnih učinkov in popularnostjo kraškega pršuta v Republiki Sloveniji, je povprečni potrošnik tisti, ki zelo loči posamezne pršute med seboj. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bo potrošnik zmotno mislil, da če piše na pršutu „Naše nam paše, sušen na Krasu“ in pršut ter z deklaracijo Pršutarna s' Krasa Lokev, da gre za pršut KRAS, ki ga proizvaja upnik.

29. Upnik je res temeljil verjetnost svoje terjatve na tem, da ima registrirano besedno blagovno znamko KRAS na podlagi dolgotrajne uporabe. Vendar kot je bilo pojasnjeno, ne glede na to, da je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa primerjalo tudi izdelke dolžnika (Modro srce z napisom Pršutarna Lokev s' Krasa), zaradi velike seznanjenosti povprečnega potrošnika v Republiki Sloveniji s temi proizvodi, ni moglo priti do zmede pri povprečnem potrošniku. Nenazadnje je kraški pršut zavarovan s kolektivno geografsko označbo blaga in ga lahko v skladu s predpisanimi pogoji uporabljata obe stranki.

30. Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne more vplivati niti inšpekcijski postopek, ki je bil izpeljan zaradi odkrite bakterije v pršutu v trgovini L. Ta je namreč namenjen varstvu potrošnikov.

31. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pravilni odločitvi v izpodbijanem sklepu, da ni izpolnjen že prvi med dvema kumulativnima pogojema po prvem odstavku 272. členu ZIZ, to je verjetnosti terjatve.

**Nevarnost**

32. Sodišče prve stopnje je zato glede drugega pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ, v 18. točki razlogov le zapisalo, da upnik ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev v zvezi s testom reverzibilnosti glede na razloge Ustavnega sodišča RS v odločbi št. UP 275/97 z dne 6. 7. 1998. Zatrjeval je le, da dolžnik ne bo utrpel relevantne škode. Nastanek težko nadomestljive škode je upnik utemeljil z zamenljivostjo obeh firm ter tržnim deležem, ki presega 80 % na slovenskem trgu pri označevanju blaga z upnikovo blagovno znamko KRAS

33. Kot je bilo pojasnjeno zato, ker si firmi nista podobni, ni mogoče trditve o težko nadomestljivi škodi povezati z občutljivostjo slovenskega potrošnika, ki bo lahko zamenjal proizvoda upnika in dolžnika in bo s tem nastala škoda, ki je upnik ne bo mogel nadomestiti. Tudi v zvezi s trditvami, da dolžnik ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), upnik zatrjuje, da bi še vedno lahko dolžnik uporabljal firmo Pršutarna Lokev na Krasu Zato potrditvah upnika dolžnik ne bo utrpel nobene relevantne škode, če bo nekaj časa za vse svoje proizvode uporabljal znak, s katerim se identificira z večino proizvodov že danes, to je s kraškim pršutom Pršutarna Lokev (str. 39 predloga za izdajo začasne odredbe). Tudi trditve, ki jih je upnik navedel v prvi dopolnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 26. 5. 2020 (red. št. 8, še vložen na sicer nepristojno Okrožno sodišče v Kopru) so premalo konkretizirane v zvezi s testom reverzibilnosti.

34. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje trditvam upnika, da bi v primeru razveljavitve začasne odredbe lahko dolžnik nemoteno nadaljeval z uporabo fantazijskega dela firme PRŠUTARNA S' KRASA. Če v vmesnem času do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku, dolžnik ne bi smel uporabljati firme PRŠUTARNA S' KRASA, bi nedvomno nastala dolžniku hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Poseg v pravice dolžnika je treba namreč, kot je bilo pojasnjeno v omenjeni ustavni odločbi, presojati restriktivno.

35. Upnik je res isti dan kot je bil izdan izpodbijani sklep 3. 6. 2020 priporočeno poslal na Okrožno sodišče v Ljubljani še drugo dopolnitev zahteve za izdajo začasne odredbe (red. št. 12), ki jo je sodišče prejelo 4. 6. 2020. Vse dopolnitve predlagane začasne odredbe je mogoče upoštevati dokler sodišče ne izda odločbe o upnikovem predlogu. Vendar pa sodišče prve stopnje druge dopolnitve dejansko ni moglo upoštevati. Sodišče druge stopnje pripominja, da upnik tudi v drugi dopolnitvi ni zatrjeval nobenih pravno odločilnih dejstev.8 Tudi, če bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo, odločitev sodišča ne bi mogla biti drugačna, kot je v izpodbijanem sklepu.

36. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

37. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo nobenih absolutnih bistvenih kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

38. O pritožbenih stroških bo, glede na to, da je že vložena tožba zaradi opustitve uporabe firme Pršutarna s' Krasa, in izbris firme iz sodnega registra, in o stroških prvostopenjskega postopka v zvezi z začasno odredbo sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi (smiselno tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSRS sodba III Ips 111/2016, 23. 1. 2018. 2 Glej sodbe VSRS X Ips 252/2013, 9. 12. 2014, X Ips 558/2008, 13. 4. 2010, X Ips 1138/2004, 18. 12. 2017, III Ips 127/1997, 15. 1. 1998, 24. točka obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi Sabel proti Puma (C-251/95), 11. 11. 1997. 3 VSRS X Ips 183/2015, 9. 12. 2015. 4 Primerjaj VSL sodba V Cpg 146/2015, 12. 2. 2015, pravnomočno je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke na prepoved uporabe besedne zveze „Pršut s Krasa.“ kot označbe na suhomesnatih izdelkih in na izdelkih in materialih za trženje. Bistvo te zadeve je v tem, da je upravičenec do uporabe kolektivne znamke tisti, ki ima pravico do uporabe kolektivne znamke. 5 29. 3. 2020 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (ZIL-E, Uradni list RS, št. 23/20). Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen 21. 5. 2020. Zato je bilo treba uporabiti kot pravno podlago spremenjeni in dopolnjeni ZIL-1E. Delna sprememba besedila 47. člena ZIL-1E ni bila bistvena za odločitev. 6 Glede presoje kršitve znamk EU je treba uporabiti Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in sveta z dne 14. junija 2017 Evropske unije (v nadaljevanju: Uredba o blagovni znamki EU) na podlagi 1. člena te Uredbe. V skladu z drugim odstavkom 212. člena Uredbe o blagovni znamki EU se ta uporablja od 1. oktobra 2017. Zaradi harmonizacije prava intelektualne lastnine v RS je 9. člen Uredbe v bistvenem enak 48. členu ZIL-1. 7 Namen uskladitve terminov s pravom intelektualne lastnine je bil v tem, da se izenači zakonsko besedilo ZGD in ZIL-1, predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I, Eva, 2014 - 2130-0012, 22. 4. 2015). 8 Na trditve upnika o nastali zmedi med potrošniki in nastali škodi je bilo odgovorjeno že v 33. točki te obrazložitve.