Jedro

Med strankama ni sporno, da je bilo vodno soglasje stranki (družbi A.) vročeno 18. 3. 2010 in da je 15-dnevni rok za pritožbo potekel 2. 4. 2010. Ker je bila zahteva za vročitev vložena priporočeno po pošti 13. 1. 2011, ko je bilo vodno soglasje že dokončno, jo je organ pravilno zavrgel kot prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se zavrže zahteva tožnikov za priznanje položaja stranskih udeležencev postopku izdaje vodnega soglasja št. 35507-3224/2009 z dne 16. 3. 2010 in za njegovo vročitev (1. točka izreka) ter njun predlog za obnovo postopka izdaje omenjenega vodnega soglasja (2. točka).

V obrazložitvi k 1. točki izreka navaja, da je v postopku izdaje vodnega soglasja stranka v postopku samo investitor (153. člen Zakona o vodah, v nadaljevanju ZV-1). Sklicuje se še na drugi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v njem določeni rok ter ugotavlja, da sta tožnika zahtevo za priznanje statusa stranskih udeležencev in vročitev odločbe vložila prepozno. Vodno soglasje je bilo namreč investitorju vročeno 18. 3. 2010, 15- dnevni pritožbeni rok je potekel 2. 4. 2010, tožnika pa sta zahtevo vložila 14. 1. in 2. 3. 2011. Prepozen je tudi predlog, vložen 8. 4. 2011, da naj se obnovi postopek iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnika sta v zahtevi za priznanje stranskih udeležencev in vročitev vodnega soglasja januarja 2011 navajala, da iz gradbenega dovoljenja z dne 13. 5. 2010 izhaja, da je bilo investitorju izdano obravnavano vodno soglasje. To pomeni, da sta bila z dejstvom o izdanem vodnem soglasju investitorju A. d.o.o. vsaj tedaj že seznanjena, zato je bil predlog vložen po poteku roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Tudi sicer tožnika po prej navedeni določbi ZV-1 nista osebi, ki bi morali biti udeleženi v postopku.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da so naštete parcele k.o. ... v tožnikovi lasti in da ležijo v poplavno ogroženem območju VS 4/4 Lavrica. V odvodni jarek, ki teče ob teh parcelah, se poleg meteornih vod starega naselja Lavrica in novogradnje družbe B. d.d. odvajajo še meteorne vode s površin družbe A. V postopku, v katerem je bilo slednji izdano vodno soglasje, nista sodelovala (sta pa v enakem postopku investitorja B. d.d.), pa bi morala, saj je s tem vodnim soglasjem dodatno ogrožena njuna varnost in premoženje.

Zahtevo za vstop v postopek in vročitev sta vložila v smislu drugega odstavka 142. člena ZUP in ne 229. člena, nista pa vedela, da je postopek za izdajo vodnega soglasja pravnomočno končan. V predlogu z dne 13. 1. 2011 sta res citirala vodno soglasje, ker pa ga nista imela (in ga nimata niti danes), sta zahtevala odločbo. Menita, da je pravočasen tudi predlog za obnovo postopka, saj sta šele z dopisom upravnega organa z dne 9. 3. 2011 izvedela, da je odločba o vodnem soglasju pravnomočna. Predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali sta tožnika, ki menita, da bi se morala udeleževati postopka izdaje vodnega soglasja stranki A. d.o.o. kot stranska udeleženca, pravočasno zahtevala vročitev omenjene odločbe ter s tem vstop v postopek izdaje navedenega vodnega soglasja, in če ne, ali je pravočasen vsaj njun predlog za obnovo postopka.

ZUP v 142. členu določa, da če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem pisni sklep (prvi odstavek). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes, in če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom (drugi odstavek). Določbe tega člena veljajo tudi za stranske udeležence (peti odstavek).

Navedeni člen je umeščen v XII. poglavje ZUP „postopek do izdaje odločbe“, kar pomeni, da ureja vstop stranskega udeleženca v postopek v času njegovega trajanja na prvi stopnji. V zadevi pa ni sporno, da je bilo obravnavano vodno soglasje, pri izdaji katerega sta tožnika želela sodelovati, izdano 16. 3. 2010, medtem ko sta tožnika po podatkih upravnih spisov predlog za priznanje položaja stranskih udeležencev vložila priporočeno po pošti šele 13. 1. 2011 in tedaj zahtevala tudi vročitev soglasja. Glede na navedeno je neutemeljena tožbena trditev, da naj bi bila zahteva za vstop v postopek vložena v smislu drugega odstavka 142. člena ZUP – če pa že, pa bistveno prepozno.

Upravni organ je zato ravnal pravilno, ko je zahtevo preizkusil z vidika drugega odstavka 229. člena ZUP, ki ureja vstop osebe v upravni postopek v pritožbeni fazi. Ta določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže, zoper ta sklep pa je dovoljena pritožba.

Iz navedene določbe je razvidno, da je po izdaji prvostopenjske odločbe mogoče vstopiti v postopek z zahtevo po vročitvi odločbe, vendar pod pogojem, da je dana v roku, ki teče od vročitve odločbe stranki. Šele če oseba pravočasno, to je v času teka pritožbenega roka za stranko (v konkretnem primeru investitorja A.), zahteva vročitev odločbe, mora upravni organ presoditi, ali jo zahteva oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranska udeleženka. Če meni, da ne, mora njeno zahtevo zavreči, v nasprotnem primeru pa ji vročiti odločbo in ji s tem konkludentno priznati položaj stranske udeleženke. Vročitev je namreč procesno dejanje, s katerim upravni organ seznani stranke in stranske udeležence o svoji odločitvi, zoper katero imajo možnost vložiti pritožbo.

Med strankama ni sporno, da je bilo vodno soglasje stranki (družbi A.) vročeno 18. 3. 2010 in da je 15-dnevni rok za pritožbo potekel 2. 4. 2010. Ker je bila zahteva za vročitev vložena priporočeno po pošti 13. 1. 2011, ko je bilo vodno soglasje že dokončno, jo je organ pravilno zavrgel kot prepozno.

Pravilna pa je tudi odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka. Ta je bil vložen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V tem primeru lahko stranka predlaga obnovo samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP). Iz te določbe izhaja, da je za začetek teka roka odločilno, kdaj se je oseba seznanila z dejstvom, da je bila izdana odločba, in ne, kdaj je postala pravnomočna. Postopek se namreč lahko obnovi že ob dokončnosti odločbe. V enomesečnem roku se mora oseba seznaniti z zadevo oziroma zaradi vložitve tega izrednega pravnega sredstva po potrebi zahtevati vpogled v dokumente zadeve in jih na svoje stroške prepisati ali preslikati (82. člen ZUP). Zato je neutemeljeno tožbeno stališče o pravočasnosti vloženega predloga, ki ga tožnika povezujeta z datumom, ko sta izvedela, da je vodno soglasje pravnomočno.

V zadevi ni sporno, da sta se tožnika v že omenjeni zahtevi iz januarja 2011 sklicevala na vodno soglasje, saj sta zahtevala tudi njegovo vročitev. To pomeni, da sta vedela, da je bilo to izdano. S tem ko sta predlog za obnovo postopka vložila priporočeno po pošti 7. 4. 2011 in prekoračila omenjeni enomesečni rok, ga je upravni organ utemeljeno obravnaval kot prepoznega.

Ker je upravni organ že iz navedenih razlogov pravilno zavrgel zahtevi tožnikov, se sodišče ni opredeljevalo do vprašanja, ali tožnika izkazujeta pravni interes za udeležbo v postopku izdaje omenjenega vodnega soglasja in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).