Jedro

O vprašanju zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi prometnih imisij, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača prvi tožnici 4.700,00 EUR, drugemu tožniku 3.600,00 EUR in tretjemu tožniku 4.700,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja ter jim povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojne odškodnine znižalo na 3.700,00 EUR za prvo tožnico in tretjega tožnika ter 3.400,00 EUR za drugega tožnika. V preostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo, izdano na drugi stopnji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odloči o vprašanju začetka teka zastaralnega roka in vprašanju prekluzije ugovora zastaranja. Zatrjuje odstop od sodne prakse oziroma neenotno sodno prakso, vprašanja pa so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Trdi, da je iz tožb razvidno, da so tožniki škodne posledice zaradi hrupa občutili najkasneje leta 2002, ko se je škoda manifestirala v tolikšni meri, da bi ob normalni skrbnosti lahko že tedaj zahtevali povrnitev škode. Ni pomembno, kdaj so zvedeli za rezultate analiz in kdaj so se oglasili pri svojem pooblaščencu, pač pa objektivno dejstvo, da hrup, ki presega mejno vrednost, povzroča pri vsakem običajnem človeku nevšečnosti take intenzitete, da mu povzročajo duševne bolečine (tako II Ips 409/2009). V konkretnem primeru so bile mejne vrednosti hrupa presežene že v letu 2002, od leta 2004 pa tudi kritične vrednosti hrupa. Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastala in se povečevala tudi v naslednjih letih, saj bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, ker bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja (II Ips 3/2004). Sklicuje se še na odločbe II Ips 12/82, II Ips 281/2007, II Ips 942/2007, II Ips 229/2006, II Ips 399/2005, II Ips 265/2005, II Ips 457/2000 in sodbe višjih sodišč, ki jih prilaga. Zaključki sodišča druge stopnje o prekluziji ugovora zastaranja odškodninskih terjatev so v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 121/2006). Ker so že tožniki sami v tožbi konkretno in substancirano zatrjevali škodo zaradi povečanega hrupa od tovornega prometa, ki po njihovi navedbi traja od leta 2002, je toženkin ugovor zastaranja temeljil na dovolj določnih in konkretnih tožbenih trditvah o začetku nastajanja škode. Pri uveljavljanju ugovora zastaranja tako toženka ni navedla nobenega novega dejstva, pač pa je uveljavljala le materialnopravni ugovor, s katerim pa ni bila prekludirana.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani. O vprašanju zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi prometnih imisij, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v odločbi II Ips 68/2001 z dne 30. 6. 2011. V njej je pojasnilo specifičnost teh odškodninskih terjatev, ki se odraža tudi v drugačni presoji njihovega zastaranja v primerjavi z zastaranjem drugih odškodninskih terjatev, tudi tistih, ki so bile obravnavane v odločbah, na katere se sklicuje predlog za dopustitev revizije, in so zato neprimerljive z obravnavanim primerom. Glede na tako stališče in glede na to, da je bila odškodnina s sodbama sodišč prve in druge stopnje prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe in kasneje, pa (morebitna) napačna uporaba 286. člena ZPP ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, zaradi česar zatrjevana procesna kršitev ni (ne more biti) podana.

5. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo neutemeljen predlog za dopustitev revizije.