Jedro

Sklep o pravdnih stroških ne pomeni sklepa, s katerim je bil postopek končan, zato revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Po tožnikovi smrti in umiku tožbe za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.147.115 SIT, toženima strankama pa je naložilo, da morata nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.052.750 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2000 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženih strank, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo s spremembo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, v ostalem pa je tudi pritožbo te stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Prva tožena stranka S. b. C. je vložila revizijo zoper odločitev o pravdnih stroških v sodbi sodišča druge stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da ni podlage, da bi morali toženi stranki tožeči stranki povrniti pravdne stroške in predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije kot nedovoljene.

Revizija ni dovoljena.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Druga tožena stranka, ki izpodbija samo odločbo o stroških, izpodbija torej sklep sodišča druge stopnje. Revizija zoper sklep je v pravdnem postopku le izjemoma dovoljena in sicer v primerih iz prvega in tretjega odstavka 384. člena ZPP. V obravnavanem primeru je torej presoditi, ali tožena stranka izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Po presoji revizijskega sodišča sklep o pravdnih stroških ni sklep, s katerim je bil postopek končan. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo zoper odločitve sodišča, ki so trajnega pomena za stranke in po svoji naravi pomembne, zato so kot sklepi, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan, mišljeni samo sklepi o glavni stvari. Sklep o pravdnih stroških nima lastnosti končnosti, saj je vselej tesno povezan z odločitvijo o glavni stvari in ne more izgubiti svoje narave akcesornosti. (To stališče je podrobneje obrazloženo v pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS v Pravnih mnenjih št. II/98, str. 4.) Druga tožena stranka torej izpodbija drugostopenjski sklep o pravdnih stroških, ki ne more pomeniti sklepa, s katerim se je postopek končal. Revizija torej napada odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (prvi in četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP). Zato jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s to vlogo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, tako da ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP), zato mora te stroške kriti sama.