Jedro

Edina razlika med prvotno in sedanjo ureditvijo je v tem, da je sodišče prej o ovirah za odpust obveznosti odločalo na podlagi ugovora, sedaj pa po uradni dolžnosti. Tako dolžnik, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, nikoli ni mogel upravičeno pričakovati, da bo deležen odpusta obveznosti. Ureditev, ki velja zdaj, pa je po oceni višjega sodišča razumna in ne pomeni retroaktivne uporabe zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navaja, da je bil sklep z dne 14. 8. 2018 izdan prepozno, saj bi moral biti izdan v osmih dneh od poteka preizkusnega obdobja, ki je poteklo 15. 7. 2018. Ker je bil postopek osebnega stečaja začet v letu 2014, sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti sedaj veljavnega četrtega odstavka 407. člena ZFPPIPP, ki velja šele od 26. 4. 2016, zato je bil zakon uporabljen retroaktivno, s čimer je bilo poseženo v pričakovane pravice dolžnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ima sicer prav, ko navaja, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP določa, da mora sodišče (kadar ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen) sklep o odpustu obveznosti izdati in objaviti v osmih dneh od poteka preizkusnega obdobja (drugi in tretji odstavek 407. člena ZFPPIPP). Vendar pa je ta rok zgolj instrukcijski in ne vpliva na siceršnjo obveznost sodišča, da odloči o odpustu obveznosti. Do odpusta obveznosti pa tako ali tako ne pride že s potekom preizkusnega obdobja, temveč je za to potreben še sklep sodišča, ki je konstitutivne narave (primerjaj tudi 409. člen ZFPPIPP).

5. Četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP določa, da mora sodišče pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Preveriti torej mora, ali je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, pa do poteka preizkusnega obdobja ta obsodba še ni izbrisana iz kazenske evidence ali se še niso izpolnili pogoji za izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Ta določba se uporablja od 26. 4. 2016 dalje, in sicer za vse postopke, v katerih še ni bilo odločeno o odpustu obveznosti.

6. Dolžnica ne zanika, da je bila pravnomočno obsojena za kaznivi dejanji goljufije in poslovne goljufije, ki še nista izbrisani in se do poteka preizkusnega obdobja tudi niso izpolnili pogoji za zakonsko rehabilitacijo. Navaja pa, da uporaba te določbe pomeni nedopustno retroaktivno uporabo zakona v obravnavanem postopku odpusta obveznosti, ki se je začel že v letu 2014, torej pred uveljavitvijo te novele.

7. S takim stališčem se višje sodišče ne strinja. Že v 1. točki 399. člena ZFPPIPP, ki se je uporabljala do spremembe ZFPPIPP-G, torej do 25. 4. 2016, je bilo predpisano, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Ta ovira za odpust obveznosti je veljala že v času, ko je bil začet postopek odpusta obveznosti v obravnavani zadevi. To je izrecno poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 129/2015 z dne 25. 11. 2015: "Za odločitev v zadevi je pomembno razlikovanje med ovirami za začetek postopka odpusta obveznosti (postopek za odpust obveznosti se po vložitvi dolžnikovega predloga začne s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti – tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP) in med ovirami za sam odpust obveznosti (obveznosti se stečajnemu dolžniku odpustijo s sklepom o odpustu obveznosti – prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP)." (10. točka navedenega sklepa). "Iz določb ZFPPIPP o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika (v postopku osebnega stečaja) namreč (po presoji Vrhovnega sodišča) nedvoumno izhaja: (a) da začetek postopka odpusta obveznosti ni dovoljen, če iz kazenske evidence izhaja, da je stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvo, ki (ob odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti) še ni izbrisano; (b) da odpust obveznosti ni dovoljen, če iz kazenske evidence izhaja, da je stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvo, ki (ob odločanju o odpustu obveznosti) še ni izbrisano." (17. točka navedenega sklepa).

8. V primeru obstoja te ovire za odpust obveznosti torej odpust obveznosti ni dovoljen vse od uveljavitve ZFPPIPP, te določbe pa so se začele uporabljati 1. 10. 2008, torej pred začetkom odpusta obveznosti v obravnavani zadevi. Edina razlika med osnovno ureditvijo odpusta obveznosti iz leta 2008 in ureditvijo, ki velja od 26. 4. 2016 dalje, je v tem, da sedaj obstoj te ovire za odpust obveznosti sodišče preverja po uradni dolžnosti, prej pa je o tem odločalo na podlagi ugovora proti odpustu obveznosti, ki so ga lahko vložili vsi upniki in upravitelj. Že po prejšnji ureditvi pa so upravičeni vlagatelji ugovora lahko tak ugovor vložili tudi po poteku šestmesečnega roka od objave oklica o začetku postopka odpusta obveznosti, če je do pravnomočne kazenske obsodbe prišlo po tem obdobju (tako npr. tudi sklepi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 148/2013 z dne 16. 4. 2013, Cst 593/2014 z dne 13. 1. 2015, Cst 317/2016 z dne 18. 5. 2016 in Cst 371/2017 z dne 5. 7. 2017). Edina razlika med prvotno in sedanjo ureditvijo je v tem, da je sodišče prej o tem odločalo na podlagi ugovora, sedaj pa po uradni dolžnosti. Tako dolžnik, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, nikoli ni mogel upravičeno pričakovati, da bo deležen odpusta obveznosti. Ureditev, ki velja zdaj, pa je po oceni višjega sodišča razumna in ne pomeni retroaktivne uporabe zakona.

9. Odpust obveznosti namreč močno posega v ustavno pravico upnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije, katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Tak zakonski poseg v upnikovo ustavno pravico je zakonodajalec sicer ocenil kot potrebnega in primernega, vendar pa je pri tem določil tudi ovire, ki preprečujejo odpust obveznosti. Dolžnik se tako mora izkazati za vrednega te pravice, pri čemer pa dolžnik, ki je bil pravnomočno obsojen za določena kazniva dejanja in obsodba še ni izbrisana iz kazenske evidence, po oceni zakonodajalca ni vreden pravne dobrote odpusta obveznosti in je ni bil vreden niti po ureditvi, ki je veljala od začetka uporabe ZFPPIPP dalje. Po oceni višjega sodišča je glede na zakonsko pravico oziroma pravno dobroto odpusta obveznosti, ki stoji nasproti upnikovi ustavni pravici do zasebne lastnine, tudi pravilna in zelo razumna ureditev, ki upniku ne nalaga več še dolžnosti preverjanja dolžnikove obsojenosti za določena kazniva dejanja, ki že ves čas pomenijo oviro za odpust obveznosti, in vložitve ugovora proti odpustu obveznosti (tudi upravitelj je tak ugovor vložil v korist upnikov, za katerih pravice in najboljše poplačilo je dolžan skrbeti po prvem odstavku 97. člena ZFPPIPP). To sedaj stori sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer sodišče lažje in hitreje pride do podatkov o obsojenosti dolžnika.

10. Pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisana iz kazenske evidence, je predstavljala oviro za odpust obveznosti že v času, ko je bil v obravnavani zadevi začet postopek odpusta obveznosti (takrat veljavna 1. točka 399. člena ZFPPIPP). Dolžnik, ki je bil obsojen za tako kaznivo dejanje, ki do poteka preizkusnega obdobja še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence, tako nikoli ni mogel upravičeno pričakovati, da bo deležen odpusta obveznosti. V tem delu se ni zakon v ničemer spremenil. Višje sodišče pri tem pripominja, da je sedanja ureditev kvečjemu ugodnejša za dolžnika, saj tudi taka obsodba ne predstavlja več ovire za odpust obveznosti, če je le obsodba izbrisana iz kazenske evidence do poteka preizkusnega obdobja ali se do tedaj izpolnijo pogoji za zakonsko rehabilitacijo (1. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.