Jedro

Zmota v predstavi, kako bo izjava o pripoznavi učinkovala na nepripoznavni del zahtevka, procesnopravno ni opravičljiva in je zato neupoštevna.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in s sodbo opr.

št. VII Pg 229/2001 z dne 16.1.2002 toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 9.274.843,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8.6.2001 do plačila, v roku 8 dni (1. točka izreka) in na plačilo pravdnih stroškov v višini 535.270,20 SIT, v roku 8 dni, z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da ni pripoznala zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe pač pa od dneva izdaje sodbe, zato je sodišče prve stopnje, ki je toženo stranko obsodilo tudi na plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe, v sodbi na podlagi pripoznave storilo bistveno kršitev določb postopka. Uveljavljala je tudi zmoto, ker pripoznave ne bi podal na sodišču, če ne bi bile hkrati odpisane obresti od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Nadalje je pritožnica izpodbijala tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka plačan znesek 117.733,00 SIT upravičeno odštela od plačil po leasing pogodbi, česar po mnenju pritožnice ne bi smela.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave: Zgolj zaradi dejstva, ker je sodišče prve stopnje odločitev o zahtevku na podlagi pripoznave dela zahtevka (sodba na podlagi pripoznave, primerjaj z določilom prvega odstavka 316. člena ZPP) in na podlagi sodbe (prvi odstavek 310. člena ZPP), zajelo skupaj v eno točko izreka, po oceni pritožbenega sodišča ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomankljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe. Posledica pripoznave dela tožbenega zahtevka je ugoditev tožbenemu zahtevku v pripoznanem delu (prvi odstavek 316. člena ZPP), glede zamudnih obresti, ki jih tožena stranka ni pripoznala pa je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je v nepripoznanem delu na podlagi obravnavanja tožbenemu zahtevku v tem delu prav tako ugodilo.

Smiselno uveljavljan pritožbeni razlog podane izjave o pripoznavi v zmoti, torej zaradi napake volje (tretji odstavek 338. člena ZPP), je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen. Tožena stranka je podala izjavo o pripoznavi na zapisnik na naroku za glavno obravnavo dne

16.1.2002 (listovna št. 18 spisa), iz katerega izhaja naslednji zapis: "Tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek skupaj z odvetniškimi stroški, sodnimi taksami, DDV 20% z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe." Iz navedenega zapisa bi bilo mogoče celo sklepati, da je pripoznala celoten tožbeni zahtevek (po spremembi tožbe iz vloge tožeče stranke z dne 27.11.2001, po kateri se je tožena stranka spustila v obravnavanje z vlogo z dne 16.1.2002 - primerjaj z določilom drugega odstavka 185. člena ZPP) in ne le zahtevka za plačilo vtoževanega zneska 9.274.843,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, kot je izjavo o pripoznavi zahtevka razumelo sodišče prve stopnje. Nejasnost zapisane izjave v zvezi z vprašanjem od katerega zneska, zneska glavnice ali od stroškov, so pripoznane obresti za čas od izdaje sodbe, sodišče prve stopnje ni štelo v škodo pač pa v korist tožene stranke, saj je ne glede na zapis v zapisniku, da tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek, upoštevalo voljo tožene stranke, da pripozna glavnico z obrestmi, kot jih je tožeča stranka vtoževala v tožbi, pred povečanjem obstoječega zahtevka glede pričetka teka zamudnih obresti. Ni pa iz zapisnika razvidno, da bi tožena stranka svojo izjavo o pripoznavi pogojevala z ustreznim procesnim dejanjem tožeče stranke za nepripoznani del zahtevka. Če bi storila tako, tožeča stranka pa za nepripoznani del zahtevka tožbe ne bi umaknila oziroma se zahtevku v tem delu odpovedala, bi do izdaje sodbe še vedno lahko svojo izjavo preklicala. Tega pa ni storila.

Zato je njeno prepričanje, da bo s pripoznavo prišlo do odpisa obresti od vložitve tožbe do izdaje sodbe, brez ustreznega procesnega dejanja tožeče stranke, neupoštevno. Zmota v predstavi, kako bo izjava o pripoznavi učinkovala na nepripoznani del zahtevka, procesnopravno ni opravičljiva in je zato neupoštevna. Smiselno podan umik izjave o pripoznavi v pritožbi pa je prav tako neupošteven, ker bi lahko tožena stranka preklicala svojo izjavo samo do izdaje sodbe brez privolitve tožeče stranke (četrti odstavek 316. člena ZPP). Ker pa se s preklicem tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne strinja, ga tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Sodba na podlagi pripoznave se ne more izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker se dejansko stanje pri tej sodbi ne ugotavlja. Zato so pritožbene trditve glede nepravilnega upoštevanja plačanega zneska 117.733,00 SIT, za kolikor naj bi bil dolg tožene stranke nižji od vtoževanega ter o nezakonitosti zaračunanih in obračunanih obresti od leasing obrokov ter dodatnih stroškov izterjave, neupoštevne. Prav tako se po izjavi o pripoznavi ne ugotavlja materialno pravo, ki bi ga bilo potrebno uporabiti za sporno razmerje. Zato tudi pritožba zaradi zmotne uporabe materialnega prava zoper sodbo na podlagi pripoznave, ni dopustna.

Edina izjema je, če pripoznava po materialnem pravu ne bi bila dopustna in sicer, če bi šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). V konkretnem primeru gre za denarni zahtevek iz naslova razveze leasing pogodbe, glede katerega je dovoljeno prosto razpolaganje strank (drugi odstavek 3. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje upravičeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku v višini, v kateri ga je tožena stranka pripoznala (prvi odstavek 316. člena ZPP). Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo na podlagi pripoznave zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP).

K pritožbi zoper sodbo : Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ob preizkusu sodbe iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), je ugotovilo, da bistvene kršitve določb postopka niso bile storjene; sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje imelo podlago, da toženo stranko obsodi tudi na plačilo procesnih obresti od glavnice z obračunanimi obrestmi, za čas od vložitve tožbe, to je od 8.6.2001 (drugi odstavek 279. člena ZOR).

S tem pa se izkaže, da je tudi pritožba zoper sodbo neutemeljena in jo je bilo zato potrebno zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožbe, zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da njeni stroški niso bili potrebni za pravdo in je odločilo, da jih je dolžna nositi sama.