Jedro

Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožniku regres za letni dopust za sporna leta že plačala, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke I, II, III, V in VI izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 285,80 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine ter tožniku izplača dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 dalje (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2010, v višini bruto 734,15 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine ter tožniku izplača dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 (točka II izreka). Toženi strani je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v višini bruto 734,15 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine ter tožniku izplača dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 (točka III izreka). Zavrnilo je kar je tožnik iz naslova regresa za letni dopust zahteval več ali drugače, to je 0,03 EUR za leto 2009, zamudne obresti za 1. 1. 2010 in izplačilo po višini opredeljenih neto zneskov (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 299,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2011 do plačila (točka V izreka) in da mu povrne stroške postopka v znesku 281,50 EUR, v roku 8 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (točka VI. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno oziroma pravilno ugotovilo. Tožnik je priznal, da je od tožene stranke poleg bančnih nakazil prejemal tudi gotovino. Tožena stranka je izrecno navedla, da je z gotovinskim plačilom tožniku plačala tudi vtoževane regrese za letni dopust. Priča A.A. je resnicoljubno povedala, da je skrbela za izplačevanje plače preko računa, da pa je tožena stranka tožniku plačevala tudi z gotovino, ker je bilo predvideno kot nekakšna nagrada za delo ter da je bilo plačevanje vsekakor povezano z delom. Pravica do regresa za letni dopust je pravica iz dela, zato je odgovor priče A.A. v tem delu popolnoma resnicoljuben. Priča je tudi potrdila navedbe tožene stranke, da je ta tožniku plačala tudi regres in druge terjatve. Kot priča zaslišani B.B. je potrdil gotovinsko plačevanje tožniku, ni pa bil seznanjen s tem, kaj je to gotovinsko plačevanje predstavljalo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa še to le v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je bila z zatrjevanimi izplačili v gotovini, zajeta tudi obveznost tožene stranke za plačilo regresa za letni dopust za sporni leti. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedb prič A.A. (soproge zakonitega zastopnika tožene stranke) in B.B. (sina zakonitega zastopnika tožene stranke). Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedbi obeh prič (nenazadnje je ta povzetek povsem skladen z povzetkom tožene stranke v pritožbi), vendar pa iz njune izpovedbe nikakor ne izhaja sklep, da naj bi tožnik regres za letni dopust za sporni leti že prejel izplačan v obliki gotovinskih plačil. Iz izpovedbe priče A.A., da ji je znano, da je bilo tožniku deloma plačevano tudi v gotovini, kar je opredelila kot nekakšno nagrado za delo, nikakor ne izhaja zaključek, da je tožnik v gotovini prejel tudi regres za letni dopust. Navedeno velja še toliko bolj za izpovedbo priče B.B., ki je vedel izpovedati samo to, da mu je znano, da se je tožniku veliko plačevalo z gotovino, da pa ne ve, kaj bi ta gotovina obsegala in da ni bil prisoten pri izplačevanju. O tem, da je tožnik regres prejel v obliki gotovinskega plačila tudi ni mogoče sklepati na podlagi izpovedbe tožnika o tem, da mu je tožena stranka razliko v plači plačevala na roko, saj je tožnik prepričljivo izpovedal, da regresa za letni dopust ni prejel, in da sta se s predsednikom tožene stranke (tožnik je uporabljal izraz toženec) dogovorila, da se mu v gotovini plačuje razlika v plači, da pa se nista dogovorila glede tega, kar vtožuje (to je plačila regresa za letni dopust).

Tudi sicer se je tožena stranka na povsem neprimeren način lotila dokazovanja, da je bilo plačilo regresa za letni dopust za sporni leti že realizirano v obliki gotovinskih izplačil tožniku. Tožena stranka bi morala dokazati, koliko sredstev je tožniku iz naslova delovnega razmerja nakazala na transakcijski račun in koliko sredstev mu je izplačala v gotovini in le v primeru, če bi seštevek vseh izplačil dosegel (ali presegel) vse tisto, kar je bila tožena stranka tožniku dolžna izplačati na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zakonov in morebiti za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe, bi tožena stranka lahko uveljavljala, da se je s tožnikom dogovorila za takšen način izplačila vseh obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa tožena stranka niti ni navajala, kaj šele, da bi predložila kakšne dokaze, glede tega, koliko je tožniku plačala na transakcijski račun (o tem je le na splošno izpovedovala priča A.A.). Prav tako ni priložila nobenih prepričljivih dokazil za trditev o plačevanju "na roke" in o višini teh plačil. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju dokaznega bremena (tožena stranka bi morala dokazati svojo trditev, da je tožniku regres za letni dopust za sporna leta že plačala) utemeljeno zaključilo, da tožnik ni prejel sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2009 in celotnega regresa za leti 2010 in 2011, zato je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, 42/2002 s spremembami) dosodilo 5/12 regresa za letni dopust za leto 2009, ter celotni regres za letni dopust za leti 2010 in 2011. Pri določitvi višine regresa za letni dopust za leto 2009, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 21. člena kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI; Ur. l. RS, št. 62/2008) o tem, da regres za letni dopust za leto 2009 znaša najmanj 686,00 EUR. Glede na to, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil 15. 7. 2009, je imel v skladu z 1. alineo 1. odstavka 162. člena ZDR pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v tem letu ter s tem tudi le do sorazmernega dela regresa za letni dopust (4. odstavek 131. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je tožniku zato pravilno dosodilo 5/12 regresa za letni dopust za leto 2009, kar znaša dosojenih 285,80 EUR.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik za leti 2010 in 2011 upravičen do celotnega regresa za letni dopust je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za navedeni leti dosodilo regres za letni dopust v višini minimalne plače, saj 1. odstavek 131. člena ZDR določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati regres za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače. V navedenih letih je minimalna plača znašala vtoževanih 734,15 EUR.

Pritožba ne navaja ničesar, zakaj naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati odpravnino v višini 299,24 EUR, zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo še v okviru razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti, to je glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in predvsem glede pravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka z ničemer ni izkazala svoje trditve iz odgovora na tožbo, da je tudi odpravnino tožniku plačala "na roke". Ta trditev tožene stranke je še toliko manj verjetna glede na to, da je za toženo stranko zaslišani predsednik izpovedal, da tožniku za zadnji mesec ni izplačal zatrjevanega zneska 400,00 EUR. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana iz poslovnega razloga, da tožena stranka tožniku ni izplačala odpravnine, in da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dve leti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo odpravnino v višini ene petine minimalne plače za vsako leto dela pri toženi stranki. V skladu s prvo alineo 2. odstavka 109. člena ZDR delavcu, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov, pripada odpravnina v višini ene petine osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu, če je bil pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto in manj kot 5 let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.